D. Steinbuch, Večer: Izbris kot brezbrižnost

3

Ko je Edvard Kocbek leta 1951 napisal uvodno novelo svoje zbirke Strah in pogum, ji ni po naključju dal naslov Temna stran meseca. Njegovo pisanje je bilo namreč zelo intimno v prvi vrsti namenjeno olajšanju vesti, obračunu z lastnim molkom in strahopetnostjo. Kocbek se je počutil krivega, ker je bil tiho, čeprav je njegova notranjost kričala od nemočnega besa: “Naj odkrito povem, da sem bil vse življenje strahopetec in da sem se doslej brez uspeha bojeval zoper to telesno in duševno muko.”

Kje so bili intelektualci v času, ko je bilo, kot je zapisal v Črni orhideji, zlo prispodoba nečesa, kar nas “prebuja in čisti”? Tiho so bili, ko je revolucionarni delirij zmagovalcev polovico slovenskih brezen napolnil s trupli krivih in nedolžnih. Molčali so, ko bi bili morali spregovoriti v obrambo civilizacije in kulture. A je totalitarna krutost premagala poslednjo trohico spodobnosti, zato še tolikanj bolj velja misel, ki jo je zapisal poljski intelektualec Leszek Kołakowski: “Zgodovine se ne učimo zato, da bi vedeli, kako ravnati ali uspeti, ampak zato, da vemo, kdo smo.”

Uvodna digresija je nujna, če hočemo celovito razumeti “kompleksnost slovenskega uma”, do katerega kljub poskusoma Kocbeka v petdesetih in Spomenke Hribar v začetku osemdesetih – če se ustavimo le pri vprašanjih človekovega dostojanstva, posvečenosti mrtvih in svetosti življenja – nismo sposobni vzpostaviti neprizanesljive in kritične distance. Če bi jo lahko, potem si danes nihče ne bi drznil manipulirati z medvojnim nasiljem in s povojnimi pomori, ki mečejo senco na vse, kar je bilo v našem uporništvu pozitivnega. Še več, zaradi omahovanja intelektualne elite, med katero je skoraj štiri desetletja kraljeval epikurejski Josip Vidmar, se kot nacija nismo bili nikoli sposobni soočiti z okostnjaki v omarah (pa še kje drugje tudi). Še dobro, da je Lojze Kovačič napisal Prišleke, najboljši slovenski roman 20. stoletja, ki je v bistvu literarna kronika prav tiste “kompleksnosti slovenskega uma”, zaradi katere je oblast 26. februarja 1992 izbrisala 25.671 ljudi iz registra stalnih prebivalcev.

Upam, da so izbrisani poslednje žrtve te naše preklete kompleksnosti, zaradi katere je moralo v 20. stoletju umreti toliko ljudi.

Fenomen izbrisanih je logični odgovor na dušečo zgodovino prejšnjega stoletja. Birokracija je vedno najbolj brezosebni, brutalni del sistemskega mehanizma in omogoča legitimizacijo tudi najbolj zločinskih in moralno zavržnih dejanj. Kdor je bral sijajno knjigo Hannah Arendt Eichmann v Jeruzalemu, pozna tak koncept uradnika. Vojne ne potekajo vedno v strelskih jarkih, na bojiščih, ampak se lahko tiho, skorajda neopazno izvajajo tudi v administrativnih organih, ki s svojimi akti neusmiljeno uničujejo sovražnika. Namesto koncentracijskih taborišč, gulagov, Hude jame ali Katinskega gozda imamo opravka z uradniško sterilnostjo in hladnostjo. Namesto topov in brzostrelk udarja štampiljka, režejo škarje in letijo v koš za smeti majhni kosi obrabljenih, obledelih in utrujenih plastificiranih osebnih dokumentov.

Pravzaprav sploh ni pomembno, kdo so ti nevidni sovražniki, dober odstotek ljudi, ki ogroža 99 odstotkov drugih. Edino, kar šteje, je zakonitost. In v silni vznesenosti novorojene države je hitro jasno, da je vrag odnesel šalo: nezaslišan je že majhen dvom. Teh 25.671 je že moralo nekaj storiti, kar ogroža našo nacionalno varnost, ker drugače jim upravni organi ne bi bili odvzeli osebnih dokumentov in jih s tem izbrisali, ukinili njihov obstoj.

