Program stabilnosti, ki ga je prejšnji teden vlada poslala v Bruselj, je najbrž zadnja stopnja preden bo Slovenija efektivno prisiljena zaprositi za evropsko finančno pomoč. Tudi če si same pomoči ne bi želela. Če Evropska komisija (EK) ne bo zadovoljna s slovenskim paketom ukrepov, se namreč lahko odloči, da za Slovenijo konec maja uvede »postopek za zmanjšanje presežnih neravnovesij«. Ta postopek pa efektivno pomeni, da bo zaradi nezaupanja EK eksplodiralo tudi nezaupanje finančnih trgov v Slovenijo. To pa pomeni dvig obrestnih mer daleč prek še vzdržne ravni zadolževanja, to je magične meje 7%, zaradi česar bi Slovenija bila prisiljena formalno zaprositi za finančno pomoč. *
S tem bi Slovenija priznala bankrot in izgubila ekonomsko suverenost. Pristati bi morala na prihod trojke in na podobne trde »programe strukturnega prilagajanja« oziroma terapijo v obliki stroge socialne »shujševalne diete« in privatizacije kot Grčija, Irska in Portugalska. Problem tovrstnih »stand-by« aranžmajev, kot jih je običajno izvajal Mednarodni denarni sklad (tudi v nekdanji Jugoslaviji v času vlade Milke Planinc), je velika kolateralna škoda v obliki globoke gospodarske recesije, povečanja brezposelnosti in splošne socialne mizerije. Država namreč zaradi stroge shujševalne diete ne more več stimulirati gospodarstva s povečanjem javnih izdatkov, hkrati pa mora drastično »porezati« socialne transferje. Običajno traja 3 do 5 let preden se država, če ima srečo, po tovrstni terapiji lahko izvije iz recesije in se spet samostojno začne refinancirati na mednarodnih finančnih trgih.
Danes sicer lahko bentimo nad nemoralnostjo finančnih trgov, ki Slovenijo tako finančno ožemajo, ali akademsko diskutiramo o neprimernosti tovrstnih postopkov proti Sloveniji glede na »relativno bolj zdrave fundamente« v obliki nižjega javnega dolga, kot pa jih ima večina bolj razvitih EU držav. Vendar nam to nič ne bo pomagalo in nikogar ne bomo prepričali, da smo v resnici boljši, da znamo in zmoremo in da samo potrebujemo čas, da se sami izkopljemo iz težav. Problem je, ker smo se – povsem sami, brez prisile – spravili v ta mrtev kot, kjer smo odvisni od tega, ali nam finančni trgi posodijo denar, da lahko naslednje mesece še plačujemo plače in pokojnine, socialne transferje ter obresti na kredite.
Ekonomsko suverenost smo izgubili že pred leti in je ne bomo šele s prošnjo za pomoč. Izgubili smo jo z napačno ekonomsko politiko od izbruha sedanje krize. Ali drugače povedano, ekonomsko suverenost smo izgubili z napačnim odgovorom na krizo.
Seveda lahko gremo še malce nazaj, v čas pred krizo. Če bi tedanja, Janševa vlada, obe največji državni banki, NLB in NKBM, v celoti prodala, do sedanje bančne krize sploh ne bi prišlo. Država bi zanju takrat leta 2006 lahko iztržila okrog 2 milijardi evrov in ta denar denimo naložila v pokojninsko blagajno. Če bi bili obe banki v lasti tujih lastnikov, ne bi dajale tako slabo zavarovanih kreditov »na lepe oči« in bančna luknja ne bi nastala. Če pa bi tuji lastniki bili tako nespametni, da bi dajali podobno slabo zavarovane kredite, pa to ne bi bil problem slovenskih davkoplačevalcev. Kajti banke bi morali sanirati tuji lastniki. Če jih po kakšnem čudežu ne bi hoteli, pa bi jih lahko formalno odkupila slovenska država za 1 evro, zraven pa bi tuji lastniki morali pristaviti še kakšno milijardo evrov. Tako je denimo Avstrija odkupila Hypo banko od nemških lastnikov in zraven dobila še 500 milijonov evrov. Razumete? Davkoplačevalci bi v primeru prodaje NLB in NKBM imeli na računu 2 milijardi evrov, zdaj pa na računu nimamo nič. Imamo samo luknjo globoko 4 milijarde evrov, pri čemer bomo morali pristaviti še najmanj eno milijardo za dokapitalizacijo bank.
