D. Steinbuch, Portal plus: Ženske kričijo na strehah Teherana, D. Jančar pa mirno molči

Enkrat bo treba spregovoriti o vlogi intelektualcev v slovenski družbi, predvsem o njihovi mentalni odsotnosti: kot da so vsi obupali nad opustošeno državo, kot da živijo v nekem drugem svetu. Lahko si domišljajo, da se ne da ničesar spremeniti in da nima smisla nič narediti. A če je molk rešitev, potem je odgovor poraz. Molk je namreč prav to: poraz.

V enem od zaključnih dialogov iz Malickovega odličnega filma Tanka rdeča črta, The Thin Red line katerem mlad vojak po bitki na Guadalcanalu resignirano pravi, da je njegov očka včasih govoril, da bo še precej slabše, preden bo kaj boljše. V romanu Sramota (Disgrace) južnoafriškega Nobelovega nagrajenca Johna Maxwella Coetzeeja, ki po mojem mnenju najbolj natančno povzema slovensko družbeno realnost danes, najdemo še bolj ubijalski stavek: “Navadiš se na to, da je zmeraj huje; nič več nisi presenečen, da je tisto, kar se ti je včasih zdelo tako hudo, da huje ne bi moglo biti, vendarle postalo še hujše.

Kako se spopasti z občutji, ki prežemajo normalnega človeka ob takšni pesimistični brezizhodnosti, se bo kdo vprašal. Ljudje vendar nismo roboti in marsikdaj se težko soočamo sami s sabo in svetom okoli nas – še posebej če živimo v tako psihotični družbi, kakršna je slovenska. Ko mi je prijateljica pred dnevi namignila, da jo je globoko prizadela naša poslovna nekultura – vprašajte kakega severnjaka, kaj si misli o številnih uglednih slovenskih managerjih, pa vam bo vse jasno – in kako ponižano se je počutila ob nekem nespodobnem predlogu, sem ji brž povedal zgodbo o ženskah na strehah Teherana.

V resnici je pravi naslov Ženske kričijo na strehah Teherana. Tako je namreč italijanski fotograf Pietro Masturzo leta 2009 poimenoval svojo fotografijo, za katero je prejel World Press Photo Award. Slika je črnobela, posneta ob večernem mraku, v času spornih iranskih volitev; fotograf je ujel Iranke na strehi neke teheranske hiše, ki kričijo v daljavo, kamor veter odnaša njihovo jezo in neizživeti bes, oboje pa je posledica vsega negativnega, kar se je nakopičilo v njih.

Simbolika kričanja, s katerim v avtoritarnih družbah – če Iran lahko uvrstimo v takšno kategorijo – ljudje izražajo svojo jezo, nezadovoljstvo in željo po spremembah, je v naših krajih težje razumljiva, čeprav bi bila za Slovence, ki mirno in pohlevno požirajo vse, kar nanje izvržejo drugi, neprimerljivo bolj zdrava od apatije.

Vendar je nehvaležno drugim soliti pamet, kajti v razmerah kot norci vladajo, ostali pa norimo, si mora vsakdo sam najti svoj otok normalnosti. Lahko se zateče v svoj slonokoščeni stolp in se pretvarja, da živi nekje drugje, na drugem koncu sveta. Lahko si domišlja, da se ne da ničesar spremeniti in da je Slovenija tako ali tako zavožena zgodba o uspehu. Kdor se je odločil, da ne bo naredil nič, je že sprejel poraz. Molk je namreč prav to: sprijaznjenje z usodo. Poraz.

Več lahko preberete na portalplus.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.