D. Steinbuch, Požareport: Janko Veber. Kočevski medved v odstrelu

0

Janko Veber je poklicni politik, ki leze in leze, dokler ne pride tako daleč, da se nihče več ne spomni, od kje se je sploh vzel. Je politik posebnega kova.

Wikipedia je očitno preroška. Ko smo v sredo preverjali, kaj pravi o slovenskem politiku, poslancu in inženirju gradbeništva, 30. julija 1960 v Ljubljani rojenem Janku Vebru, smo se zdrznili. Piše namreč, da je v 12. slovenski vladi pod vodstvom Mira Cerarja vodil ministrstvo za obrambo.

Poudarek je na pretekliku – je vodil.

Očitno je Janko Veber v tej vladi že nekaj dni pred formalnim odhodom postal zgodovina, čeprav se bo, so nas opozorili poznavalci razmer, vse do zadnjega upiral neprostovoljnemu umiku iz slovenskega Pentagona, kot so nekoč humorno poimenovali stavbo ministrstva za obrambo.

Profiliranec: JANKO VEBER
Starost: 55
Poklic: minister za obrambo v odhodu
Stan: poročen, oče dveh otrok
Izobrazba: uni. dipl. inž. gradbeništva
Prihaja iz: Kočevja
Življenjski moto: pomagati tistim, ki potrebujejo pomoč
Razvade: tenis, delo v vinogradu

Poslanski rekorder, ki je bil od leta 2006 še vsakič izvoljen v državni zbor, velja za trmastega človeka. Doma iz idilične vasice ob Kolpi se je Veber kalil skoraj dvajset let, preden je pristal na drugem najpomembnejšem položaju v državi. Ne gre namreč pozabiti, da se je Janko Veber v času vlade Alenke Bratušek povzpel do položaja predsednika državnega zbora. Rojaki so takoj opazili, da mu službena limuzina in varnostniki veliko pomenijo. Zlobni jeziki so govorili celo o Napoleonovem kompleksu, ki naj bi se na položaju ministra za obrambo le še stopnjeval, opazovalci pa so samo čakali, kdaj bo Veber oblekel tudi oficirsko uniformo.

Politik posebnega kova

Kljub temu da mu je bila angleščina španska vas, je nekdanji župan Kočevja leto in pol vodil zakonodajno telo, odpiral razstave, se udeleževal prireditev in se rokoval z ljudmi. Kot predsednik državnega zbora nas je seveda predstavljal tudi v tujini. Pravijo, da se je opazovalcem še posebno vtisnil v spomin njegov uradni obisk v Londonu oktobra 2013 in da je bilo protokolarno srečanje s predsednico lordske zbornice, baronico Frances D’Souza, za dečka s Kolpe podobno doživetje, kot bi bilo za Boruta Pahorja srečanje s kraljico Elizabeto II.

Kljub očitni netalentiranosti za angleščino Janko Veber ni tipičen slovenski politik. Takšnih, kakršen je on, pravzaprav ni veliko; mislimo na tip poklicnega politika, ki počasi, a vztrajno leze in leze, dokler ne pride tako daleč, da se nihče več ne spomni, od kje se je sploh vzel. Veber je politik posebnega kova, napredoval je od župana do poslanca, od poslanca do vodje poslanske skupine in potem – po spletu okoliščin – postal celo predsednik parlamenta, kar ga je po zadnjih volitvah avtomatično postavilo v vlogo najresnejšega kandidata za obrambnega ministra.

In ko se mu sanje uresničijo, najprej počisti s kadri: zamenja načelnika Generalštaba Slovenske vojske Dobrana Božiča, a se mu o tem ne zdi vredno niti posvetovati s predsednikom republike Borutom Pahorjem, vrhovnim poveljnikom Slovenske vojske. Potem zamenja še šefa vojaške obveščevalne službe Boštjana Perneta in živi v prepričanju, da bo tako lažje uresničeval svoj križarski pohod proti privatizaciji, za katero nikoli ni našel lepe besede. Še več, prodajo Telekoma Slovenije leta 2013 celo primerjal z veleizdajo.

Okostnjaki iz Kočevja

Janko Veber je širši javnosti postal znan šele po dolgih letih poslanske kariere. Do leta 1994 se je kot strokovnjak za hidrotehniko ukvarjal pretežno z vodami in okoljem. Ob preveč očitni ambicioznosti, ki je ni mogel skriti niti med partijami tenisa v Kočevju, njegova kandidatura za župana ene od najmanj razvitih in naseljenih občin na Slovenskem ni bila presenetljiva. Kočevje, ki je s 564 kvadratnimi kilometri največja slovenska občina, je bilo ves čas hudo obremenjeno z gospodarsko stagnacijo, socialno stisko in visoko stopnjo brezposelnosti. Vebru je uspelo ostati na oblasti kar šestnajst let, cele štiri županske mandate, v katerih pa se v nesrečnem mestu, ki so ga zmagovalci leta 1945 temeljito požgali, ni kaj dosti spremenilo. Podjetja so še naprej propadala, luknje v lokalnih cestah so se večale, gozdovi samevali. Občina ni pridobila omembe vrednih sredstev iz evropskih razpisov. Kočevsko kanalizacijo je Vebru sicer sofinanciral kohezijski sklad, vendar je naslednja občinska uprava ugotovila, da so bili projekti pod njegovim županovanjem slabo in pomanjkljivo pripravljeni in jih je treba v celoti spremeniti. Njegovi nasledniki na občini mu očitajo, da je z gradnjo kanalizacije začel prepozno in zato zamudil možnost črpanja znatnih evropskih sredstev.

Doslej je veljalo, da Janka Vebra kot župana niso nikoli zalotili z rokami v marmeladi, vendar obstajajo indici, da z nakupom opuščenih in popolnoma opustošenih proizvodnih prostorov propadlega podjetja Avio-Tex, ki jih je v Vebrovem zadnjem županskem mandatu 2006–2010 občina kupila, prenovila in jih – pod pretvezo podjetniških inkubatorjev in odpiranja novih delovnih mest na Kočevskem – dobesedno podarila podjetju Kolektor Stojana Petriča, ni bilo vse v redu. Komisija za preprečevanje korupcije je našla elemente korupcije pri razpolaganju s to nepremičnino pa tudi občinski svetniki takratne Vebrove opozicije so brskali po ozadju kupovanja nepremičnine Avio-Texa in ugotovili, da je bila najmanj trikrat preplačana, kupnina pa naj bi po njihovih izsledkih končala v nemški finančni prestolnici Frankfurt na Maini v podjetju nekega hrvaškega državljana. Kljub javnemu razkritju podrobnosti o toku denarja se ni zgodilo nič.

Več lahko preberete na Požareport.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.