D. Steinbuch, Portal plus: Parlamentarni buldožer S. Kustec Lipicer ali kako so lustrirali K. Jakliča

3
101

Tajno nočno glasovanje državnega zbora o treh kandidatih za evropskega sodnika, na katerem je vladna večina lustrirala Klemna Jakliča ni zgolj sramota brez primere za Cerarjevo stranko, ampak bo prerasla tudi v mednarodni škandal, ki bo epilog dobil v naslednjih tednih.

Kljub drugačnim pričakovanjem so poslanci včeraj zvečer pohiteli in še pred polnočjo tajno izglasovali trojico slovenskih kandidatov za prihodnjega slovenskega sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice. In če sodimo po glasovih, ki so jih dobili, in če se spomnimo tudi predhodnih napovedi, potem posebnih presenečenj ni bilo: vladna koalicija je skoraj soglasno podprla Marka Bošnjaka (dobil je 58 glasov), Nino Betetto (glas manj) in Nino Peršak (55 glasov), medtem ko je Klemen Jaklič zaradi svoje “politične neprimernosti” dobil le 37 glasov.

Smo mar leta 1947? Ne. Kaj pa morda 1955? Ne, niti to ne. Nekaj drugega se dogaja. Politična kontaminacija strankam ne omogoča, da bi bile sposobne pogledati onkraj svojih ozkih mentalnih okvirov, zaradi česar so pri odločanju postale docela predvidljive. Tudi pri glasovanju o treh kandidatih za prihodnjega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice iz Slovenije ni bilo nič drugače. Zakaj bi pa moralo biti?

Toda sredino nočno tajno glasovanje o nasledniku sedanjega slovenskega sodnika Boštjana M. Zupančiča vseeno ne bo ostalo neopaženo. K temu se bomo še vrnili. Najprej pa nekaj besed o kandidacijskem postopku: sodniku Zupančiču mandat v Strasbourgu seveda še ni potekel, saj ostaja na položaju do izvolitve novega sodnika iz Slovenije, česar slovenski mediji očitno niso sposobni ugotoviti. Kdaj se bo to zgodilo, je težko napovedovati. Najverjetneje spomladi prihodnje leto, ko bo Parlamentarna skupščina Sveta Evrope glasovala o najprimernejšem kandidatu izmed treh, ki jih je sinoči izbral slovenski državni zbor. Toda prav tu bo skoraj zagotovo prišlo do zapletov, kajti postopek ocenjevanja treh kandidatov iz Slovenije, ki se bo pričel v prihodnjih tednih, je strog, celovit in bo brez dvoma moral preveriti tudi razmere, v katerih je slovenski parlament v Strasbourg poslal tri imena. Z drugimi besedami, do neba vpijoča politična kuhinja – in zanjo je, da se razumemo, daleč najbolj odgovorna vladajoča stranka SMC – ne bo ostala prikrita mednarodnim uradnikom, ki v imenu Sveta Evrope preverjajo postopek, skozi katerega gredo posamezni kandidati v državah članicah.

O tem, kako na psu je slovenski ugled v evropskih institucijah, verjetno nima smisla govoriti, čeprav t.i. mainstream mediji o tem le redko poročajo, saj so bolj kot četrta veja oblasti in psi čuvaji demokracije postali vladni lakaji, prilizovalci, njihovi uredniki pa notorični oportunisti. Toda vse to je dobro znano. Manj znano pa je to, da lahko tri slovenske kandidate, ki jih je sinoči izbral državni zbor, Parlamentarna skupščina Sveta Evrope tudi zavrne, če ugotovi, da niso primerni oziroma da je bil postopek njihove izvolitve problematičen, sporen ali na kakršen koli način kontaminiran.

Formalno poteka proces v treh stopnjah: najprej se sestane t.i. predhodni komite v Strasbourgu, temu sledi zaslišanje kandidatov na odboru v Parizu in šele potem, v tretji fazi odločanje Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, do česar naj bi prišlo predvidoma aprila 2016. Ključna je druga faza, torej odbor, ki med drugim tudi zasliši kandidate in podrobno preveri širše razmere v državi članici, s posebnim poudarkom na morebitnih političnih manipulacijah, pritiskih ali drugih oblikah vplivanja na proces kandidiranja in volitev predlaganih kandidatov za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice.

Brez dvoma bo v tej fazi bolj kot šibke strokovne reference Nine Betetto, predvsem pa pomanjkanje njenega ugleda in avtoritete kot podpredsednice vrhovnega sodišča, ki že dolgo ne uživa več zaupanja državljanov (dejansko je med tremi izvoljenimi kandidati daleč najšibkejši člen), pomemben politični kontekst celotne zgodbe. Zanjo pa seveda že od daleč vidimo, da je bila pripravljena tako, da je po ideološko-politični liniji favorizirala vrhovno sodnico, ki je nenazadnje tudi generacijsko pripadnica prejšnje elite. Da bo Nina Betetto na koncu “prva” na seznamu, ni dvomil nihče, ki ima vsaj malo vpogleda v zakulisno dogajanje.

Več lahko preberete na portalplus.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Ja, saj sem o teh mahinacijah Pahorja že sam v komentarjih pisal, vendar po moje se tu dela preveč hrupa in pričakuje preveč. Postopek izbire je v temelju politični in ne gre pričakovati, da bi na ESČP zavrnili listo kandidatov ravno zato, ker je bil postopek političen, saj je to v vseh državah prej pravilo kot izjema. Tako da po moje bi bil prej škandal v tem, da bi na ESČP rekli, da zavračajo kandidate, ker gre za politični izbor, ker je to suverena pravica vsake države. Tu gre le za vprašanje, ali so kandidati z strokovnega vidika res tako neprimerni, da bi lahko to vplivalo na kvaliteto dela ESČP. Ironično pri tem je to, da je Bettetova v storgo formalnem smislu od vseh še najbolj primerja kandidatka, ker ima referenco položaja vrhovne sodnice, torej sodnice najvišjega rednega sodišča v državi.

    Obstaja pa mogoče možnost, da bojo organi pri preverjanju ustreznosti kandidatov v primeru Slovenije lahko malo bolj strogi, ker je pač Slovenija majhna in nepomembna država, ampak s kakšno Rusijo se tega ne bi šli.

      • To je povsem druga zgodba. Tam je šlo za mesto funkcionarja znotraj EU. Znotraj EU se je tudi že zgodilo, da je bil kandidat za sodnika Sodišča EU zavrnjen, sam pa dvomim, da obstaja tak primer tudi v primeru ESČP, še posebej zato, ker imajo tam na voljo 3 kandidate. In če povem po pravici, se osebno ne bi čudil, če bi tam celo izbrali Bettetovo. Ker kot sem zapisal, strogo formalno so njene reference iz naslova dejstva, da je vrhovna sodnica, veliko višje od ostalih dveh kandidatov, ki dejansko sta brez prake v sodnih funkcijah.

        Tako da tako kot tudi pravi dr. Avbelj. Nesmiselno si je predstavljati, da se bojo na ESČP ukvarjali z našimi lokalnimi prepiri. Spomni se samo zapleta z dr. Ribičičem, ko je tudi šlo za funkcijo v okviru Sveta Evrope. SDS se je takrat pritoževala, da kandidatura dr. Ribičiča ni bil legalna, ker jo je potrdila vlada v odhajanju in je nova Janševa vlada ni podpirala. Na Svetu Evrope so jasno rekli, vaši lokalni spori nas ne zanimajo, in dr. Ribičiča sprejeli.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite