Dve značilnosti starosti sta se uveljavili v zadnjih volitvah. Prva je spomin na stare čase. V Sloveniji in Evropi se pogosto srečujemo z ostarelimi, ki obujajo spomine na stare čase. To obujanje je običajno zaznamovano z idealizacijo in pozabo. Vse staro je v spominu ostarelih bilo lepo in krasno, nič pa ni bilo slabega in bolečega. Tako so premnogi volivci nasedli pravljicam o tem, kako je bilo pod komunizmom lepo, čeprav smo se Slovenci leta 1991 slovesno odločili za svobodo in demokracijo, ker smo imeli dovolj zatiranja in družbene, gospodarske in vsakršne zaostalosti, ki so nam jo vsilili borci z rdečo zvezdo z velikim slovenskim holokavstom maja 1945. Pozabili smo torej, da smo živeli v sužnjosti in bedi, verjeli pa pravljicam, da nam je bilo takrat lepo. Druga značilnost starosti pa je upor proti vsakršnim spremembam. Star človek je star dejansko tisti hip, ko izgubi stik s spreminjajočo se stvarnostjo. Pride trenutek, ko se naša sposobnost interaktivnosti z zunanjim svetom tako skrči, da zaživimo v majhnem svetu zaznamovanem z domom in najbližjo okolico in kjer je vsaka sprememba grožnja. Zgleda, da so volivci zmagovalnih strank (SMC, DeSUS in ZL) prav patološko podvrženi gerontološkim simptomom. Kar pa je pri ostarelemu človeku sprejemljivo in razumljivo, postane pogubno, ko se uveljavi kot družbeno pravilo.
Za razumevanje nastalega položaja bi omenil še, da so ustvarjalci javnega mnenja uspeli v polovico volivcev vcepiti apatijo, da je največja opozicijska stranka popolnoma zgrešila strategijo predvolilnega boja, ker je – upravičeno sicer – vse stavila na karto sočutja do po krivici zaprtega JJ in pri tem pozabila vso neracionalno sovraštvo, ki se sproži pri večini Slovencev, ko slišijo Janševo ime, in da so sploh premnogi prepričani, da ni nič narobe s tožbo, sodbo in zaporom v aferi Patria, zadnji faktor pa je prastrah vsakega Slovenca, ki ima v zibelko položeno antipatijo do RKC pa je ni razgradil z razumnim in poštenim srečanjem z ustanovo in ljudmi, ki ji pripadamo. Tako je prišla AB s svojo druščino v parlament, čeprav nas je zadolžila v svojem kratkem in katastrofalnem mandatu za skoraj 10 milijard evrov, kar bi bilo dovolj, da jo v normalni družbi pometejo na smetišče zgodovine. Da je izpadla SLS, ki ji manjka manj kot 200 glasov je pač del slovenske norosti in tega, da so premnogi rajši ostali doma.
Velika večina ljudi, ki so oddali svoj glas je po volitvah odšla na dopust. Z Mirom Cerarjem vred. Očitno še ni razumel kakšen napor je politika, a kako bi, če so mu drugi sestavili stranko, mu z nekritično medijsko podoro prinesli zmago in mu bodo očitno še brez njegovega sodelovanja pripravili vlado za nekaj let. Še nekaj dni pa bo zasedal nov parlament, Slovenija pa še vedno ne bo imela nove koalicije, nove smeri iz krize, nove strategije … ostali bomo pri starem. In prav to si vsi, ki so dali glas mačku v žaklju, želijo, saj so zagovornike sprememb, ki ne morejo biti nič drugega kakor odklon od socializma in komunizma dejansko kaznovali. Vztrajanje pri starem jugonostalgičnem prividu nas bo dejansko peljalo nazaj v tisto socialistično revščino, iz katere smo odšli ob osamosvojitvi. Starega človeka srečevanje z resničnostjo, ki ga več ne zmore, izolira in na koncu pripelje v grob. Družba pa, ki se obnaša kakor star človek in množično beži pred stvarnostjo in sedanjostjo, nazaj v preteklost, ki se izkaže kot fatamorgana in komunistični zapor, pa je obsojena na propad, ker jo zamenjajo bolj dinamične in stvarne sile.
Izbrali smo torej tako, da se ne bi nič spremenilo. Pozabili pa smo, da nič več ni tako kot je bilo in zato bi bilo bolj pogumno in življenjsko, če bi se zavestno odločili za spremembe, svobodo in prihodnost.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
