D. Steinbuch, Finance: Zlovešče sence XIV. partijskega kongresa

4

Slovenski komunisti so v petdesetih letih uničili dve državi, njihovi sodobniki pa danes to izročilo nadaljujejo z bojem proti privatizaciji.

Četrt stoletja je minilo od poslednjega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, te nikoli zaključene zadnje večerje neke federacije, ki se je s pokopališča zgodovine počasi preselila v sfero popularne kulture. Morda bo nekoč tudi uveljavljena blagovna znamka in eksotični poslovni model, ki bo zagovarjal blagi državni kapitalizem s podobno precenjeno valuto kot je dolar. A ameriška (kon)federacija se je po krvavi državljanski vojni ponovno sestavila in sčasoma postala svetovna velesila. Jugoslavija se zaradi treh krvavih vojn (Hrvaška, Bosna, Kosovo) na veliko nesrečo nostalgičnih Slovencev ne bo nikoli več.

Kljub temu (p)ostaja zanimiv fenomen, o katerem bodo morda neobremenjeno razmišljale šele generacije, rojene sredi devetdesetih – ali celo kasneje, ko je okus po nekdanji skupni državi zbledel in se izgubil v vonjavah evropskega pričakovanja. O slednjem verjetno že veste, da je mitološko. Evropo kot končni cilj slovenskega nacionalizma so si tako ali tako prvi izmislili slovenski komunisti, da bi legitimizirali svojo izdajo jugoslovanskih tovarišev.

I.

O Jugoslaviji ne morem pisati brez določenega resentimenta, ki je vezan na otroško doživljanje poletnih počitnic, kupovanje deviz na črnem trgu in občasne televizijske podobe resnih sivih obrazov, iz katerih so se doma norčevali, češ da so tako nesposobni, da bo šla zaradi k vragu država. Spomini na državo, v kateri sem se rodil, so po svoji naravi selektivni, kajti omejujejo jih otroška brezskrbnost, igre v gozdu, morje, sladoled, jedi z žara, dišeče dalmatinske breskve, bosanske slive in makedonske paprike. Pa okus po pomfriju in zbiranje znamk, na katerih je bila Jugoslavija napisana še v nekih drugih, nerazumljivih črkah. Ko je bil otrok še otrok, je bilo res vse tako kot v Pesmi o otroštvu Petra Handkeja; tudi zame so bili potoki reke, luže so postale morje in jagode so mi padale v naročje.

Sem lahko objektiven, ko pišem o državi, v kateri sem odraščal in ki je razpadla še pred mojo polnoletnostjo? Kako se lahko izognem nostalgiji, ki zaradi svojega intimnega doživljanja nikoli ne bi smela postati predmet javne obravnave, kaj šele razprave? Toda takšno mejo je včasih težko potegniti, kljub temu da bi jo bilo treba. Kajti če je ne zmoremo, se zgodi poln avtobus slovenskih romarjev na poti v Hišo cvetja na Dedinje, ki veseljači ob spominih na tovariša Tita, Zvezo komunistov, bratstvo in enotnost ter s pomočjo loze ali slivovke vzklika slogane, ki sta ju že zdavnaj prekrila prah zgodovine in pepel državljanske vojne.

Slovenski romarji, ki potujejo v svoj rdeči Santiago de Compostela, so bodisi prestari, da bi tam našli svojo izginulo mladost bodisi premladi, da bi razumeli svet, v katerem sta bili človekova osebna svoboda in sreča navkljub Kardeljevem filozofiranju podrejeni skupnemu zadovoljstvu množice. In zato imajo Hrvati, Srbi in Bosanci povsem prav, ko slavospeve mrtvi državi in obujanje spominov na čase bratske južnoslovanske ljubezni brezpogojno zavračajo. Nekako tako kot v pesmi Bratstvo jedinstvo underground glasbenik Damir Avdić, letnik 1964, z umetniškim imenom Bosanski psiho:

»Bratstvo jedinstvo je završilo na dva flora, u masovnim grobnicama i koncentracionim logorima. Na kojem od ta dva flora želiš da ti sviram? Pičko jedna nostalgična! Jebo ti Jugoslavija majku! Jebo ti balkan beat majku! Jebo ti regija majku! Jebo ti Tito i oca i majko!«

II.

Jugonostalgija je legitimna, če ostaja v sferi spominov na vse tisto, kar se človeku danes zdi nekaj neoskrunjenega, nedolžnega in predvsem intimnega. Kdor se tako spominja utrinkov iz mladosti, denimo, in vsega, kar je povezano s tem, ostaja nekje globoko v sebi, sam s sabo in svojo preteklostjo, ki je nikoli ne more in ne sme zanikati. To, kar človek nosi v sebi, ga opredeljuje in učloveči kot živo bitje, ki ljubi in sovraži, priznava in zanika, govori resnico in laže, se lahko spominja vseh, tudi slabih stvari, ali pa tudi ne. Če ta negativne del potiska iz zavesti, če se noče spominjati avtoritarnosti, nesvobode, pomanjkanja osnovnih življenjskih dobrin, če se je prisilil pozabiti na dolge vrste za pralni prašek, kavo in banane, če ni pripravljen sprejemati nespornih dejstev, ki se tičejo narave družbenega sistema in politične ureditve, potem ima problem. Takšen posameznik je namreč razcepljena osebnost, kakršnih na ozemlju pokojne SFRJ sploh ni tako malo; mnogi od njih so v preteklosti opravljali celo najvišje družbene ali gospodarske funkcije in po svojih najboljših močeh delovali proti državi, ki so ji navzven izkazovali pripadnost in lojalnost.

