Izseljevanje iz slovenskega narodnostnega ozemlja ni nekaj novega, saj nas intenzivneje spremlja že (vsaj) stoletje in pol. Del narodnega telesa pa je bil od matice iztrgan brez selitev, z določitvami mej, na katere Slovenci nismo imeli, ali pa smo imeli le malo vpliva. Morali smo preprosto sprejeti dejstvo, da je nezanemarljivo število rojakov obsojenih na zamejstvo.
Za državo, ki je vrednostno utemeljena kot nacionalna država slovenskega naroda (Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in preambula Ustave Republike Slovenije) in katere kar petina slovenskega narodnega telesa živi izven njenih meja (po ocenah raziskovalcev naj bi po svetu živelo preko pol milijona Slovencev), Slovenija po mojem mnenju nenavadno malo pozornosti namenja svoji številčni diaspori. Vsekakor bistveno manj kot primerljive države, ki to vidijo kot veliko priložnost, medtem ko pri nas tega ni zaznati.
Dodatno relevantnost vprašanje dobiva v zadnjih letih, ko se tako veliko številko mladih (večinoma s trebuhom za kruhom, nekateri pa tudi zaradi avanture in pridobivanja novih izkušenj) izseljuje izven Slovenije. Izguba tako velikega števila mladih izobražencev za Slovenijo zagotovo ne more biti pozitivna. A država tega tudi ne more preprečevati (sploh če mladim doma ne more ponuditi dostojnih služb). Bi pa Slovenija morala imeti za samoumevno potrebo in nujo (kakor jo k temu zavezujejo tudi temeljni ustavni postulati, na katerih je utemeljena), da s temi ljudmi goji kar se da tesne odnose, ter tudi da spodbuja in pomaga pri njihovem vključevanju v tradicionalne slovenske izseljenske skupnosti, ki bi jih prav ti mladi lahko poživili in jim dali nove dinamike.
Več lahko preberete na globalnaslovenija.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
