Konec julija 1941 so zaporniki v Auschwitzu pod vročim soncem v vrstah ves dan čakali, da je namestnik poveljnika taborišča izbral 10 žrtev za bunker lakote. Izbiral je naključno. Pred seboj je imel številke in ne ljudi. Ko pa je končal svojo morilsko izbiro se je zgodilo nepredstavljivo. Zapornik št. 16.670 stopi iz vrste in se ponudi kot zamenjava za drugega. Šele tedaj ga je SS-ovec videl in vprašal: »kdo si pa ti?« Dobil je nepričakovan odgovor: »katoliški duhovnik«. Ta duhovnik je bil mučenec, ki so mu z injekcijo vzeli življenje 14. avgusta 1941. Ta številka 16.670 ni bil nihče drug kakor Maksimilijan Kolbe.
Verjetno se vam bo primerjava zdela pretirana in celo žaljiva do auschwiških žrtev, a prav ta zgodba mi prihaja na misel, ko pomislim na oštevilčenje, ki bi ga doživljali starši v Sloveniji, če tega ne bi prepričal referendumski rezultat. Otroci so v praksi in mišljenju državne uprave, ki je popolnoma pod vplivom ideologov nove »spolne revolucije« že izgubili očeta in mamo, zdaj ostajata le še »starš 1« in »starš 2«. Ne morem se znebiti vtisa,da so zagovorniki teorije spola, ki so zagovarjali in nam vsiljevali družinski zakonik ministrice Mrakove, ravnali v marsičem podobno nacistom. Najprej razčlovečijo in oštevilčijo. Kar pa je samo številka, se zlahka pošlje v uničenje. Nacisti v Auschwitzu so one številke pošiljali v plinske peči ali v bunker lakote, levičarji svojega uničevalnega pohoda na »po svoje oštevilčene« niso nikoli tako brutalno in odkrito izvajali, vendar zaradi tega niso nič manj razkrajajoči in uničevalni. Če so nacisti pisali dolge spise in sezname žrtev in zapustili polne arhive o svojih zločinih, se levičarji niso nikoli potrudili in se ne potrudijo danes, da bi naredili kaj takega, in ko zapuščajo oblast, za seboj pustijo opustošene arhive, da se ne bi našlo ali obsodilo nobenega krivca za njihove zločine. Tudi zaradi tega še danes čakamo nürnberški proces za zločine levice.
Nacizem in levica sta si bila torej v zgodovini enaka v popredmetenju vseh, ki jih sovražita. Tudi danes se nam lahko velikokrat zdi, da se bodo na listi za popredmetenje zlahka znašli katoličani in vsak oče in vsaka mama. Če so nacisti Judom in katoličanom kradli premoženje, imamo vtis, da drugi z družinskim zakonikom in načrtovanimi spremembami v več kot 100 zakonih, ki še pridejo na vrsto, z ideološkim pritiskom in indoktrinacijo na FDV-ju, filozofski fakulteti in fakulteti za socialno delo pripravljajo pohod na otroke. Vse je pripravljeno, da bodo smeli socialni delavci razpolagati z otroki. Prva taka poteza bo medijsko zanimiv primer, kasneje bo vse potekalo rutinirano in potihem.
Kajti pri tem referendumu je šlo v v resnici za otroke, za njihovo otroštvo in prihodnost, za njihovo človečnost in za njihove pravice, ki jih prepotentnosti polni odrasli nočejo spoštovati. Tisti, ki otrok nočejo imeti ali jih v svojih nenaravnih zvezah ne morejo imeti, hočejo na vsak način priti do otroka. Ker svojega ne morejo in nočejo imeti, hočejo dobiti tujega. Otroka, ki po njihovem ni človek, ampak le številka v katalogu. S kataloško robo pa počnemo, kar nam pač ustreza. Jo naročimo, jo vrnemo, če je defektna. Jo spremenimo, jo plačamo, jo zlorabimo, jo uporabimo in odvržemo …
Ideologija spola je najnasilnejša od doslej znanih ideologij ne le zato, ker zanika stvarnost, biologijo, družbenost in vzajemno naravnanost človeka, temveč zato, ker je to prava vera v popoln ateizem, ki se skriva za visokoletečimi gesli in parolami, ki trkajo na naše sočutje in zahtevajo, da izključimo razum. Kakor slednji zanika najbolj preprosto objektivno resnico, da smo ljudje ali moški ali ženske in ne odgovori na vprašanje, od kdaj naj bi bil otrok človek s polnimi pravicami in zakaj ravno tisti dan, tisto uro, tisto minuto, ki so si jo izmislili, ideologom spolna ni tuja nobena manipulacija, nobeno nasilje in nobena diskriminacija drugače mislečega, da bi prišli do svojih ciljev.
Da gre tu za ideologijo, ki si je pri pripadnikih pridobila status vere, pričata tudi gorečnost in fanatizem, s katerim ga širijo z zakonodajnimi sredstvi, infiltracijo v šole in z medijskim ustrahovanjem (oz. popolno medijsko blokado vseh, ki mislijo drugače). Levica danes obvladuje medije, sociologijo, šolski sistem in si je podredila pravosodje. Ker je pri nas z revolucijo pridobila tudi politično premoč in gospodarski monopol, živimo ta hip v novem totalitarizmu, ki je hujši od prvega. Otroke namreč staršem kradejo skozi šolski sistem in skozi ves športni aparat. Otroke kradejo staršem tako, da jih spreminjajo v ateiste v naši »nevtralni šoli«. Kraja je v odtujitvi otrok vrednotam in duhovnimi prizadevanjem staršev. Kraja je v tem, da Gabrov šolski sistem uničuje v otroku prizadevanja staršev, uničuje starševsko avtoriteto in ga spreminja v narcisa, ki ne zna uporabljati razuma. Zato imamo pri nas mladino, ki je apatična ali neracionalno čustvena. Pod krinko »nevtralnosti«, kar je danes sinonim za novo levičarstvo, za ateizem, za ideologijo spola, za praktični materializem, korak za korakom uveljavljajo svojo revolucijo. Uspešnost tega usklajenega delovanja naštetih ravni, dokazujejo izjave mladih, ki so še bolj nestrpni, kakor so bili revolucionarji svoj čas, ko so brez razprave in ugovora morili desettisoče po naši deželi. Sodobna mladež je že fizično alergična na drugače mislečega, posebej, če je njena žrtev veren katoličan in njegova Cerkev. Hkrati ne pozna ljubezni do naše tisočletne tradicije, rajši uporablja angleščino kakor materin jezik, ljubi tujca in sovraži brata, ki je drugačen. Vse to je uspeh gabristične šole, ki je duhovna podlaga za uspešnost ideologije spola.
Bojim se, da bo to ob koncu pripeljalo do uničenje tistega, ki so ga najprej oštevilčili.
Zmaga tistih, ki so na referendumu glasovali PROTI, zato ni le vsaj začasna ustavitev tovrstnih namenov, marveč hkrati pomemben plamenček upanja, da jih bo moč ustavljati še naprej.