25 let po de facto razpadu Jugoslavije, čigar sprožilec je bila prekinitev XIV. izrednega kongresa zvezne komunistične partije – to pa so s svojim odhodom iz Beograda povzročili slovenski delegati -, bi lahko končno priznali nekaj nespornih dejstev. Prvo in ključno je to, da so to državo ustvarili in uničili komunisti, med katerimi so ključno vlogo igrali prav slovenski komunisti. Leta 1990, pod pritiskom prihajajočih prvih svobodnih in demokratičnih volitev v tedaj še socialistični republiki Sloveniji, so člani Zveze komunistov Slovenije razmišljali edinole o tem, kako s čim manj žrtev in škode preživeti sistemsko tranzicijo. Represivni del partije je tako ali tako deloval po svoje, mimo sistema in poskrbel za uničenje dokumentov, ki bi lahko obremenjevali predstavnike režima. Naloga civilnega dela je bila manj enostavna: najti pot, po kateri partiji ne bo treba preveč sestopiti z oblasti.

Zvijača z odhodom iz XIV. kongresa se je posrečila: slovenski komunisti so doma poželi odkrito odobravanje z nacionalizmom prežetega naroda in svoje herojsko dejanje na prvih večstrankarskih volitvah unovčili z relativno zmago. Kljub temu da je vlado sestavila Demokratična opozicija Slovenije (DEMOS), je imela partija prek treh strank, med katerimi je kakopak izstopala ZKS – SDP kot stranka demokratične prenove (takšno poimenovanje je seveda contradictio in adiecto), še vedno nezanemarljiv vpliv na dogajanje. Leta 1992, takoj po formalnem zaključku osamosvojitvenega procesa, so komunisti zrušili DEMOS, na oblast pripeljali Drnovška in potem srečno vladali Sloveniji do konca njegovih dni.

Več lahko preberete na Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. Kar dobra analiza! Tako dobra, da se postavlja vprašanje, ali je sploh mogoče boljše napisati tako kmalu po dogodku in vpetosti v dogajanja.

    Zanimivo je, da je “ZKS – SDP kot stranka demokratične prenove” uspela s svojo prevaro … a cerkveni vrh, ki je prisegel služenje Resnici, te prevare ni pravočasno zaznal in volivcem razkrinkal laž. Še več! Delal je reklamo za zadnjega voditelja komunistične partije in tajne službe v totalitaristični države, ki je zelo kršila človekove pravice.

    Ker smo kristjani taki, kot pač smo, je Božje kraljestvo zelo oddaljeno. In zadeva gre po človeški logiki, ki so jo naši južni bratje pesniško opisali s: “Ko je jači taj tlači!” Prevod: “Močnejši tlači!” ni ravno pesniški. Skratka, imamo vladavino močnejšega. In močnejši ni usmiljenega srca, ni asket, ne pozna človekovih pravic …

  2. Četrt stoletja je minilo od poslednjega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, te nikoli zaključene zadnje večerje neke federacije, ki se je s pokopališča zgodovine počasi preselila v sfero popularne kulture.
    =============

    Tu spodaj v posnetku iz dokumentarca BBC-ja je lepo prikazano lutkovno gledališče slovenskih komunistov, ki jo je najbolje opisal sam Slobodan Milošević:

    Momir Bulatović: “Nervoza je rasla, svi smo se znojili, i onda je kamen krenuo nizbrdo …”

    Vasil Turpukovski: “Trenutak pre objavljivanja konačne odluke, ja sam još bio za govornicom kada je Ribičič tražio reč. Niko mu nije dao reč i on je jednostavno otišao …”

    Ciril Ribičić: “Da su se, na žalost, stekli uslovi da napustimo XIV kongres Saveza komunista Jugoslavije …”

    Vasil Turpukovski: U tom trenutku svi slovenački delegati su napustili dvoranu.”

    Slobodan Milošević: “To je bila jedna igra, prilično prljava, ali i prilično prozirna. Oni su čak tog jutra otkazali hotele, pošto so praktični Slovenci, da ne bi platili još jednu noč, ujutru so hranu otkazali, i sklonili prtljag tamo po recepciji.” (v smehu)

    https://www.youtube.com/watch?v=XcGc2n8lKs4

    Od 44:28 naprej

  3. So pa slovenski komunisti priredili “Srečanje ob 25. obletnici odhoda slovenskih delegatov s 14. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije” na katerem so si pripenjali zasluge za slovensko osamosvojitev.

    Farsa!

  4. Vse to kaže samo da Jugoslavija ni bila nič kriva. Mislim na geografsko in nacionalno vprašanje. Krivda je povsem na strani komunistov in revolucije.
    Zdaj bo treba imeti svojo državo. Najhujskani narodi oz. vlade niso več sposobne niti osnovne komunikacije.
    Dobro, neodvisnost je ok. Ampak nekateri hočejo samostojnost, kot da bi bili sami na svetu.
    Čas neusmiljeno zahteva svoje. Padec Slovenije je zgovoren. Zdaj ni Beograda, tujci hočejo samo svoj denar nazaj, Bruselj terja od vseh enako: in Slovenija? Kdo bo zdaj od nas preklet?
    Kajti tu ni nič in nihče dovolj dober. Tu je vsak preklet.

Comments are closed.