D. Valentinčič za Slomedia: “Od rojakov sem slišal, da jim Slovenija lahko najbolj pomaga tako, da je uspešna država.”

4
246

Asistent za ustavno pravo in za človekove pravice, Dejan Valentinčič je eden izmed avtorjev zbornika Evropska Slovenija.

V prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani so pred nedavnim uradno predstavili zbornik Evropska Slovenija. Zbornik Evropska Slovenija je nastal na podlagi civilne iniciative mladih, generacije 30/40, ki si postavlja eno samo vprašanje: Kakšno Slovenijo hočemo? Na vprašanje odgovarja 20 avtorjev, vsak s svojim prispevkom, v katerem podajajo nekaj ključnih predlogov za prihodnost. Dogodek je bil deležen izjemnega odziva, obiskalo ga je preko 70 gostov, med njimi tudi dr. Lovro Šturm, dr. Peter Jambrek, dr. Verica Trstenjak, dr. Dimitrij Rupel, ustavni sodnik Jan Zobec, pa še drugi eminentni gostje.

Posebna pozornost je v zborniku namenjena tudi manjšinski problematiki. Eden izmed 20 avtorjev zbornika je magister prava Dejan Valentinčič, asistent za ustavno pravo in človekove pravice, njegov prispevek pa ima naslov ”Slovenija in rojaki izven meja matične domovine”.

Mag. Dejana Valentinčiča smo zaprosili za intervju, na katerega je prijazno privolil.

Od kod zamisel za zbornik in kdo so njegovi avtorji? Kakšen je njegov namen?

Že v decembru 2011 nas je skupina razmišljujočih mladih zaznala kritičen položaj, v katerem se je znašla slovenska država, in pravilno smo predvideli, da se bo kriza kmalu še poglobila. Ocenili smo, da je na aktualno družbeno situacijo potrebno odgovoriti z resnim vsebinskim premislekom, katerega sad je izid zbornika, s katerim v javno razpravo dajemo prispevke za nov nacionalni program. Pri pripravi monografije nas je sodelovalo 20 mladih, pripadnikov t. i. nevidne generacije (to je starih med 30 in 40 let), ki do sedaj pri upravljanju države nismo sodelovali. V uvodniku smo zapisali, da je naše temeljno etično poslanstvo, da kot aktivni državljani izrazimo svojo pripravljenost, željo, pričakovanje in ne nazadnje zahtevo, da se slovenska država oblikuje tudi v skladu z našimi normativnimi hotenji.

Ob tem naj še posebej poudarim, da sam ne spadam v ta starostni lok (star sem 26 let), a so me uredniki zbornika k sodelovanju povabili prav zaradi tematike, s katero se ukvarjam – Slovenci v zamejstvu in po svetu. Že s tem je torej bilo jasno pokazano, da so v Evropski Sloveniji rojaki izven meja matične domovine zelo pomemben, enakopraven del slovenske kulturne in politične skupnosti.

V svojem prispevku pišete, da Slovenci brez slovenskega državljanstva lahko uživajo v Sloveniji tudi posebne pravice in ugodnosti. Na kaj ste mislili?

Že 5. člen ustave Republike Slovenije določa, da Slovenci brez slovenskega državljanstva lahko uživajo v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti ter da njihovo vrsto in obseg določa zakon. Leta 2006 je bil končno sprejet Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci izven njenih meja, ki v tretjem členu pravi, da se nanaša na Slovence v zamejstvu in po svetu, ki imajo državljanstvo Republike Slovenije, tiste s statusom Slovenca brez slovenskega državljanstva ter tiste brez statusa in brez državljanstva. Status Slovencev brez slovenskega državljanstva je natančneje opredeljen v šestem poglavju zakona. 66. člen kot njihove pravice, ki jim pripadajo pod enakimi pogoji kot državljanom, navaja pravico do pridobitve lastninske pravice na nepremičninah, dostop do vseh javnih kulturnih dobrin, pravico do raziskovanja v javnih arhivih Republike Slovenije, možnost pridobitve statusa rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter druge podobne pravice. Moje mnenje je, da je status Slovenca brez slovenskega državljanstva pravno zelo nejasen in tudi ureditev nasploh zelo okorna. Prepričan sem, da bi se dalo zadevno področje bistveno bolje urediti.

Kakšne bi lahko bile po vašem strategije, ki bi vse tri dele slovenskega naroda, kot pravite, povezale v celoto in odprle številne nove možnosti za obstoj in razvoj slovenskega naroda in slovenske države?