Več lahko preberete v Večeru.


3 KOMENTARJI

  1. izbrisanih je bilo tudi kar nekaj ”čistokrvnih” slovencev. med njimi tudi bratranec + sestrična, ki sta bila rojena v celovcu.
    seveda sta doživela šok, ker se jima je to zgodilo, a sta nekaj dni preklinjala uradnike in jih pošiljala v tri krasne, potem pa sta uredila vse, kar je bilo treba.
    In to brez težav, če cel kup čakanja je bilo vmes.
    Enako se je zgodilo sodelavki, doma iz Bihaća.
    T. i. ”izbrisani” pa svoje ”težave” pestujejo že 20 let in iz muhe delajo slona.
    Svoj položaj so izpostavljali celo na tak način,kot, češ, da jih je bilo ”sram” pred soljudmi.
    Zakaj??!!!
    Smo bili soljudje potemtakem hujši od uradnikov? Smo jih zmerjali, poniževali, gledali nanje zviška?

    Se moram počutiti krivega tudi jaz, kot ”sočlovek”?!

    Poglejte, ljubi moji, v Slvoeniji je trenutno dokončno ”izbrisanih” 135.000 brezposelnih državljanov. Kam naj se obrnejo oni?!
    Nimajo nobenih pravic, nihče se ne zmeni zanje, ”izbrisani” pa iz svojih ”muk” delajo iz muhe slona.

  2. Da je birokracija lahko brez obraza in dostojanstva, se strinjam.

    Vendar se mi postavlja neko drugo vprašanje: ali izbris lahko res pripišemo domnevnemu šovinizmu Demosa ali pa zgolj brezbrižnosti in tudi arogantnosti uradnikov? Kajti pri birokratskih poslih ni časa in ne prostora za razčiščevanje nekega konkretnega osebnega problema, pač pa se dela po zakonih, torej po neki univerzalni šabloni. Odstopanj ni, pravil se je treba držat.

    Nekajkrat sem že izpostavil primer, ko sem nekje leta 1993 ali 1994 še kot mladoletnik zaprosil za svoj prvi osebni dokument (prisotnost staršev pri postopku ni bila nujna). Bilo je v Ljubljani na Mačkovi, tedaj je bil to še Mestni sekretariat za notranje zadeve mesta Ljubljana (danes Upravna enota Ljubljana), ker sem takrat spadal še pod eno od ljubljanskih občin. In smo te stvari lahko urejali le na enem mestu. Kar pomeni dolgotrajno čakanje v vrsti, zavrnjen pa sem bil kar dvakrat, češ da me nimajo v evidenci (?). Kljub temu, da sem dobil nekaj mesecev prej potrdilo o državljanstvu, bojda iz iste občine, kjer sem tedaj prebival. In sem moral letati od Poncija do Pilata, da sem dobil izpisek iz rojstne matične knjige v občini, kjer sem bil rojen. Nato so mi osebni dokument vendarle izdali in nisem bil več med izbrisanimi. Bolj je bil problem za tiste, ki so bili rojeni na območjih, kjer je potekala vojna.

    Spomnim se, kako so po osamosvojitvi vse vlade urejale področje žrtev vojnega in povojnega nasilja. Vsi, ki so sebe smatrali za upravičenca, so morali oddati individualno vlogo, ki so jo nato obravnali in izdali odločbo. Ko je te stvari dodatno urejala Janševa vlada, so takoj priletele puščice s postkomunistične strani, češ zdaj boste pa odškodnine dajali kolaborantom. In seveda je bilo treba skleniti kompromis, da mora vsaka žrtev povojnega nasilja dokazovati, da ni bil kolaborant. Če ni dokazal tega, potem je bil avtomatsko označen za kolaboranta. Pri izbrisanih pa je bilo čisto drugače – zadevo so oblastniki "reševali" kolektivno. Ni bilo važno, kam je kdo spadal. Prav to dokazuje, kako so določeni politični krogi zlorabljali problem izbrisanih in s tem samo podaljševali njihovo agonijo.

Comments are closed.