D. Steiunbuch, Finance: Rdeči telefon

0

Na začetku meseca, ko je napetost med Rusijo in Evropsko Unijo zaradi krize v Ukrajini dnevno naraščala, je britanski premier David Cameron sklical sestanek sveta za nacionalno varnost. Na Downing Street 10 je prikorakal tudi visoki uradnik s svežnjem zaupnih dokumentov v naročju. Gradivo se je nanašalo na reakcije Velike Britanije ob morebitni uvedbi strožjih političnih in ekonomskih sankcij, s katerimi bi se Bruselj odzval na Putinovo osvajalno politiko v Ukrajini. Fotograf Steve Back, ki je prežal na prihajajoče uradnike, je v objektiv ujel tudi usodni dokument, in že čez nekaj ur so mediji na Otoku poročali o zaupnem scenariju, ki ga je obravnaval svet za nacionalno varnost, v njem pa je bilo rečeno, da je treba preprečiti kakršno koli sovražnost do milijardnega ruskega kapitala, naloženega v londonskem finančnem središču.

I.

Škandal, ki je nastal, je vlada poskušala omiliti z besedami, da se na sestanku niso o ničemer odločali in da londonski City ostaja še naprej odprt za ruske oligarhe. Niti z besedico niso zanikali verodostojnosti fotografije, kaj šele da bi izpostavljali njeno spornost, ali da bi kdo omenjal kazenski ali odškodninski pregon fotografa. Slika je nastala na javnem kraju, na njej je bil javni uradnik in pravica medijev je, da javnosti in davkoplačevalcem razkrijejo vse, kar se kakor koli nanaša nanje. Politika, ki bi temu oporekal, bi mediji in javnost po hitrem postopku upokojili. Fenomen poznamo pod izrazom svoboda tiska in je v družbah, ki naj bi jih imeli Slovenci za vzgled, tako samoumeven, da bi se javnost silovito odzvala, če bi jo kdo poskušal omejevati.

Če pozabimo na teorijo zarote, po kateri naj bi britanski visoki vladni uradnik namenoma nosil dokumente tako, da bi se jih dalo fotografirati in spraviti v javnost (s čemer bi si vlada zavarovala hrbet pred neizprosno domačo javnostjo), potem je ključno sporočilo zgodbe povezano s transparentnostjo delovanja oblasti, ki ne laže, manipulira ali celo kazensko preganja novinarjev zaradi opravljanja njihovega dela.

Vas to morda na kaj spomni? Recimo na zelo blago medijsko kritiko obrambnega ministra Romana Jakiča, ki lani med zasedanjem državnega zbora prebiral elektronsko pošto, v kateri so mu opisovali kadrovske razmere na ministrstvu, vojaški obveščevalni službi ter generalštabu, hkrati pa svetovali, koga vse naj zamenja? Jakičev internetni scenarij za lustracijo je z balkona državnega zbora posnel fotograf tednika Reporter, kar je ministra še dodatno vznemirilo, tako da je proti opozicijski reviji brez pomislekov vložil tožbo. Objava zasebne korespondence je preveč močno posegla v osebnostne pravice gospoda ministra? Dokler bo tolerančni prag domače javnosti v takšnih primerih nenormalno visok, si bodo politiki brezsramno privoščili totalitarne popadke.

II.

Nauk obeh zgodb, ki sta v bistvu sorodni, medijski odzivi nanje pa precej različni, je dobro postaviti v širši kontekst oblastniške arogance in občutka nedotakljivosti na eni ter ponižnostjo in pohlevnostjo medijev na drugi strani. Enkrat sem ta fenomen francoskemu kolegu opisal zelo plastično: »Pri vas se politiki bojijo medijev, pri nas pa mediji politikov.«

Drugače povedano: da bi lahko mediji opravljali funkcijo psov čuvajev, bi se morali najprej osvoboditi latentnega strahu pred gospodarjem in njegovo palico. Dokler se bodo politiki ukvarjali z mediji in moralizirali o njihovem delu, vlagali absurdne tožbe ali celo kazenske ovadbe zoper novinarje, fotografe ali urednike, o normalnosti ne bo duha ne sluha. Če bi bila nesrečna peticija, ki jo je jeseni 2007 zaradi političnih pritiskov takratnega premierja podpisalo 571 novinarskih kolegic in kolegov – med njimi tudi uredništvo Cicibana, če si sploh lahko predstavljate ta ogabni absurd! -, resno zastavljena, potem bi jo morali danes aktualizirati z novimi dejstvi in dokazi, pod njo pa bi se brez težav podpisali tudi vsi tisti, ki se takrat nismo, ker se nam je zdela politično motivirana.

Več lahko preberete v Financah.