V svojem prispevku potrebne ukrepe razdelim na dva sklopa. Na institucionalni ravni tako med drugim predlagam obvezno ohranitev funkcije resornega ministra in okrepitev njegove pristojnosti, preoblikovanje pristojne parlamentarne komisije v odbor, dodelitev zagotovljenih poslanskih mandatov za Slovence v zamejstvu in po svetu, spremembe določil o pridobivanju državljanstva, okrepitev prizadevanj na politični in diplomatski ravni, skrb za ohranjanje in učenje slovenskega jezika, gospodarsko in znanstveno sodelovanje … V drugem delu pa kot veliko težavo označim zelo slabo poznavanje zamejstva in izseljenstva v matici. Postavim trditev, da bi Slovenija morala zagotoviti, da bi bili ti temi v okviru obveznega šolanja in medijih povsem enakopravno prisotni.

Domoljubje nekateri enačijo z negativnim prizvokom besede nacionalizem. Kako jim odgovarjate? V svojem prispevku namreč trdite, da je kakršenkoli negativen prizvok nacionalne države povsem brezpredmeten.

Tukaj lahko le ponovim besede Borisa Pahorja, da je narodna zavest naravna vrednota. Obstaja tudi stališče, da je narod zastarel koncept. Tovrstne trditve so bile zelo moderne pred nekaj desetletji, danes pa so večinoma končale na odpadu zgodovine, a nekateri vanje očitno še vedno verjamejo. A tudi njihova dolžnost je, da v duhu pluralizma stališč, ki ga tudi sami zagovarjajo, sprejemajo, da različni koncepti soobstajajo, se medsebojno dopolnjujejo in se vrednostno ne rangirajo. To pa ni problem le v Sloveniji, ampak tudi v določenih zamejskih krogih, ki namesto o Slovencih v Italiji govorijo izključno o italijanskih državljanih slovenskega jezika, dvojezičnih in večjezičnih prebivalcih ter o Sloveniji ne kot tudi matični domovini, ampak izključno o prijateljski sosednji državi. Občutek imam, da gre tu za zelo enostranski pogled, ki ne dopušča drugačnih stališč. Zanimivo pa je, da se ti »multikulturni« krogi ne branijo finančnih podpor iz Slovenije oz. da nimajo nič slabe vesti da njihove, marsikdaj tudi bajne plače financirajo tudi slovenski davkoplačevalci z minimalnimi dohodki, ki konec meseca še za kruh nimajo.

Pogoji za pridobitev slovenskega državljanstva za Slovence izven meja so, kot pravite, nerazumno in nekonstruktivno restriktivni in zapleteni. Kje gre po vašem iskati razlog in kakšne so lahko rešitve?

Seveda nobena država ne podeljuje državljanstev kar počez. A omejitve Slovenije, kako nekdo dokazuje svoj slovenski izvor, do katere starosti zainteresirani lahko zaprosi za državljanstvo in še to le, če ima eden od njegovih staršev (oz. je imel do smrti) slovensko državljanstvo, so neživljenjsko restriktivne in kontraproduktivne. Porazen je recimo primer, ki ga pogosto navajam, da je viden koroški Slovenec, ki je že kmalu po osamosvojitvi Slovenije zaprosil za državljanstvo, dobil odgovor, da se vloga zavrne, saj Slovenija ni država Slovencev, ampak svojih prebivalcev. Težko je špekulirati, kakšni so razlogi za takšno ureditev, mogoče pomanjkanje občutka, mogoče prepričanje, da je takšna ureditev primernejša, kdaj pa se lahko tudi zazdi, da so mogoče komu rojaki izven matice celo v napoto.

Ob tem naj dodam še, da so 4. aprila začela veljati nova merila za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo iz nacionalnih razlogov po 13. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (to je izredna naturalizacija za zamejce ter slovenske izseljence in njihove potomce), ki pogoje še zaostrujejo. Tako je sedaj naturalizacija praviloma mogoča le še za potomce do drugega kolena (torej za osebe, katerih največ dedek/babica je bil Slovenec/Slovenka po obeh starših), prej je bilo do četrtega kolena. Nov pogoj je tudi aktivnost v društvu najmanj 5 let in večletna osebna aktivna vez prosilca s Slovenijo, prej je bilo večletno aktivno delovanje v društvu ali (temu primerljivo trajna in tesna) aktivna vez s Slovenijo. Če je to mogoče, mora prosilec priložiti tudi uradni dokument, v katerem se opredeli kot Slovenec po narodnosti.

Bistveno boljšo strategijo glede podeljevanja državljanstev ima recimo Italija, ki pa še zdaleč ni edina taka država. Pa ne gre le za državljanstva, ampak celoten koncept skrbi. Povsod po svetu organizira centre, v katerih je možnost učenja italijanskega jezika in spoznavanja kulture, izredno skrbi za vsa društva, potomcem Italijanov plačuje potovanja v Italijo, da jo pobliže spoznajo, organizira izobraževalne in počitniške seminarje … Spoznal sem številne, ki so se teh programov udeležili in resnično postali ambasadorji Italije po vsem svetu, navdušeni nad italijanstvom in želijo državi izvora svojih prednikov v državah, v kateri živijo, na vse načine pomagati. Med njimi so tudi številni potomci beneških Slovencev, ki jih Slovenija ni znala na tak način pritegniti, Italija pa.

