Razpravljanje o gospodarskem poslovanju Mariborske nadškofije je v javnosti pogosto in živahno. Veliko je kritik in zgražanj. Kritizirajo tisti, ki jim je sicer za Cerkev malo mar in ji ne želijo nič dobrega, ostri glasovi se pojavljajo tudi znotraj Cerkve. Temnih dejstev in podatkov, kritik in zgražanja se je nabralo že veliko. Ob prebiranju, poslušanju, gledanju tega pestrega razpravljanja pričakujem in iščem odgovor jasno zastavljeno vprašanje: Kaj smo se iz primera Mariborske nadškofije naučili? In na podlagi tega vprašanja ter odgovorov nanj tudi jasno izražene smernice za ravnanje v prihodnje. Pri tem nimam v mislih predvsem tega, kako reševati akutno finančno situacijo v Mariborski nadškofiji, temveč kako naj Cerkev na Slovenskem deluje v prihodnje. Pri tako zastavljenem vprašanju niso najpomembnejše kritike, ki so pogosto tudi zabeljene z osebno interpretacijo dejstev. Pomembnejša so razmišljanja, ki vodijo do dobrih predlogov ali vsaj nastavkov za dobre ideje in predloge. K temu smo poklicani kot skupnost v Cerkvi, za to smo tudi upravičeni, saj večkrat slišimo, da smo Cerkev vsi verni, ne le njen duhovniški in hierarhični del. Vendar se mi zdi, da v javni razpravi o Cerkvi na Slovenskem, ki jo je sprožila afera Mariborske nadškofije, ravno razmišljanj, idej in predlogov za naprej, manjka, oziroma jih je bistveno manj, kot je ogorčenih kritik. V nekaj odmevnih javnih razpravah sem iskal konkretne ideje in predloge ali vsaj vprašanja in razmišljanja, ki bi vodila do njih.
Duhovni temelji – prioriteta
Primer Mariborske nadškofije kaže, kako pomembno je, da so za Cerkev prioriteta duhovni temelji. Misel sem povzel iz oddaje Pogledi Slovenije 17. maja letos. Tudi Branko Cestnik v svojem komentarju v zadnji Družini (27. 5. 2012) poziva k »premisleku, kaj je narava Kristusove Cerkve, kaj je in kaj ni njeno poslanstvo v slovenskem narodu danes.« Duhovnih temeljev Cerkve se je dotaknil tudi nadškof dr. Anton Stres v pogovoru za revijo Reporter, objavljenem 21. maja 2012, ko je odgovarjal na vprašanje o potrebi po novem civilizacijskem okvirju za prebroditev krize. »Čeprav nenehoma padamo v potrošništvo, krščanske vrednote niso potrošniške. Nič ni mogoče brez odpovedi. To pa lahko dosežemo le z duhovnimi vajami, askezo oziroma močno motivacijo.« Iz teh misli po mojem nujno izhaja tudi vprašanje in jasna usmeritev o velikosti potrebnega materialnega premoženja za delovanje Cerkve. Koliko je potrebno in koliko je dovolj? Omejitev v finančnem poslovanju, ki je zapisana v enem od Cerkvenih kanonov, je bila omenjena v oddaji Pogledi Slovenije. Mislim, da bi lahko služila kot osnova pri jasni usmeritvi za naprej.
Kakšne gospodarske dejavnosti so primerne v Cerkvi?
Na vprašanje o materialnem premoženju se navezuje tudi vprašanje o prihodnjem gospodarskem poslovanju Cerkve na Slovenskem. Kako se bo Cerkev vzdrževala, če bo izgubila vsa sredstva, je bilo izrečeno v Pogledih Slovenije. Nadškof dr. Anton Stres v Reviji Reporter o tem pravi takole: »To ne pomeni, da Cerkev ne sme imeti premoženja in z njim umno in dobro gospodariti. Bi pa nadškofija morala biti skrajno konservativna.« Ob tem se mi zastavi vprašanje: S kakšnimi gospodarskimi dejavnostmi naj bi se Cerkev na Slovenskem v prihodnje sploh ukvarjala? Glede tega si želim javno izražene jasne usmeritve vodstva Cerkve. Menim, da so gospodarske dejavnosti, ki so nekako bližje Cerkvi in druge, ki se ji nekako ne spodobijo. Bližje se mi zdijo tiste, ki »dišijo po zemlji«, torej obdelovanje zemlje, kmetijstvo, vrtnarstvo, vinogradništvo, gozdarstvo. Te dejavnosti so v zgodovini tudi že preizkušene, z njimi so se ukvarjali samostani, tudi danes je po tem znan samostan Pleterje. Primerne so tudi dejavnosti, ki že tečejo in so zajete tudi v poslanstvu Cerkve, kot sta založništvo in izobraževanje. Kot neprimerne so gotovo dejavnosti, s katerimi se je posredno preko vlaganj lastniških deležev, ukvarjala Mariborska nadškofija, na primer nesrečne telekomunikacije v T – 2 in, kot je kdaj moč slišati, še s čim, na primer gradnjo ekološko spornih objektov na otoku Braču.
Stran od finančnih špekulacij
Še bolj kot vrste gospodarskih dejavnosti se zdi pomemben način njihovega delovanja. Tu bo moje razmišljanje morda za koga preveč poenostavljeno. Bistveno se mi namreč zdi vprašanje, kako ustvarjeno vrednost porabiti oziroma investirati. Po mojem mnenju je za Cerkev prav, da vlaga nazaj v osnovno dejavnost in se odreče vsaki finančni špekulaciji. Morda se zdi naivno, vendar, ali niso ravno finančne špekulacije privedle do svetovne gospodarske krize in tudi krize v gospodarstvu Mariborske nadškofije? Pa ne gre samo za preveliko in nerazumno tveganje. Mislim, da gre za osnovno vprašanje tako imenovanega »plemenitenja« denarja. Tu se lahko pojavijo skušnjave bogatenja in kopičenja brez jasnega namena in etične krščanske osnove. Poleg tega problema je važna tudi vloga podjetništva v odnosu do ljudi in do narave ter okolja. Še preden se je razvedelo za polom gospodarstva Mariborske nadškofije sem se večkrat spraševal, ali kdo kdaj pomisli, kako poslujejo podjetja, v katera Cerkev vlaga svoj denar. Kako v teh podjetjih ravnajo z ljudmi, kako ravnajo z okoljem in naravo? Pater Anselm Grűn v knjigi Bog, vest in denar pravi: »Podjetje, ki proizvaja svoje izdelke v nečloveških proizvodnih razmerah in bi jih rado prodajalo z oglaševalsko kampanjo, ki je v nasprotju s človeškim dostojanstvom, lahko bojkotiramo. Toda na finančnem trgu stranke pogosto sploh ne vedo, s kom imajo opravka.« In spet: » Če denar zaslužimo z izkoriščanjem stvarstva, je to slab denar, ki je proti naravi.«
Dobra gospodarska priložnost
S podjetji, katerih dejavnost je Cerkvi primerna in jasno razvidna, je Cerkev lahko zgled ravnanja z ljudmi, naravnimi viri in okoljem. Na lokalni ravni lahko prispeva k razvoju in zaposlitvi. Iz svoje prakse na področju gozdarstva imam lep spomin na eno izmed tradicionalnih podelitev priznanj najbolj skrbnim lastnikom gozdov v Sloveniji. Vsako leto je to priznanje dobilo štirinajst lastnikov gozdov, iz vsakega od štirinajstih gozdnogospodarskih območij po eden. Tisto leto ga je dobila tudi ena od župnij Mariborske nadškofije. V utemeljitvi priznanja so lokalni gozdarji napisali tudi hvalevredno dejstvo, da župnija velikodušno prispeva s svojim lesnim bogastvom k razvoju kraja. Les kot gozdno bogastvo je za Slovenijo premalo izkoriščen. V naši državi mu še ne zmoremo dodati tiste vrednosti, ki jo zasluži in bi nam prinašala gospodarski razvoj in delovna mesta, pa tudi okolju prijazne izdelke.
Cerkev v Sloveniji ima po mnenju poznavalcev nekako do 30 000 hektarov gozdov, od tega Nadškofija Ljubljana in Škofija Novo mesto skupaj nad 20 000 hektarov. Ostalo je v lasti župnij in redovnih skupnosti. Skupaj je to sicer le približno 2,5 odstotka vseh gozdov v Sloveniji, vendar je precej nad povprečno velikostjo gozdne posesti v Sloveniji. Menim, da je za Cerkev gozdarska dejavnost lepa priložnost za razvoj gospodarstva, predvsem na lokalni ravni, tako v oskrbi z lesom za domače lesne predelovalce kot tudi v oskrbi z lesno biomaso za ogrevanje. Vzor za tako gospodarstvo bi našli, tudi v cerkveni lasti, v sosednji Avstriji.
Laiki in odgovornost za Cerkev
V oddaji Pogledi Slovenije je bila izrečena tudi misel, ki sem jo povzel takole: Dajmo laikom pravo vlogo v Cerkvi. O tem je bilo tudi že sicer veliko govora. Prepričan sem, da bi lahko bila v povezavi s pravo vlogo laikov tudi odgovornost vernih za Cerkev večja. Znano je, da laiki v Cerkvi naredijo veliko. Toda odločanje in odgovornost je najbrž še vedno pretežno v rokah klerikov. Naj navedem kot primer neko župnijo, ki naj bi po besedah znanke v kratkem »umrla«, ker zanjo ne bo več na voljo duhovnika. Pa imajo v tej župniji celo posvečenega diakona, imajo pevce in druge skupine. Po moje bi lahko vse to ob dobri organiziranosti delovalo naprej. Tudi prisotnost duhovnika, čeprav ga ne bi bilo več za stalno v župniji, bi si lahko vsaj za najnujnejše, zagotovili. Seveda pa bi se morali župljani znati samoorganizirati. K temu pa jih Cerkev ni dovolj vzgajala in to bi se moralo spremeniti. Župniki, kot »menedžerji« župnij pogosto ravnajo tako, da je vsa odgovornost na njihovih ramah in se zato marsikdaj preveč ukvarjajo z gospodarskimi in gradbenimi dejavnostmi namesto z duhovnimi. Na to je opozoril tudi kardinal dr. Franc Rode v pogovoru s publicistom dr. Bernardom Nežmahom v aprilu letos v prostorih Mestne knjižnice v Ljubljani. Tudi duhovniki potrebujejo znanje vodenja, ki ga pri študiju teologije ne dobijo. To se v zadnjem času spreminja na bolje, saj že deluje neformalno usposabljanje duhovnikov za veščine vodenja. Ena od pomembnih veščin vodenja pa je delegiranje del. Vodja ne zna in mu ni treba znati vsega in se ukvarjati z vsem. Pomembno je, da zna pravo delo poveriti pravim ljudem.
Iz preizkušnje v prenovo
Za zaključek naj napišem še misel, ki sem jo tudi povzel iz besed v oddaji pogledi Slovenije pa tudi iz komentarja B. Cestnika: Težko preizkušnjo, ki je prišla na slovensko Cerkev, je mogoče gledati tudi kot priložnost za prenovitev.
Bolj kot ogorčene kritike, ki je je bilo po moje že dovolj in je v veliki meri usmerjena k iskanju krivcev, potrebujemo graditeljsko razmišljanje, idej in predlogov. Pri tem je lahko plodna tudi razprava v majhnih skupinah in poslušanje s strani vodstva Cerkve. V tem smislu se pridružujem že izraženi javni podpori slovenskim škofom.
