Danes naj bi v Slovenski ljudski stranki naposled odločili o usodi svojega nekdanjega in daleč najbolj uspešnega predsednika, s katerim je aktualni šef stranke v osebnem in javnem konfliktu. Toda spopad znotraj izvenparlamentarne SLS ni le klavrno merjenje moči med Marjanom Podobnikom in Markom Zidanškom, ampak tudi novo žalostno poglavje propada prve slovenske demokratične stranke, ustanovljene po letu 1945.
Zakaj bi se v SLS sploh radi znebili svojega nekdanjega predsednika? Izvršilni odbor stranke, kjer ima predsednik Marko Zidanšek odločujoči vpliv, je predlagal, da Podobnika iz stranke izključijo zaradi obrekovanja v medijih, kršenja sklepov stranke in krnjenja ugleda stranke v javnosti. Sliši se kot partijski ukor na Brionskem plenumu, kar je bilo doslej za Slovensko ljudsko stranko nenavadno, saj nikoli ni posebej slovela po fundamentalizmu, premogla pa je relativno veliko notranje demokracije. Konflikt med Zidanškom, ki je stranko prevzel po polomiji s Francom Bogovičem, ter Marjanom Podobnikom je v razmerah, v kakršnih se je znašla leta 1988 ustanovljena predhodnica SLS – Slovenska kmečka zveza, kjer je bil mlajši od bratov Podobnik podpredsednik –, pravzaprav prepir okoli oslove sence. To pomeni, da je “proces” proti Marjanu Podobniku, ki ga je sprožil nekarizmatični in prestrašeni Zidanšek, nepomemben, neprimeren in kaže na to, da v slovenski politiki ne znajo vzpostaviti zdravega in normalnega odnosa do nekdanjih politikov oziroma strankarskih veljakov. Če potegnemo analogijo iz poslovnih krogov: vsake resna firma, ki nekaj da nase, za svoje bivše predsednike uprav poskrbi na dostojen in njihovemu položaju primer način. Običajno postanejo svetovalci, dobijo kak častni naziv, plaketo in potem jih elegantno, s precej stila “upokojijo”. Obračunavanje, kakršnemu smo priče v primeru Podobnika, je precej primitivno in kaže na nizko stopnjo razvoja medsebojnih odnosov znotraj slovenske partitokracije. Kaže tudi na nesamozavest aktualnega predsednika SLS, ki je nasledil luzerja Bogoviča, za katerega pa je treba priznati, da je sicer dobro poskrbel za svojo rit, saj se mu je uspelo zriniti v Evropski parlament. Ceno za to je plačala stranka, ki je ostala pred vrati domačega parlamenta.
Kdor je mislil, da bo SLS po Bogovičevem umiku končno dobila predsednika, ki bi premogel več karizme od mojega dežnika, se je uštel. Stranko je prevzel nekdo, za katerega izven SLS še nikoli nihče ni slišal. Po letu ali dveh sem si le uspel zapomniti njegovo ime, potem pa se je pred meseci celo zgodilo, da sva bila skupaj v oddaji Tarča na RTV Slovenija. Zidanšek, ki je na televiziji nekaj blebetal o veliki Sloveniji, je stal na moji desni. Naj za boljšo ilustracijo povem, da je bila na moji levi Angelca Likovič, ki ima kljub svojim letom neprimerno več karizme in energije kot Zidanšek, za katerega še zdaj ne vem, kaj sploh počne v politiki. In to na čelu stranke, ki bo morala narediti vraga in pol, da se bo vrnila v državni zbor.
Več lahko preberete na portalplus.si.
