Zakaj ravno likovna razstava? Iz razmeroma preprostega razloga ‒ da od besed preidemo k dejanjem, od dialogiziranja k intimnemu samopremisleku. Naj razložim, kaj je s tem mišljeno.
Umetnik svet iz težko razumljive govorice neposrednega dogajanja prevaja v za nas lažje razumljivi, čeprav še vedno zagatni jezik oblik v likovnem prostoru. Skozi ta »prevod« pa postanejo dogodki, o katerih umetnik govori, dejstva na poseben način. Namreč dejstva, ki niso toliko namenjena dialogu z drugimi, ampak dejstva s katerimi smo poklicani v »dialogu« s samim seboj. To pa je ključnega pomena za doživetje vsebin, v zvezi s katerimi na besedni ravni zlahka zdrknemo v nesporazume, sprenevedanja, v prepir in celo v sovražni govor. V Sloveniji so take vsebine nedvomno nepokopane in nepospravljene vsebine, ki do današnjih dni resoniranjo iz nasilnega in tragičnega bratomornega časa med drugo svetovno vojno in po njej. Preprosto zato, ker do danes še niso bile potolažene, objete, izjokane, izkričane in prebolene, kot bi bilo to prav ‒ in odrešilno. V tem pogledu se na nas še vedno z vso pezo naslavlja vprašanje, ki odmeva iz naslova slike Staneta Kregarja iz leta 1971 in daje osnovni ton letošnji istoimenski dvodelni razstavi: O čem razmišljaš, Antigona? Pa tudi njemu komplementarno vprašanje: O čem razmišljaš, Kreon? In nobenega od njiju ne bomo mogli odgnati, dokler ju ne bomo v povezavi priznali kot nadvse resni in odločilni vprašanji naše sedanjosti in vsakega od nas.
Ko zlo stori, kar se je namenilo storiti, njegovi nosilci predpostavljajo, da bo potem mir. Da bodo imeli mir pred nasprotniki, da ne bodo ogroženi od sovražnikov. Vendar je ravno ta mir njihova največja in najbolj tragična iluzija. Posledice zla namreč po logiki stvari ne mirujejo. Bolj ko je bilo zlo grozno, bolj trdovratno ostajajo prisesane na sedanjost. Nosilci zla, ki so na določen način tudi sami njegove tragične žrtve, jih skušajo zasuti, potlačiti in prikriti z enajstimi pregradami, z ustrahovanjem, z alkoholno in ideološko omamo. A vse to ne pomaga. Zdi se, kakor bi posledice zla pod raznimi oblikami prikrivanja, živele kar najbolj intenzivno življenje. Privzamejo obliko podkožnih sokov, ki nikoli ne mirujejo; ne pod kožo travnate ruše, ne pod kožo rudniških jaškov, ne pod kožo omame in ne pod kožo »bodočnostno« ideologizirane kulture. Vseskozi se gibljejo in opozarjajo nase na najbolj nenavadne in trdovratne načine.
Še posebej intenzivno nagovarjajo umetnike, ki so praviloma zelo občutljivi ljudje. Ti pa čutijo veliko potrebo po tem, da s slikanjem, kiparjenjem, z instalacijami in na druge načine ne le odložijo to, kar jih je prizadelo, ampak pokažejo, kako ima vsako zlo vidne posledice, da so ravno te za ljudi nekaj zdravilnega; pa čeprav imajo, kot npr. pri Zoranu Mušiču, obliko v klaftre zloženih trupel. To se zdi paradoksno, vendar ni. Če se zlo, ki ima svoj koren vselej v duhovnem svetu, ne bi pokazalo tudi na zunaj, na materialni ravni, bi se neopazno nabiralo v duši in jo, ne da bi mogli to opaziti in preprečiti, od znotraj razkrajalo in jo končno razkrojilo. Zlo se kroti in omejuje ravno s tem, da se materializira. Zlo, ki se iz duše preseli v snov, postane za človeka pregledno – in človek se ob taki materialni razvidnosti tudi laže odloči med skušnjavo zla in vabilom dobrega.
Razstava, katere prvi del otvarjamo, je v pretežni meri namenjena ravno povečevanju te preglednosti, s pomočjo katere nas zlo ne bi moglo imeti v oblasti. Kakor nas ima v precejšnji meri v Sloveniji še vedno, ker se na vse pretege trudimo, da si ga ja ne bi predstavili na »materialni ravni«.
Ko pa do take predstavitve pride, ljudje pred njo preprosto obstanemo. Še posebej, kadar se taka predstavitev na materialni ravni dogodi na nepotvorjen umetniški način. Umetniška dela namreč zmorejo iz »plesni« zla, imanentizma in defetizma na učinkovit način sintetizirati penicilin samozavedanja in neke posebne samo-zavesti, ki nastane, ko lahko eksistencialno »stisnjeni človek« s pomočjo oblik, ki jih likovni ustvarjalec proizvede, »v drugem branju« tako rekoč doživljajsko in čustveno sprejme svojo življenjsko realnost ‒ in ji končno ‒ skozi sliko, skulpturo in instalacijo odkrito pogleda v oči. In se znebi »senc na duši«, kot bi dejal pesnik Janez Bernik.
To pa za nikogar ni majhna stvar.
Pripis uredništva: besedilo je bilo pripravljeno za govor na tiskovni konferenci umetniškega projekta O čem razmišljaš, Antigona, 21. januarja 2015 na Beethovnovi 3 v Ljubljani.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
