Da bi bil samo številka? Ne, hvala, sem proti!

5
283
Peter Vidmar
Peter Vidmar

Samo še nekaj dni nas loči od družinskega referenduma. Navkljub dejstvu, da se veliko volilcev le-tega ne bo udeležilo, je pomembnost tega referenduma občutneje večja. Gre za najbolj pomemben referendum v zgodovini Slovenije. Čeprav je sprememb v zakonu malo, samo nekaj členov, so in bodo morebitne posledice gromozanske, saj spreminjajo celotno podobo slovenske družbe.

Vsi smo Peter Vidmar!

Slovenci smo zaradi homoseksualnega lobija že izgubili. Najbolj očiten primer je orodni telovadec Peter Vidmar, slovenskih korenin, živeč v ZDA. Peter Vidmar je bil predlagan za vodjo ameriške olimpijske delegacije za olimpijske igre leta 2012 v Londonu. Ker se je takoj po objavi novice nanj usula ploha kritik s strani homoseksualnih aktivistov, je po dobrem tednu dni ponujeno funkcijo zavrnil.

Peter Vidmar se s tremi olimpijskimi medaljami lahko enakovredno kosa z našimi najboljšimi olimpijci: Leonom Štukeljem, Mirom Cerarjem in Iztokom Čopom. Je najbolje ocenjeni orodni telovadec v vsej zgodovini ZDA. Je tudi promotor športa, motivator, poklicni govornik za najboljše prodajalce, delavce marketinga in direktorje, pisec knjig in člankov, ter nosilec različnih visokih funkcij na področju športa. In je oseba, ki ga preveva športni duh, spoštovanje in sprejemanje vsakega.

Njegova edina napaka je bila, da je finančno in z lastno udeležbo podprl shod v podporo zakonski zvezi med možem in ženo. Kar boli je to, da s strani slovenskih medijev o tem praktično ni bilo govora, ter da ni bilo obsodbe dejanja, ki ga je povzročil homoseksualni lobij. Tudi za to, ker smo v tem primeru vsi mi, ki živimo ali se zavzemamo za zakonsko zvezo med možem in ženo, v isti koži kot Peter Vidmar. Vsi mi smo Peter Vidmar.

In to je bil samo začetek.

Tsunami negativnih posledic

Ko smo pred leti v tujini spremljali tsunamije, si nismo mogli misliti, da tudi nas kmalu čaka tsunami. In to tsunami negativnih posledic zaradi sprejetega spremenjenega družinskega zakonika v letošnjem letu. Kajti trenutno sprejeti zakon prinaša veliko negativnih posledic. Tsunami ki prihaja nad nas, nam trenutno kaže samo nekatere obrise, še malo, pa nas bo vse v celoti zalil. In tedaj bo za nas prepozno. Nekatere spremembe zakona so vidne takoj, nekatere čez čas, nekatere pa bodo vidne po dodatnih usklajevanjih zakonodaje.

Z zakonom prihajajo veliki etični problemi. Poimenovanje zakoncev. Teorija spola in uvajanje v homoseksualno ideologijo po šolah. Otroci se ne bodo igrali z igračkami, kot jim gredo, recimo deklice ne z punčkami, fantki ne z avtomobilčki. To lahko pelje samo v travme pri otrocih, ter v končni fazi v smeri večanja števila samomorov pri otrocih, kar se že dogaja po Evropi, kjer so sprejeli takšne zakone. Sledi izguba svobode: zapiranje ljudi in finančno kaznovanje. Sledijo posvojitve v homoseksualne skupnosti. Ter v končni fazi najemanje revnih žensk, proti plačilu, da se donosijo otroci.

Nekateri želijo, da smo samo številke

Kar se tiče nas vseh je, da ne bomo več mož in žena, ampak oseba 1 in oseba 2. Ne več oče in mama, ampak izraz starš 1 in starš 2, ki se je še pred uveljavitvijo zakona na začetku letošnjega šolskega leta že pojavil kot zapis v aAsistentu. Izbrisan je spol, točno tako je tudi zapisano v 3. členu zakona (ZZZDR).

prvi stars
eAsistent.

