D. Steinbuch, Portal plus: O strahu in pogumu, ki ju dobesedno nosimo v sebi

0

Včasih imam občutek, da je biti Slovenec posebna vrsta kazni, morda tudi specifična preizkušnja. Vprašanje je le, kakšna. Glede kazni smo lahko prepričani, da spada v etični kontekst izravnavajoče (komutativne) pravičnosti in da se nanjo kot nacija odzivamo v sferi nezavednega, saj jo nosimo v sebi kot dediščino prednikov. Naša čutenja, če poenostavim, so v precejšnjem delu podedovana, zato so v nas vsi plusi in minusi naših starih. V kolektivnem smislu tudi vse tisto, kar se je na slovenskih tleh dobrega in slabega dogajalo v zadnjih desetletjih in celo stoletjih. Od vznesenih govorov ob razglasitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, prek veselja ob zmagi nad fašizmom in nacizmom, do zamolčanih zločinov revolucije in vseh njenih Hudih jam.

Psihologija množice je namreč temeljni kamen učinkovite oblasti: kdor obvladuje čustva ljudstva, ga lahko vedno usmerja po svoji volji in skrbi, da slučajno nima preveč časa za razmišljanje o bistvenih vprašanjih. Zaradi tega je trend poneumljanja vedno dobrodošel, saj olajšuje vpogled v psihologijo množice in preprečuje pozitivno selekcijo. Šolski sistem je začetek in konec tega principa, saj striže glave, ki štrlijo iz povprečja navzgor, nikoli pa ne kaznuje tistih, ki odstopajo navzdol. Včasih smo temu rekli tudi egalitarizem. Češ, saj smo vsi enaki, čeprav v resnici nismo. Smo kvečjemu enakopravni, pa še to zgolj formalno. V takšni pravni državi, kakršna je slovenska, je formalizem absolutni kralj vsega, medtem ko se z vsebino noče nihče ukvarjati.

Če sprejmemo hipotezo, da smo vse to, kar so bili naši biološki predniki, saj poleg njihovih oči, ust ali nosu nosimo tudi del njihovih čutenj, potem je jasno nekaj: ni naključje, če nas intelektualni mandarini prepričujejo, da je zgodovina nekaj, kar nas prevečkrat in po nepotrebnem razdvaja in deli, zato bi bilo najbolje, če se z njo sploh ne bi ukvarjali. Predvsem mlajše generacije ne. Saj se jih ne tiče. To naj bi bili argumenti. Ampak prav tehtni niso. Preteklosti ne moremo kar odmisliti. Nosimo jo namreč v sebi, saj je del naših čutenj in občutij, vpliva na naš odnos do sveta in ljudi. Zgodovina je v vsakem atomu našega telesa. V dobrem in slabem. Predvsem slabem. Človeške tragedije 20. stoletja nosimo še danes v sebi, saj je to obdobje zaznamovalo naše starše, stare starše ali celo stare starše naših staršev. Kar so oni doživljali leta 1914, 1918, 1941 ali 1945, če se ustavimo le ob najbolj simbolnih letnicah, se je prenašalo na njihove potomce in potomce potomcev. Tudi travme, strahovi in apatija. Ni druge razlage, s katero bi lahko pojasnili današnjo družbeno paralizo in državljansko pokorščino; zatekati se v čudoviti svet športnih uspehov ali kulturnih mojstrovin, je podobno kot biti odvisen od mamila, ki brez dvoma učinkuje nekaj časa, potem pa se, ko enkrat popusti, vrne nazaj resničnost z vso svojo neizprosnostjo.

Z daljšim uvodom sem želel hipotetično utemeljiti vsak dan večji razkol med našimi pričakovanji ter družbeno, politično in ekonomsko realnostjo. Kljub temu, da vsak nov dan prinese nova razočaranja nad oligarhijo, ki ji je ljudstvo podelilo mandat, da vlada v njegovem imenu, pa sankcij za brutalne kršitve te družbene pogodbe ni od nikoder. Volenti non fit iniuria, so rekli v starem Rimu: ne (z)godi se krivica tistemu, ki jo hoče. Z drugimi besedami, ljudstvo, ki dan za dnem brez ugovorov požira ves drek oblasti, se potem nima pravice pritoževati, saj je dotlej mirno gledalo, kaj se dogaja in ni niti z besedico protestiralo.

Več lahko preberete na portalplus.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.