D. Steinbuch, Portal plus: Lažgoše so nesmrtne, neumnost pa neskončna

Gromovniški govori v Dražgošah sodijo med najhujše primere političnega prevarantstva, namenjeni pa so ohranjanju latentnega stanja državljanske vojne, v kateri je nomenklatura Slovence razdelila na dva tabora, da bi jim lahko mirno vladala in jih ekonomsko še naprej izkoriščala.

V prvem mesecu novega leta se ponavlja en in isti simptom. Že več let zapored, kot da bi šlo za nekakšen letni cikel, ki se manifestira januarja in ki spominja na kačo, ki žre svoj lastni rep. Starodavna simbolika, stari Grki so tej kači dejali uroboros in Platon jo je v Timaju opisal kot prvo živo bitje: ciklično in samo sebe ustvarjajoče. Egipčani in Indijci so uroboros povezovali z verskim in mitološkim simbolizmom, pri čemer je ideja pravzaprav podobna Platonovi: gre za fenomen, ki pomeni večno vračanje na začetek, nekaj nesmrtnega torej.

V Jungovi psihoanalizi je uroboros za človeško psiho zato arhetipski, saj predstavlja neskončnost in celost: uroboros je dramatični simbol za integracijo in asimilacijo nasprotnega (tj. opozicije), torej se v enem združujeta dve nasprotji – čemur bi ustrezal taoistični prinicp jin-jang – in to po Jungu sestavlja skrivnost t.i. primae materiae, kar nedvomno izvira in človekovega nezavednega.

Zdaj iz metafizičnega polja prehajamo na realna tla, ki jih simbolično definirata dražgoško blato in tamkajšnji monumentalni betonski spomenik. Oboje je le literarni sopotnik nekega simptoma, s katerim se slovenska družba v zadnjih letih še posebej nerada ukvarja, kajti apatična večina ga zmotno prepoznava kot irelevantnega ali celo ideološkega. Človek lahko tako sumljiv simptom seveda tudi ignorira, vendar s tem ne bo povzročil, da bi kronično obolenje naslednje leto izginilo.

Mislim, da sem na temo Dražgoš doslej napisal že tri komentarje, zato bom tokrat ta resnično težko razložljivi fenomen, ki bi ga lahko umestili v poglavje politične mitologije, osvetlil z druge plati. Lažgoše, kakor sem ta mythos pred leti preimenoval, so namreč svojevrstni indikator nenormalnosti slovenskega družbenega mainstreama. In kar je najhuje, s starostjo se ta proces samo še stopnjuje v svoji domišljiji in mitološki glomaznosti. Kot da bi se s starostjo obletnice – predvsem pa slavnostnih govornikov – stopnjevala tudi iracionalnost mita o tej gorenjski vasici, ki so jo zaradi partizanske neumnosti požgali nacistični okupatorji, njene prebivalce pa pobili. Očitno je res vsako leto huje, slavnostni govorci pa v svojih pretiravanjih odtavajo vedno dlje v labirint te nenormalnosti. Včerajšnji zato ni mogel biti nobena izjema; Saša Vuga je dejal, da so bile “Dražgoše največji dogodek v evropskem odporniškem gibanju”, dokaz skrajnega junaštva in domoljubne požrtvovalnosti. Potem je dražgoško bitko primerjal s tisto pri Termopilah in nihče se ni smejal.

Več lahko preberete na portalplus.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.