Da sage ne bo prehitro konec

Srečanje predstavnikov držav podpisnic v Palazzo dei Conservatori na Kapitolskem griču

Vsaka saga ima svoj začetek in svoj konec. Vsako življenje se enkrat začne in konča. Vsako živo bitje, ki je na zemlji, od živali, rastlin in človeka ima svoj začetek in svoj konec. Nič drugače ni z gospodarskimi družbami, sistemi, ideologijami in državami. Vse, kar se nekoč začne, se slejkoprej konča. Takšna je narava stvarstva.

Nič drugače se ne bo zgodilo niti s sedanjo Evropsko unijo. Nekega dne bo prav gotovo nastopil njen konec. Ali bo to letos ali drugo leto ali pa morda čez 50 ali 100 let, ne ve seveda nihče. Trenutno je znano samo to, da je na veliki preizkušnji in na pragu določenih sprememb. Nekateri (tisti bolj pesimistični) pa že zdaj napovedujejo, da je na kocki sam obstoj te gospodarsko-politične tvorbe. Nekaj dni nazaj smo praznovali 60 let od podpisa Rimske pogodbe, ki je pomenila začetek Evropske unije (takrat imenovane Evropska gospodarska skupnost). Prav gotovo se je mogoče strinjati s tistimi, ki opozarjajo, da so neizbežni koreniti premiki v samem vrhu Unije, saj status quo počasi in vztrajno -ob servisiranju glavnih medijev – vendarle pošteno najeda živce povprečnemu državljanu v posameznih državah povezave.

Slaba rimska napoved?

Da je zmeda še popolnejša, so poskrbeli kar voditelji sedemindvajsetih držav članic sami, saj so podpisali dokument, v katerem je možno najti formulacijo »Delovali bomo skupaj, po potrebi z različno hitrostjo in intenzivnostjo, a napredovali v isti smeri, tako kot v preteklosti.« Kaj naj bi to pomenilo, niso natančno povedali. Večina se strinja, da naj bi se s tem začel udejanjati t. i. Junckerjev scenarij za Evropo različnih hitrosti. Iz videnega lahko sklepamo, da evropski voditelji še zmeraj ne vedo, kateri so glavni problemi, ki se jih je treba lotiti.  Po mojem mnenju je glavni problem trenutno – poleg nizke rodnosti, ki je seveda za dolgoročni obstoj najpomembnejši – liberalizem. Najbolj slikovito in enostavno je to v 12. številki letošnje Demokracije povedal dr. Janko Kos, in sicer je zapisal: »Zagata političnega liberalizma nastane, ko je nasprotje med svobodo vladajočih elit in neenakostjo vladanih preveliko in ko s ‘populizmi’ grozi sesutje elitarne demokracije.« Liberalizem je tako prešel na svoje skrajne meje. V dobi informacijske tehnologije, kjer se novice širijo kot po tekočem traku in praktično ne more nič ostati skrito, saj se vse da izbrskati, ljudje občutijo in dojemajo veliko intenzivneje, kot so to počeli pred, recimo, petdesetimi leti.  Če povem bolj po domače, jeza in srd, ki ju ljudje občutijo v sebi ob razkritju raznoraznih afer v visoki politiki, se kopiči in kopiči. Zato tudi ni čudno, da sta bes in jeza med navadnimi državljani enormna in gresta včasih v ekstreme.

Kako naprej?

A kako naprej? Rešitev je lahko sila enostavna. Politiki se morajo začeti zavedati, da so vsak dan pod drobnogledom ljudstva, se posuti s pepelom in priznati napake. V primeru hujših kršitev pa seveda odstopiti. Nehati morajo biti servis bogatih korporacij in postati servis ljudstva, kar naj bi v demokraciji tudi bili.  Končno morajo najti rešitev za migrantsko krizo ter si priznati, da t. i. »multikulti« politika ne rodi sadov. Na koncu naj nehajo biti, kot bi se izrazil Kristus, »farizeji« ter ljudem govoriti, kaj naj delajo, sami pa se še s prstom ne bi dotaknili tistega, kar drugim nalagajo. Seveda je možnosti še veliko več, a to so le nekateri predlogi, katerih uresničitev bi bila hitro vidna. V nasprotnem primeru bo jeza množic prevelika in kaj hitro se lahko zgodi prehiter konec tudi zgodbe o Evropski uniji.

Nejc Črešnik