Južna soseda je letos že dvakrat grdo izigrala Slovenijo: najprej s torpediranjem arbitražnega sodišča, zdaj v predvolilnem času pa še z (i)legalnimi ekonomskimi migranti, za katere je ustvarila koridor do schengenske meje s Slovenijo.
Vroča predvolilna kampanja, v kateri zagrebški premier Zoran Milanović izgublja živce in v primerjavi s hladnokrvnim hadezejevcem Tomislavom Karamarkom ne deluje več tako suvereno, je sicer hrvaška notranjepolitična zgodba, in tudi to, kako se bodo Hrvati odločili na bližajočih parlamentarnih volitvah, je njihova stvar.
To pa ne velja povsem za odnose s sosednimi državami, Evropsko unijo in schengenskim mejnim režimom, ki bi se mu Hrvaška rada pridružila in s tem v vseh pogledih postala polnopravna članica EU. Nadzor nad kopenskim ozemljem, vodovjem in zrakom je namreč predpogoj za pristop k Schengenu in naša južna soseda je v zadnjih treh dneh vzbudila utemeljen dvom v svojo dejansko ozemeljsko suverenost. Tisoči beguncev, ki so vanjo prišli mimo mejnih kontrol — kar jih tudi de iure postavlja za ilegalne (ekonomske) migrante —, kažejo na to, da Hrvaška podobno kot Makedonija ni sposobna v celoti nadzorovati svojega teritorija.
To pa pomeni, da ne izpolnjuje temeljnega pogoja za vstop v schengenski sistem. Njeni sosedi Slovenija in Madžarska sta (bili) prvi žrtvi razpada sistema, ki se je zgodil Hrvaški, zato bi lahko uveljavljali pravico veta glede vstopa Hrvaške v schengenski sistem, če se bi potrdilo, da kandidatka ne nadzoruje svojih meja.
Migranti v vrtincu politike
Zakaj pogojnik? Razloga sta dva. Prvi je notranjepolitični. Zaradi predvolilne kampanje, med katero so begunci, prebežniki, ilegalni migranti ali kakor koli jim pač že rečemo, čez noč postali žerjavica, ki si jo vodilni hrvaški politiki veselo podajajo, najbolj prav Milanović in Karamarko. Za prvega je seveda najlažje, če “begunski val”, ki je pljusknil čez mejo s Srbijo, po čimkrajši poti usmeri iz države, torej v Slovenijo.
Bilateralni dogovori gor ali dol, v vrtincu predvolilne kampanje so takšni “izredni dogodki” zgolj ena izmed vročih tem, okoli katere se krešejo mnenja. Tu pa pridemo do drugega razloga, ki vzbuja dvome v hrvaško obnašanje: ddločitev hrvaške vlade, da skozi svoje ozemlje ustvari “begunski koridor”, ki bo problem prenesel do naslednje meje, je namreč problematična, ker ne spoštuje utečenih protokolov, predvidenih za takšne primere.
Tisoči migrantov, ki se bodo zaradi tega znašli na meji s Slovenijo, bodo tako postali slovenski problem in tudi če se nihče od njih ne odloči pri nas zaprositi za azil, ga Slovenija v skladu z zakonito proceduro ne bo mogla izročiti državi, iz katere je prišel, tj. Hrvaški, saj bo ta enostavno odklonila njegov sprejem. Včeraj se je namreč zgodilo prav to, kar je precedens v mednarodni praksi in pomeni, da za Hrvaško mednarodni dogovori ne veljajo več ali pa so vsaj začasno suspendirani.
Če takšno obnašanje, ki ga ne moremo več upravičiti s predvolilno kampanjo, pogledamo v širšem kontekstu, smo lahko samo še zaskrbljeni in pesimistični. Zdi se namreč, da se je z drugim valom pretežno moških arabskih ekomskih migrantov, ki nimajo (neposredne) zveze z vojnimi begunci, so se pa znašli na meji schengenske Evrope, dejansko začela tudi dezintergracija Evropske unije.
Že madžarske izkušnje bi lahko bile svarilo, da od solidarnosti iz Bruslja razen floskul ni ni ostalo takorekoč nič in da se bo morala naša država v primeru nepredstavljivega navala migrantov s Hrvaške zanesti zgolj na tisto misel “pomagaj si sam in pomagal ti bo Bog”.
Več lahko preberete na portalplus.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.