D. Steinbuch, Portalplus: Vojna premaga vse, tudi ljubezen, toda na koncu zmaga resnica, sicer je vse brez smisla

“Vojna premaga vse, še vse tiste, ki se vojskujejo. In tiste, ki samo čakajo, da bo minilo.” Drago Jančar, In ljubezen tudi

Drago Jančar se svojim zadnjim romanom In ljubezen tudi (Založba Baletrina, Ljubljana 2017) postavlja ob bok takšnima mojstrovinama, kakršna sta Strah in pogum ter Prišleki. Če je Edvard Kocbek prvi subtilno obelodanil temno stran partizanščine z vso njeno morilsko slo, Lojze Kovačič pa skozi oči odraščajočega otroka epsko popisal vojno in povojno divjanje oblastnikov v Ljubljani, potem se je Jančar zdaj lotil Maribora in Štajerske, kjer je bil trk germanskega šovinizma in slovenskega prezira do nemškutarstva bržkone najhujši.

Po Kocbkovi zbirki novel Strah in pogum in Kovačičevih Prišlekih, ki jih marsikdo ocenjuje kot najboljši slovenski roman 20. stoletja, je zdaj v to občutljivo tematiko mojstrsko posegel Drago Jančar. Njegov roman In ljubezen tudi, v katerem so vsi ključni dogodki zgodovinsko verodostojni, predstavlja prvo takšno literarno delo, ki osvetljuje drugo svetovno vojno na Štajerskem. Se pravi v tistem delu leta 1941 okupirane in razkosane Dravske banovine (Slovenije), po katerem so nacisti najbolj hlepeli in ki so ga aprila 1941 tudi najbolj temeljito ponemčili.

Maribor, v katerem sta desetletja, celo stoletja drug ob drugega butala germanski in slovenski svet, je doživel precej drugačno izkušnjo kot Ljubljana, v kateri so se do jeseni 1943 šopirili Italijani. A če je Ljubljanska pokrajina (z Notranjsko, Dolenjsko in delom Gorenjske) doživljala drugo svetovno vojno predvsem skozi kaos državljanskega klanja med “rdečimi” in “belimi”, potem se je Štajerska srečevala s tisoči, celo desettisoči prisilno mobiliziranih moških v nemški Wehrmacht (nekaj jih je zaradi takšnega ali drugačnega razloga vstopilo tudi v SS), nad vsem tem pa je lebdelo staro, nikoli ugaslo sovraštvo med Slovenci in Nemci, sploh pa med “pravimi” Slovenci in “nemškutarji”. Med tistimi, ki se nikoli niso odrekli svoji nacionalni in kulturni identiteti, ter tistimi, ki so to storili in se poskušali spremniti v lojalne, običajne in normalne Nemce.

V takšnem svetu je bilo težko ostati Anton Belak, moral si imeti srečo oziroma pravi poklic, da si to lahko ostal, predvsem pa da si vojno preživel. Lažje je bilo iz Ludeka Miškolnika postati Ludwig Mischkolnig in imeti službo v obveščevalni službi SS. Takšne, ki so govorili slovensko z lokalnim mariborskim narečjem, so imeli okupatorji najraje. Infiltracija v mehki trebuh okupirane dežele, iz katere so želeli odstraniti vse nelojalne slovanske elemente. Zato so bili ponemčeni Miškolniki zlata vredni, dokler so s srcem in razumom sledili Führerju. Dokler se niso zapletli s kakšno pomoči potrebno domačinko, ki je bila v zameno za takšno pomoč pripravljena narediti vse.

Ironično naključje je, da sem Jančarjev roman In ljubezen tudi bral ravno v dneh, ko je v nekem drugem času, v nekem drugem, Mariborčanom sicer zelo ljubem mestu, nek drug mogočnež zlorabil pomoči potrebno mlado žensko. In če je bila v primeru mariborskega nemškutarja v uniformi oficirja SS izgovor za “seksualno korupcijo” vojna in z njo povezana človeška stiska, potem sem dejansko brez besed, ko gre za podoben primer v sedanjosti. Zlasti ker smo Slovenci v zadnjih sedemdesetih letih očitno izgubili že večino občutka za čast in spodobnost. V tem primeru bo “naša hiša” ostala razdeljena, narod pa obsojen na večno slepoto, ki rojeva zgolj sovraštvo, jezo in gnus.

Več lahko preberete na portalplus.si.