Toda ta scenarij se ni zgodil, zato se je zgodila sedanja huda finančna kriza. Toda ob izbruhu te krize, v začetku leta 2009, je imela tedaj še sveža, Pahorjeva vlada na voljo dve opciji. Prvič, lahko bi NLB takoj prodala belgijski KBC, ki je tedaj še imela interes. Če bi jo prodala za 1 evro, bi se izognila stroškom njenih dokapitalizacij in sanacije v višini med 2.5 in 3 milijardami evrov. Drugič, banke v težavah bi lahko tedaj, februarja 2009, ko smo s kolegi to predlagali, vlada na hitro sanirala prek slabe banke. Bančna kriza se ne bi prelevila v kreditni krč, ta pa ne v kapitalski krč in gospodarstvo ne bi zapadlo v tako globoko recesijo. Mnogo podjetij in mnogo delovnih mest bi rešili pred stečajem.
Toda vlada se ni odločila za nobeno izmed obeh opcij. Nasprotno, skupaj z Banko Slovenije sta orkestrirano ignorirale bančno krizo in govoričile o tem, da so naše banke v odlični kondiciji in da je »slaba banka slaba ideja«. Namesto tega se je Pahorjeva vlada odločila, da bo krizi navkljub povečala plače v javnem sektorju za 10%. Rasti plač in inflacije so se prilagodile pokojnine in se v masi povečale za 5% glede na leto 2008. Leta 2009, ko so zaradi krize javnofinančni prihodki padli za skoraj 1 milijardo evrov, je vlada povsem po nepotrebnem dvignila javnofinančne odhodke za več kot 1 milijardo in tako iz izravnanega proračuna v letu 2008 v enem letu pridelala 2-milijardno luknjo v proračunu. In nato v tem tempu nadaljevala še dve leti. Zaradi krize so se povečali tudi socialni transferji in nadomestila za brezposlenost, kar je upravičeno, toda javne investicije so se celo zmanjšale, povečali pa se izdatki za dokapitalizacijo bank.
Vse to je vlada financirala z enormnim zadolževanjem v tujini. V letih 2009-2011 se je v tujini na novo zadolžila za več kot 7 milijard evrov. Toda večino od teh 7 milijard smo preprosto pojedli ali dali v bančne dokapitalizacije. Ni pa vlada niti pomislila, da bi z njimi sanirala banke. In jasno, tri leta kasneje je situacija v bankah postala akutna, država pa zadolžena prek glave. In ko so finančni trgi leta 2012 ugotovili to razliko med povečanim dolgom za tekočo porabo in nesanirano bančno luknjo, se je zanje začel ples, ki ga imajo najraje. Najraje stavijo proti državi, ki pokaže kakšno takšno slabost, ter z zaigrano nervoznostjo dvignejo obrestne mere na njene obveznice. Če država ni naredila nobenih strukturnih reform, da bi zmanjšala svoje javne izdatke ali dvignila konkurenčnost gospodarstva, kot jih ni naredila Slovenija, je ples za finančne trge še toliko slajši. Prisesajo se na finančni tok države in ji z asistenco bonitetnih agencij pijejo kri. Seveda, saj država želi denar od njih, da sploh lahko še izplačuje plače in pokojnine, finančni trgi pač samo zaračunajo ustrezno visoko provizijo glede na tveganje bankrota države.
Zdaj pa pojdite finančne trge ali Evropsko komisijo ali IMF prepričevat, da je situacija v Sloveniji kar dobra, da imamo bolj zdrave fundamente kot Nemčija ali da nam naj dajo samo čas in denar, da sami rešimo svoje težave.
Bi vi posodili denar znancu, ki je tik pred bankrotom, toda še vedno živi na veliki nogi in si hodi k vam sposojat denar za draga kosila in leasing obroke za svojega porscheja in jahto? No, tako na nas gledajo v Evropski komisiji. Ekonomsko suverenost smo pojedli že pred leti, zdaj samo še beračimo, naj nam kdo da denar, da ne bi bilo treba znižati plač, pokojnin in socialnih transferjev.
Vir: Damijan blog
