Razkritje arhivskih dokumentov, iz katerih izhaja, da je vrh slovenske partije z Edvardom Kardeljem na čelu ukazal Ozni, komunistični tajni policiji, naj brez milosti in po hitrem postopku “počisti” z nasprotniki komunizma, duhovščino, meščanstvom, kapitalisti in ostalimi “sovražniki ljudstva”, ima lahko resne posledice za slovensko zgodovinopisje. Kajti če so dokumenti dejansko pristni, potem gre za zgodovinsko razkritje, ki bo dokončno spremenilo naš pogled in razumevanje t.i. narodno-osvobodilnega boja ter komunistične revolucije. Kardeljeva depeša Borisu Kidriču namreč popolnoma demantira dosedanje “uradne” poglede na tega dolgoletnega slovenskega in jugoslovanskega politika, Titovo desno roko in vodilnega teoretika socialističnega samoupravljanja, očeta znamenite jugoslovanske ustave iz leta 1974 ipd. Kaj bomo naredili z vsemi njegovimi spomeniki, če bo razkritje zgodovinskih dokumentov pokazalo, da je bil ravno on eden izmed najbolj krvoločnih revolucionarnih voditeljem in je osebno odgovoren za zločine, ki smo jih Slovenci doslej brez pomislekov pripisovali drugim, najraje Rankoviću, Djilasu ali celo Josipu Brozu? Jih bomo podrli ali civilizirano prestavili tja, kamor verjetno sodijo: v muzeje?
Srbski Blic je članek o ukazu komunistični tajni policiji OZNA, da je treba likvidirati vse nekomuniste in njihove družine, objavil sicer že pred nekaj dnevi (vir), vendar je v Sloveniji ostal neopažen, dokler ga ni na našem portalu Tatrenutek.si (vir) objavil Igor Mekina.
***
Dokumenta, ki sta bila javno objavljena, kažeta na zelo neposredno povezavo med komunističnim vodstvom in likvidacijami Ozne; podpisani Edvard Kardelj namreč piše Borisu Kidriču, prvemu povojnemu predsedniku slovenske vlade, da nimajo nobenega razloga biti tako počasni v čiščenju kot doslej. Ukaz, ki je prav tako javno objavljen, pa Ozno pooblašča, da začne sistematično pobijati vse nekomuniste in njihove družine – še več, celo tiste, ki samo “platonsko” podpirajo Osvobodilno fronto.
Edvard Kardelj, čigar vloga med drugo svetovno vojno doslej ni bila eksplicitno povezana z umori, likvidacijami in “čiščenjem”, saj je vlogo negativca vedno prevzemal Ivan Maček Matija, se utegne znajti v povsem drugačnem kontekstu, če se bo potrdilo, da gre za avtentične arhivske dokumente. Blic sicer poroča, da se je do njih dokopal slovenski zgodovinar, pri čemer ne razkriva njegovega imena. Po naših informacijah bi bil to lahko Igor Omerza.
Kardeljeva osebna depeša Kidriču, ki je datirana s 25. junijem 1945, ima sicer logično poanto, saj naslovnika opozarja, da se obdobje nekontroliranega terorja in izvensodnih pobijev vseeno bliža koncu in da bo treba najkasneje v treh tednih stvari “urediti”, kajti potem jih bodo v roke vzela vojaška oziroma redna sodišča. Morda ni odveč dodati, da Kidrič nikoli ni slovel po svoji rahločutnosti, ko je šlo za vprašanje pluralizma v Osvobodilni fronti – nenazadnje je bil prav on ob Kardelju glavni protagonost zloglasne Dolomitske izjave, s katero so si komunisti prisvojili osvobodilni boj in brutalno zatrli vse ostale nekomunistične organizacije in skupine, med njimi še posebej krščanske socialiste (Edvarda Kocbeka).
Drugi dokument je po svoji vsebini neprimerno konkretnejši in se ga ne bi sramoval niti Stalin oziroma njegovi podrepniki v sovjetski tajni policiji NKVD (nacisti namreč nikoli niso puščali dokumentov, iz katerih bi jih lahko kasneje obtožili vojnih zločinov, genocida, zločinov zoper človeštvo ipd.). Kardeljevo “pismo” Kidriču je vseeno previdno, eksplicitno nikjer ne uporablja besede, ki bi ukazovala pomore, likvidacije, pač pa se poslužuje glagolnika “čiščenje”. Kaj dejansko pomeni to “čiščenje”, seveda ni dvoma. Na drugi strani je navodilo, ki ga je vodstvo slovenskih komunistov poslalo Ozni, zelo zgovorno:
“Takoj ko bo dan znak za upor, morajo stopiti v akcije vse UHZ. Dolžnost vseh komandantov je, da spravijo na noge svoje pripadnike. Vsak mora imeti pripravljeno svoje orožje./kolikor ni mogoče dati strelnega orožja, mora vsak sam oskrbeti za druge predmete, tako npr. za nože, sekire, krampe , kladiva in slično./ Napad na stanovanja likvidirancev mora biti hiter, odločen in temeljit. Dela se po spiskih in je vsak “zaščitnik” osebno odgovoren za event. pomankljivosti. Vsako usmiljenje ali oklevanje pomeni toliko kot izdajo! Pri likvidaciji se mora zato paziti na to, da nihče ne uide, zato naj se najskrbneje postravijo straža in zasede. Družine, ki so na spisku, se likvidirajo totalno, t.j. vse do zadnjega. Družina, ki ima v svoji sredi samo enega izrazitega protikomunista, zapade vsa likvidaciji. Brezpogojno morajo biti pobiti sledeči:
1/ Znani voditelji protikomunističnega in protiofarskega pokreta, voditelji izrazitih nacionalnih orientacij, kot so Sokoli, Četniki, bivši Orjunaši, člani Strelskih družin in slični. Za to so že odbrani posebni oddelki, katerih prva naloga je, da uničijo te tipe. Seveda pa s tem ni rečeno, da likvidacije ne bi zmogli tudi navadni “zaščitniki”.
2/ Vsi duhovniki, člani raznih katol. rodov ter njihovi najožji sodelavci. Ker se iz taktičnih razlogov nekaterih duhovnov ne bo likvidiralo je treba paziti, da se dotične respektira oz. da se jih spravi na mesto, ki je za to že vnaprej določeno.
3/ Likvidirana mora biti bivša inteligenca, ki ni več 100% navezana na KPS oz. ki ni v njej včlanjena. Tu ne more biti merodajno samo platonično simpatiziranje z OF. Toleriranje takšnih neodločnih elementov bi znalo imeti za uvod, da se v novi sovjetski državi tvorijo prvi kadri nergačev in nezadovoljnežev.
4/ Likvidirati je treba vse predstavnike tzv. meščanske buržuazije kot trgovce, večje obrtnike, državne uradnike, zasebne nameščence in hišne posestnike.
5/ Razume se, da morajo izginiti tudi vsi rentniki, bogataši, industrialci in slično.
6/ Končno zapadejo pod likvidacijo tudi vsi mali predstavniki dosedanjega meščanskega reda, t.j. oficirji, podoficirji, orožniki, policaji, financarji itd. Izvzeti so samo oni, ki so pravi člani KPS oz. ki se udejstvujejo v enotah partizanske vojske. Ne more biti usmiljenja za te, četudi majhne ljudi, ko so vidni člani tzv. rodoljubarskih nacionalnih društev,” piše v tem ukazu, kjer v sedmi točki še piše, da je potrebno “pobiti tudi vse velike kmete, trgovce, kulake in njihove družine.”
Navodilo Ozni v ničemer ne odstopa od podobnih ukazov, danih v času revolucionarnega nasilja in državljanske vojne, ki sta skoraj povsem zasenčila narodno-osvobodilni boj in upor proti okupatorjem. Če sta dokumenta, ki jih je prvi objavil beograjski Blic, kredibilna, potem bo pač to še en razlog več, da se obdobje 1941-1945 začne presojati na podlagi dejstev in ne mitologije.
Celoten prispevek lahko preberete na PORTALPLUS.
