Včerajšnji nastop predsednika vlade Mira Cerarja pred novinarji je dokončno uradno potrdil, kar smo nekateri mediji o ograji na južni schengenski meji vedeli že več tednov. Vseeno pa je čudno sovpadal s pomembnim in simbolnim trenutkom za ohranjanje socialnega miru in dobrih odnosov s sindikati. Minister za javno upravo in predstavniki skoraj tridesetih reprezentativnih sindikatov javnega sektorja so namreč podpisali plačni dogovor za leto 2016. Za Cerarjevo vlado precej pomemben dosežek, nad katerim pa bistveno manj navdušenja kaže zasebni sektor, ki se bo odslej počutil še bolj deprivilegiranega in neenakega pred zakonom.
Kljub pomembnosti socialnega dialoga je bila novica včerajšnjega dne povezana z neizbežno eskalacijo t.i. migrantske krize, do česar bo zagotovo prišlo v prihodnjih dneh. Stabilno jesensko vreme z nadpovprečno toplimi temperaturami, strah pred bližajočo se zimo in skorajšnjim koncem nemške gostoljubnosti ter še nekateri na prvi pogled ne preveč izstopajoči dejavniki so namreč proti Zahodni Evropi pognali nov val migrantov iz Turčije, kjer jih na pot čakata še vsaj dva milijona, približno toliko kot na obalah Severne Afrike.
Tokrat je slovenski varnostno-obveščevalni aparat le uspel pravočasno sešteti 1 plus 1 in vlado prepričati, da se nam dejansko bliža “tretja pošiljka”. Ta pa bo za Nemčijo že predstavljala problem, zato se bo začel postopek omejevanja prihodov. Bavarski CSU je dovolj dolgo pritiskal na zvezno kanclerko Angelo Merkel, da je ta sprejela logiko, po kateri Nemčija zaradi nekakšnega zgodovinskega občutka krivde sicer nikoli več, nie wieder, ne bo zapirala meja ali nanje postavljala ograj in bodeče žice, bo pa po drugi strani vseeno začela omejevati dotok tujih migrantov, med katerimi je verjetno tudi določen odstotek dejanskih vojnih beguncev.
Nemški zasuk, do katerega je prišlo v zadnjih nekaj dnevih (po tem, ko je latentno samodestruktivna kanclerka že skoraj razbila Evropsko unijo), je sprožil olajšanje tudi v Avstriji, ki je takoj razglasila, da odslej dnevno ne bo več sprejemala več kot 6000 tujcev. De facto domino efekt se je moral poznati tudi v Sloveniji, kajti še včeraj blaga, sprenevedava retorika predstavnikov vlade se je čez noč začela spreminjati. Do določene mere je to logično, saj bi prezgonje forsiranje mejnih ograj lahko preveč negativno vplivalo na javno mnenje, predvsem pa na koalicijski partnerici, da je premier v strahu pred resno vladno krizo zelo dolgo odlašal z odločitvijo. Morda celo predolgo, kdo ve.
Prve resnejše poizvedbe o varovalni ograji so po zaupnih kanalih iz vladne palače odšle že pred dobrima dvema mesecema, ko je kazalo, da bo Madžarska zaradi nevzdržnih razmer kmalu fizično zaprla zeleno mejo s Srbijo. Toda Orbanovo politiko so si tedaj skoraj vsi evropski mediji povsem napačno interpretirali, kajti madžarski premier je neljubo odločitev sprejel zaradi čedalje večjega nezadovoljstva prebivalcev ob meji s Srbijo, ki vsakodnevnih incidentov z migranti niso mogli več prenašati in so celo zagrozili s samoobrambo (skrajno desničarska stranka Jobbik Magyarországért Mozgalom pa je “na teren” pošiljala celo nekakšne paravojaške formacije v pomoč prestrašenim domačinom).
Naslednji razlog za Cerarjevo zavlačevanje so bile hrvaške volitve. Nobena skrivnost ni, da so odnosi med slovenskim in hrvaškim premierom zelo dobri in da v levo-liberalni Ljubljani ni posebne želje, da bi hrvaško vlado prihodnja štiri leta vodil Tomislav Karamarko oziroma konservativno-nacionalistična HDZ (čeprav bi to, na prvi pogled paradoksalno, glede migrantske krize celo pozitivno vplivalo na odnose s Slovenijo). Zaradi tega je slovenska stran do zadnjega čakala z začetkom projekta Ograja, kajti dovolj bi bilo, da bi uradna potrditev v javnost prišla dan ali dva pred hrvaškimi volitvami, pa bi Zoran Milanović in njegova SDP na volitvah dosegla še bistveno slabši rezultat kot sicer; slovenska ograja na meji s Hrvaško, bi zmagoslavno trdili hadezejevci, pomeni odrivanje Hrvaške nazaj na Balkan, v neko novo Jugoslavijo. Ob tej retoriki bi se tehtnica skoraj zagotovo nagnila na stran HDZ, kajti Hrvati za razliko od svojih alpskih sosedov o nekaterih zgodovinskih pojmih nočejo niti slišati več …
Več lahko preberete na portalplus.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