Kar boli je tudi to, da smo z zakonom izgubili dostojanstvo. Dostojanstvo moža in žene, očeta in matere. Dostojanstvo, ki je bilo v življenju družin, v dokumentih, ter tudi v slovenski kulturni dediščini. Ne samo to, da smo izgubili dostojanstvo. Dodatno smo doživeli tudi ponižanje. Postali smo številke, jaz sem številka ena, ti si številka dva,… In to v najbolj temeljni celici družbe, družini. Tako v naravni družini, kot tudi v družini, kjer je samo eden od staršev, ali v ločeni družini. Vedno obstaja mož in žena, vedno obstaja oče in mama.

Dokler ne pride ponižanje, ko človek postane samo še številka.

Bi bilo v redu, če bi govorili: poslanec ena, poslanec pet, poslanec deset, kako ste? Ali pa: učenec ena, učenec šest, učenec devet, k tabli, prosim. Nato: župan enajst, bravo! In mogoče: učitelj tri in učitelj sedem, zelo sem z vami zadvoljen. Ter to kar velja za vsakega od nas: delavec ena, delavec dva, in delavec tri, začnimo z delom. Tako malo je potrebno, tako malo sprememb, da se nekoga poniža. Pa vendar, kot pravi Jezus v zlatem pravilu: kar nočete, da drugi storijo vam, ne storite vi drugim.

Državljanska nepokorščina

Do kam smo prišli, je to dno naše družbe?

V vsakem primeru smo prešli mejo, pri kateri je še veljalo spoštovanje članov družbe. Kajti, zakon je sprejet, trenutno je samo zadržan. Samo v primeru, da nas pride dovolj da glasujemo proti, bo zakon umaknjen. Če bo le vsak izmed nas uspel nagovoriti dovolj ljudi, da gredo in glasujejo proti.

Bolečino otroka iz homoseksualne zveze je Robert Oscar Lopez izrazil v enem izmed člankov v spletni reviji Public Discourse v začetku letošnjega decembra. V njem izraža bolečino in razočaranje, ker Vrhovno sodišče v ZDA ni slišalo in ni hotelo upoštevati mnenja teh, ki so v primeru homoseksualnih porok najbolj prizadeti, to so otroci iz homoseksualnih zvez.

Njegov premislek je tudi premislek za vsakega izmed nas. Rober Oscar Lopez se sklicuje na misel in delo Henrya Davida Thoreauja, ki se je v 19. stoletju osebno zavzel za pomoč prebeglim sužnjem, ki je sprožil poziv k državljanski nepokorščini, v kateri je utemeljil nenasilni odpor proti nepravičnim metodam oblasti. Ta poziv opisuje njegov esej »Državljanska nepokorščina« (Civil Disobedience, 1849). Omenjeni poziv je imel daljnosežen vpliv na zagovornike nenasilnega odpora, kot so bili Tolstoj, Mahatma Gandhi in Martin Luther King mlajši.

Kako se upreti krivičnemu ponižanju

Otrok iz homoseksualne zveze ob izkušnji svoje bolečine, ko Vrhovno sodišče v ZDA noče slišati njegovih tehtnih argumentov, ter seveda tudi drugih podobnih zgodb, govori o uporu proti krivici.

Namreč, kako se je v primeru krivičnih zakonov možno sklicevati na zakon, na to, da nam je bilo nekaj naročeno, čeprav vemo, da je moralno sporno? Kajti podobno je bilo v nacistični Nemčiji, za časa Hitlerja, ko so se ljudje sklicevali na zakone in na izvrševanje ukazov od zgoraj. Seveda so se sklicevali na krivične zakone in krivične ukaze. Ne, zakon je tu, zato je tu na mestu državljanska nepokorščina, ker zakon prinaša zlo. Do nas in do otrok. Prav je, da se z vsemi silami temu upremo. Ne da samo gledamo ali stopimo stran, češ, to se mene ne tiče. Ne ta stroj, ki je zagnan, to kar se je na nas zgrnilo, vse to je potrebno zaustaviti in spremeniti.

In samo mi smo lahko tisti, ki bomo stopili proti stroju, ki teče in gre nad nas. Ki smo se postavili nasproti in smo se mu uprli. To je prvi korak. Mogoče bodo potrebni še dodatni koraki. Vsekakor velja to, kar je dejal p. Silvo Šinkovec DJ za Radio Ognjišče. Nič nas ne zavezuje, da se ne upremo. Ugovor vesti ne more biti samo z zakonom. Četudi ni zakona o ugovoru, nas nič nas ne more omejiti pri ugovoru in uporabi. Nič. Vedno se lahko upremo. To nam nihče ne more prepovedati, sploh če je zakon neetičen.

Zato dela veliko napako marsikateri desni ali sredinski novinar, še bolj pa levi, ki gleda zadeve od daleč, ter jih utemeljuje z demokracijo in svobodo mišljenja. Naj pač ima vsak svoje mnenje. Ne. Gre za zlo, gre za neetičnost, kateri se je potrebno zoperstaviti, sicer sodelujemo z zlom. Podobno kot za novinarje velja tudi za vsakega drugega človeka.

Konkretni upor proti tem neetičnem in nepoštenem zakonu je najprej to, da se gre na referendum in se glasuje proti. Ter tudi to, da se o krivici, ponižanju, ter sramotenju ljudi z oštevilčenjem, nagovori še druge volivce. Da se ta jeza, ki se prebudi ob taki krivici in sramotenju, preusmeri v dejanje volje, ko se gre na referendum in se na tem referendumskem lističu obkroži proti.

5 KOMENTARJI

  1. “Otroci se ne bodo igrali z igračkami, kot jim gredo, recimo deklice ne z punčkami, fantki ne z avtomobilčki. To lahko pelje samo v travme pri otrocih, ter v končni fazi v smeri večanja števila samomorov pri otrocih, kar se že dogaja po Evropi, kjer so sprejeli takšne zakone.”

    To s samomori sem v kampanji videl že večkrat, vendar samo tako mimogrede, brez da bi kdo povedal vire. Iskanje po internetu tega ne najde. Tako da naj avtor (ali pa kdo drug) da link ali pa neha zavajati.

    Drugače pa čestitke, da je avtor v en članek uspel zbasati cunamije, sužnje, Gandija in Hitlerja. Pa tudi napačno citiral Jezusovo zlato pravilo; verzija “kar nočete da drugi storijo vam” je od Shawa.

  2. Temeljna dilema sedaj bo, kdo je starš 1 oz. starš 2. Je starš 1 moški ali ženska, če moški, gre za nedopustni šovinizem, če ženska, gre za feminizem. Če bosta starša istospolna in bo starš 1 tisti, ki je biološki starš, je to tako rekoč rasizem … Mislim, da je naloga družbe, da v parlamentu sprejme zakon o enakost števil, ker drugače gre tu za neenakopravno in neenako obravnavo.

    • To je pa nesimetrično poimenovanje. Z ene šovinizem, z druge feminizem. A ni korektneje reči moški in ženski šovinizem? Verjetno feminizem in ženski šovinizem nista sopomenki.

  3. Tako je. Vse bo narobe. Midva sva že v konfliktu, položaj nadvlade se dnevno spreminja, enkrat je otrokom oče številka 1 (ko se gremo šport), drugič mama (ko jokajo, na primer). Pa se bomo šli. Eden otrok bo enega napisal na formularjih pod številko 1, drugi drugega…Si predstavljate uradnike in njihove računalniške programe, kakšne podatke bodo lahko dobili in jih ureljali!!! Kaj tu ljudem ni jasno?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite