Pred petindvajsetimi leti so mnogi srčni slovenski možje ubranili obstoj Republike Slovenije, njeno suvereno državnost, neodvisnost in demokratičnost. Postali smo narod, ki je v pravični vojni zmagal za cilje, ki si jih je sam postavil. To obeležje je torej najprej pomnik v trajen spomin in zahvalo za zmago v osamosvojitveni vojni.
Ko se danes oziramo v zgodovino, v njej uzremo globlji smisel, ki je vodil do vzpostavitve slovenske države. Tako ne moremo, da bi ob premišljevanju o našem boju pred petindvajsetimi leti ne pomislili na obrambne boje naših prednikov. Branili so svoje domove, borili so se za svobodo in očetnjavo. Varovali so svojo dediščino, ki je postala naša dediščina. To je temelj naše samobitnosti, izvor naše identitete.
Identiteta je v prvi vrsti stvar duha. Najpomembnejši trenutek v zgodovini Slovencev za oblikovanje in ohranjanje naše identitete je odločitev za krščanstvo v osmem stoletju. Bili smo prvo slovansko ljudstvo, ki je sprejelo krščanstvo. S to odločitvijo smo Slovenci stopili v krog kulturnih evropskih narodov, kar nam je omogočilo, da smo se ohranili in od tedaj naprej na teh duhovnih temeljih rastli skupaj z ostalimi evropskimi narodi. Posebna hvaležnost gre vsem, ki so ustvarjali slovensko krščansko omiko, ki je jedro naše dediščine.
Ko premišljujemo o velikih mejnikih slovenstva, lahko ugotovimo, da zgodovina ni neki neosebni, samodejni proces. Njen tok je odvisen od moralne drže in dejanj konkretnih ljudi, od njihovih kreposti. Pomembni mejniki slovenstva nam o tem pričujejo z veliko jasnostjo. Smisel vsakega človekovega dejanja v skupnosti, v kateri živi je v tem, da udejanja skupno dobro. Brez zaupanja v možnost udejanjanja dobrega, bi bilo življenje brez smisla. Bilo bi brezciljno življenje z izhodom v apatiji, cinizmu ali popolnem umiku v zasebnost.
Zgodovina je v svojem bistvu skrivnostna. Nikoli je ne bomo mogli do kraja dognati. Kljub mnogim težkim obdobjem, vsej njeni dramatičnosti in tudi tragičnosti ni mogoče danes, ob petindvajsetletnici, ne biti globoko hvaležen. Danes, ko se oziramo v zgodovino iz svoje svobodne države, to lahko rečemo. To lahko rečemo lažje kot prenekateri pretekli rodovi – zahvaljujoč njihovim dejanjem in zahvaljujoč Božji previdnosti. Ob petindvajsetletnici zmage v vojni za Slovenijo spoznavamo milostni trenutek, ko so se naša in preteklih rodov prizadevanja srečala z veliko Božjo previdnostjo. Zato je ta pomnik postavljen tudi v znamenje globoke hvaležnosti Božji previdnosti. Zgodovina je rezultat osebnih delovanj ljudi, v najglobljem in najbistvenejšem zajemu pa je v rokah Troedinega Boga.
Ta pomnik je pomnik zaupanja v globoki smisel našega krščanskega duhovnega izročila, pomnik zvestobi Božjemu razodetju resnice o človeku, svetu in Bogu, ki je večni temelj človekovega dostojanstva. To razodetje nas, kadar mu sledimo, obvaruje pred polaščanjem in instrumentaliziranjem skupnega dobrega, pred idolatrijo naših stremljenj in uspehov ter pred zlorabljanjem svobode. V zavesti gorja, ki so ga slovenskemu narodu prizadejali totalitarizmi in še vedno trajajoče totalitarne poškodovanosti, nas to obeležje opominja h globokemu spoštovanju velike žrtve in zgodovinske resnice. Ta pa nas zavezuje k pravičnosti in opominja, da je edini pravi smisel oblasti ta, da uresničuje pravičnost.
Pred petindvajsetimi leti je šlo za obrambo naše republike, ki je bila resnična res publica, tedaj po petdesetih letih končno stvar nas vseh. To je naša dediščina, ki jo moramo spoštovati, ohranjati in razvijati, da bodo prihodnji rodovi imeli kaj sprejeti iz naših rok.
V svojem bistvu nam dediščina razodeva tudi temeljno strukturo naših odnosov: vedno smo dolžniki in naša dediščina predstavlja dolg, ki ga ni mogoče poplačati. Sinovi nikoli ne morejo poplačati svojim očetom in materam življenja in vsega, kar so od njih prejeli. Tako tudi preteklim rodovom in svoji domovini nikoli ne moremo v celoti poplačati tega, kar prejmemo. Nekateri so za svobodo, za ohranjanje možnosti smiselnega življenja, za dedne časti dali največ, kar so imeli, svoje življenje.
Sinovstvo nas najprej zavezuje k spoštovanju, k hvaležnosti. Zavezuje nas k spoznanju, da je skupno dobro ne le mogoče, ampak tudi potrebno udejanjati, pa čeprav včasih veličina naloge presega zgolj naše človeške moči – in zato se je potrebno z zaupanjem zatekati pod varstvo Božje previdnosti. Zavest sinovstva nas mora navdihovati s svetlimi vzori velikih, plemenitih in dobrih dejanj naših očetov. Sinovstvo nas zavezuje k očetovstvu, k odgovornemu delovanju za dobrobit nas in prihodnjih rodov.
Pred petindvajsetimi leti je bila ubranjena plebiscitarna volja slovenskega naroda, da hočemo živeti v svoji, neodvisni, demokratični državi, ki bo temeljila na spoštovanju enakega dostojanstva vsakega človeka. Ta plebiscitarna volja, ki kot neizčrpni naravnopravni vir slovenske državnosti in ustavnosti zavezuje vse generacije, v samem temelju pomeni prelom in ne nadaljevanje pridobitev preteklega, totalitarnega režima. V zavesti še vedno trajajoče totalitarne poškodovanosti in vse problematičnosti slovenskega prehoda v demokratično kulturo stojimo pred velikim vprašanjem. Stojimo pred vprašanjem, ki ga izgovarjamo z vso zaskrbljenostjo: Kaj je danes s slovensko državo, z resničnim udejanjenjem ustavne demokracije in vladavine prava? In stojimo pred veliko nalogo res postaviti državo tako, da bo živela samo iz izvorno-demokratičnega duha. Ko smo udejanjili plemenito težnjo po samovladi, smo si s svojo odločitvijo obljubili prav to in nič drugega.
Spomin na velike in spomin na tragične dogodke slovenske zgodovine nas danes ob petindvajsetletnici, stoječe pred tem pomnikom časti kliče k srčnemu delovanju, k dejavni skrbi za naš narod in našo državo. Slovenska država naj bo vedno in najprej v naših srcih!
Besedilo je bilo prebrano ob odkritju pomnika zahvale za zmago in spomina na padle za domovino v ljubljanski stolnici ob 25-letnici konca vojne za Slovenijo.