Za avtohtone slovenske manjšine v sosednjih državah se uporabljajo različne oznake kot manjšina, narodna skupnost, Slovenci v določeni državi ipd. Katera je po vašem najprimernejša?

Težko je reči, katera oznaka je najprimernejša. Vsaka ima svoje prednosti in slabosti, identiteta je pač zelo zapletena stvar in jo je težko spraviti v točno določene okvire. Pri oznaki Slovenci v določeni državi se pojavi težava, ker ni ločitve med avtohtono slovensko poselitvijo in morebitnimi priseljenci iz Slovenije izven tradicionalnega naselitvenega ozemlja. Izraz manjšina marsikdo dojema kot spravljanje v podreden položaj. Italijanska zakonodaja vedno govori o jezikovnih manjšinah, kar je tudi marsikdo dojemal kot slabše v primerjavi z oznako narodna manjšina. A če se danes ozremo v Videmsko pokrajino, lahko opazimo, da je oznaka jezikovna manjšina marsikje za tamkajšnje stanje jezikovne oziroma narodne zavesti še ugodnejša. Če vzamemo za primer Rezijo, kjer je situacija trenutno najbolj napeta (enake težave pa se pojavljajo po vseh dolinah Videmske pokrajine), lahko rečemo, da trditev, da je jezik, ki ga govorijo, slovensko narečje znanstveno nesporna. To je torej tudi realna podlaga, da so vključeni v zaščitne zakone za slovensko jezikovno manjšino (čeprav številni temu nasprotujejo, seveda). Toda ali so Rezijani tudi slovenska narodna manjšina? Jih lahko uvrstimo pod oznako Slovenci v Italiji? Narodne zavesti ne moreš nikomur vsiliti in če se nekdo nima možnost naučiti slovenskega knjižnega jezika, ampak obvlada le narečno različico svoje materinščine, to prinese le lokalno, ne pa tudi nacionalne identitete. In če se nekdo v šoli namesto o Prešernu uči o Petrarci, namesto o preseljevanju narodov v 6. stoletju o udorih barbarov in tako naprej, potem se verjetno res bolj težko identificira kot Slovenec. Enake dileme se seveda pojavljajo tudi pri pojmu narodna skupnost.

Sam trdno stojim na stališču, da ni nobene potrebe po poenotenju o zgolj eni oznaki, ampak naj se pač uporablja pojem, ki je v določenem okolju in v določeni situaciji najprimernejši.

Ali so dozoreli časi za predstavništvo zamejskih Slovencev in zdomcev v Državnem zboru ali morda tudi v nekaterih drugih ključnih ustanovah? V svojem prispevku z naklonjenostjo obravnavate to možnost …

Čeprav menim, da bi to bilo nujno potrebno, se bojim, da čas na žalost še ni zrel. Ta ideja se ponavlja vse od osamosvojitve Slovenije, a nikoli ni bilo zadostne politične volje in potrebne večine v državnem zboru in ostalih organih. Mislim, da duh trenutnega časa najbolje ponazarja žalostno dejstvo stalnih poskusov ukinjanja funkcije ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Več: slomedia.it

4 KOMENTARJI

  1. status Slovenec brez državljanstva? Status?! Pa to se samo naši komunisti lahko spomnijo! Tako kot 6 mesecev “rok trajanja” na pogojih za državljanstvo! Mi smo smešna država!

  2. Menim, da imajo Slovenci v zamejstvu manj ugoden položaj kot so ga imeli izbrisani.

    Splošno znano je, kako so bili Slovenci v zamejstvu navdušeni nad samosotojno Slovenijo in da so tudi konkretno pomagali pri njeni ustanovitvi, vendar se jim nismo z ničemer oddolžili.

    Ali je to pravično in pošteno?

  3. Pa ne le to. Slovenci v zamejstvu nas s svojo ljubeznijo do slovenskega jezika, slovenske kulture nasploh in slovenskega domoljubja učijo, kako moramo ravnati s svojo domovino.

    Če smo pravični in pošteni, bi njihovo sodelovanje v parlamentu le dvignilo pozitiven ustvarjalen in odgovoren odnos do pozitivnih vrednot svojega doma in njegove vrednostne prihodnosti.

  4. To je naša moralna dolžnost, da popravimo krivico, ki jim je bila storjena po prvi svetovni vojni in kasneje , ker se slovenska politika ni dovolj potrudila, da bi jih rešila duševnih izolacijskih muk in je rajši paktirala z drugimi na škodo zamejskih Slovencev.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite