Roman Poslednji deseti bratje avtorja Zorka Simčiča (Študentska založba 2012) je veličastna, do zadnje potankosti dodelana literarna mojstrovina, za katero se zdi vsakršna ocena čisto premalo imenitna. Roman je izjemen po obsegu; več kot sedemsto strani se je napolnilo v knjigi, ki jo je ob pisateljevi 90-letnici izdala Študentska založba v zbirki Beletrina. Izjemen je po času nastajanja; roman je nastajal, se klesal in pilil več kot tri desetletja, začel ga je pisati v Argentini, ena od verzij je nastajala celo na Danskem, končal pa ga je šele po vrnitvi v domovino. Izjemen je po številu »protagonistov«; vsega skupaj v romanu srečamo več kot 300 značajsko izdelanih likov, ki so postavljeni v različna časovna obdobja in različne geografske prostore, druži pa jih usoda desetništva. Izjemen je po kompleksni pripovedni strategiji, skrbno premišljeni kompoziciji in brezhibno izdelani vsebinski zgradbi. Izjemen je po čistosti, slikovitosti in tekočnosti jezika. Izjemen je v tem, da mu uspe zgostiti težo povojnega dogajanja in usodo slovenskih izseljencev v sporočilo, ki preprosto mora predramiti bralčeva občutja in mu dati dovolj snovi vsaj za resen razmislek. V svoji izjemnosti je v marsičem presegel doslej napisane tovrstne romane in ga lahko brez pretiravanja okronamo za prvi roman slovenske emigrantske literature.
Roman Poslednji deseti bratje je tudi knjiga, ki uspe bralca dodobra izmučiti že po prvih prebranih straneh in nato od njega ves čas zahteva precejšnjo bralsko kondicijo, zbranost in premislek. Že po nekaj straneh je namreč jasno, da se je pisatelj odpovedal linearnemu, vzročno-posledičnemu pripovedovanju in bo zgodbo peljal na čisto poseben način. Bralec lahko bere klasično, stran za stranjo in postopoma dojema, da v resnici ne gre za kaotično montažo nekih na silo iztrganih zgodb, ampak ima pred seboj mojstrsko izdelano lepljenko človeških usod, ki sproti sestavljajo grenko kolektivno usodo v tujstvo pregnanih Slovencev. No, bralec se v resnici lahko loti branja tudi na neklasičen način (preskakuje strani in bere posamezno zgodbo, ne da bi jo pretrgal). Takemu branju v pomoč je na koncu knjige poleg običajnega kazala dodano še eno kazalo – nekakšen vodnik za nepretrgano branje zgodb. Kazalo pomaga tudi prvemu tipu bralca, saj na ta način lahko hitro razmakne platnice ter ponovno preleti predhodne zgodbe in se tako spomni, kaj neki protagonist počne oziroma česa ne počne v literarni sedanjosti.
Roman na pripovedni ravni povezujeta dve zgodbi, ki se pojavljata po okruških. Prva se začne tri leta po koncu druge svetovne vojne v prostorih palače na Oberdankovem trgu v Trstu, ko tridesetletni mladenič iz Slovenije zavrne prošnjo za izselitev v Južno Afriko, saj ne more sprejeti dejstva, da je bila prošnja odobrena zato, ker južnoafriška vlada »nujno potrebuje mladih, krepkih belcev, da oplodijo, pomnožijo belo raso«. Taistega mladeniča, za katerega se kaj hitro izkaže, da nosi Simčičeve avtobiografske poteze, v nadaljevanju romana srečujemo kot nosilca osrednjih zgodbenih fragmentov, ki so nekakšno vezno tkivo in celotnemu dogajanju odmerjajo ritem, saj se skozi roman pojavljajo v ravno pravšnjih intervalih, da si bralec lahko nekoliko spočije in zajame sapo. Ta zgodba se odvije približno v šestih urah, iz nekega petka na soboto leta 1969, ko mladenič iz uvoda – zdaj že malce iztrošen pisarniški delavec – sedi v pristaniški kavarnici v Buenos Airesu in dela zadnje korekture svoje »povesti za mladino, zgodbe o desetnici Marjetici«, ki jo je na željo slovenske skupnosti napisal za izseljensko mladino. Ob korigiranju se v njem prebujajo spomini, njegov miselni tok drsi v čase bližnje in daljne preteklosti, kamor se vrivajo najrazličnejše asociacije, vstopajo bralcu znane in neznane osebe ter se spotoma rojevajo nove zgodbe. Drugo zgodbo, ki prav tako genialno uglašuje celotno kompozicijo romana, pa sestavlja pripoved o Desetnici Marjetici – prav ta, ki jo pisatelj zaključuje v pristaniški kavarni. Staroslovanska pripoved o Marjetici, ki mora vse življenje bloditi po svetu, saj je kot deseta hčerka »izbrana, žrtvovana zato, da zlo ne bi pretilo njenemu rodu«, v romanu obsega štiri poglavja in je vanj vgrajena kot knjiga v knjigi. Od »kavarniške« zgodbe se jasno loči tudi oblikovno, saj je napisana v kurzivni pisavi.
Mojstrsko kompozicijo romana (poleg obeh povezovalnih) dopolnjuje kolaž življenjskih zgodb enaindvajsetih predstavnikov slovenske »žrtvovane generacije«, ki so bili po drugi svetovni vojni neprostovoljno izgnani v tujstvo. Podobno kot teh »tri krat sedem od usode zaznamovanih« bega po svetu, tudi delčki njihovih življenjskih zgodb izmenjaje begajo skozi roman, tako da bralec šele postopoma dobiva vpogled v celoto. To so ljudje različnih ozadij, starosti, poklicev, ki jih je usoda razkropila po celem svetu: cestar na jugu Čila, direktor severnoameriškega podjetja, študentka v argentinskem mestu La Plata, misijonar na Japonskem, duhovnik v Torontu, pevovodja v Avstraliji, zgodovinar v Rimu, rektor univerze v Montevideu, inženir v Braziliji, delavec na bencinski črpalki na Bavarskem, profesor zemljepisa v Čikagu, zdravnik v Parizu … Vsak izmed njih predstavlja eno od variant slovenske emigrantske usode in se na svoj način spopada z izgnanstvom. Zdi se, da ves čas nekaj iščejo, da se nobeden od njih na tujem ne more povsem ukoreniniti in zaživeti v polnosti, saj je vsebina njihovih razmišljanj »vedno usmerjena – domov«; sanjajo o vrnitvi, »v katero pa v resnici še sami povsem ne verjamejo«. Večini ne uspeva nič kaj izjemno velikega, ostajajo pa zvesti sami sebi ter svojim duhovnim in kulturnim koreninam. Kljub temu da veliko razmišljajo o smiselnosti svoje usode in pomenu bremena tujstva, ki ga nosijo, praviloma niso zagrenjeni, prej nasprotno – izžarevajo precejšnjo vitalnost, svoje begunstvo in izgnanstvo z vsem trpljenjem, ki jih je doletelo, pa dostojanstveno sprejemajo kot neizogiben del svoje usode.
Glavna rdeča nit romana, ki omenjene zgodbe povezuje v mogočno celoto, je motiv desetništva. Z njim pisatelj pojasnjuje smisel neprostovoljnega izgnanstva, s katerim se je soočil velik del slovenskega naroda; nenazadnje je pričevalec lastne desetniške usode v romanu tudi on sam. Podobno kot mora po svetu mitološka desetnica Marjetica, da bi s svojo eksistenco zadoščevala za krivdo svojega rodu, so tudi vsi Simčičevi »deseti bratje« nič krivi »poslani v svet, da se zanj in pa za onega, iz katerega so prišli, žrtvujejo do smrti.« Izgnanstva niso niti iskali niti izbrali. V dobro skupnosti jim je bila zaupana naloga dejavne ljubezni, ki presega golo odpuščanje; poklicani so, »da vse življenje zadoščujejo za svoje in svojih grehe«. Ne preostane jim drugega, kot da vzljubijo svojo usodo in z njo sodelujejo, zadoščevanje pa sprejmejo kot nekaj, kar osmišlja njihov obstoj. »Tudi ena sama ura bolečine ni bila zaman, ne bo prešla brez sledu: vse to trpljenje ne more biti naključje, mi verujemo, da je vse to del načrta, ki ga ima z nami pa recite temu Bog ali Usoda z veliko začetnico ali Veliki večni zgodovinar …«
Polifonija zgodb o desetnikih 20. stoletja, žrtvovanih v dobro skupnosti, tako izzveni v enkratno, vrhunsko pripoved, skozi katero se postopoma izrisuje in osmišlja podoba slovenskega povojnega izgnanstva nasploh. Kot rečeno, Poslednji deseti bratje niso ne lahko in ne lahkotno branje, ponujajo pa dovolj nastavkov, da lahko nagovorijo vsakega, ki se vanje spusti s kančkom pristnega zanimanja za težke preizkušnje slovenskega tragičnega 20. stoletja. To je velik čar (in moč!) pričujočega romana. Globok poklon avtorju zanj, bralcem pa iskreno priporočilo, da ga čimprej vzamejo v roke.
Pripis uredništva: besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Zaveza.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
