D. Steinbuch, Finance: Živi, mrtvi, umirajoči

3

Naš Dorian Gray ni skrit na podstrešju, temveč je v podobi okostnjakov in lobanj zakopan v podzemlju slovenske podzavesti.

Nedavno, skorajda na dan obletnice največjega genocida po koncu II. svetovne vojne, je izšla avtobiografska knjiga Mehmedalije Alića z naslovom Nihče; zgodba rudarskega inženirja, rojenega v Srebrenici, ki je vsaj dvakrat podrl lažni mit o domnevno civiliziranih in kulturnih podalpskih Evropejcih. Ko je v njegovi domovini divjala vojna, ga je slovenska birokracija izbrisala, in ko je po več letih administrativnega boja svoj status civitatis le uspel »harmonizirati« in postati slovenski državljan, je bil še vedno eden iz množice anonimnih državljanov tujega rodu.

Slovenska javnost je za gospoda Alića izvedela zaradi nekega povsem drugega razloga: ta rudarski inženir, ki je v brutalni državljanski vojni v Bosni izgubil dva brata, je vodil izkopavanja v jami hudega imena. Veliko simbolike je v tem, veliko.

I.

Srebrenica 1995 in Huda Jama 1945 sta dve plati istega obraza, sem zapisal v eseju Srebrenica in mi, ter ugotavljal, da bo zločin svojo senco metal na nas še desetletja, če se ne bomo soočili z njim, s tem pa tudi sami s sabo in svojimi predniki: »Slovenci živimo, spimo in se prehranjujemo na zemlji, prepojeni s stisko in trpljenjem generacij, ki so tukaj živele in umirale. Toda energija, ki je ostala za njimi, je neprimerljiva s človeško grozo tisočih pobitih, katerih kosti še vedno niso pietetno pokopane. Z nespoštovanjem temeljnih civilizacijskih norm se ustvarjajo strahovi in jeza, iz njih pa se širi negativna energija.«

Moralno bankrotiranim Slovencem je neprijetno ogledalo nastavil nekdo, ki se je petdeset let po krvavi revoluciji intimno soočal z izgubo najožjih sorodnikov, pobitih zaradi vojnih zločinov podobnega ideološkega iracionalizma – in v tem kontekstu se je pokazala rentgenska slika naše kolektivne zavesti. Slovenski Dorian Gray ni skrit na podstrešju, temveč je v simboliki okostnjakov in lobanj zakopan globoko v podzemlju naše podzavesti: »Travm, ki jih generira prekletstvo zločina brez zločincev, ni mogoče kar izbrisati. Ves čas se vedemo, kot da se ni zgodilo nič, da je z nami vse v redu in da živimo v deželi normalnosti. Vendar to ni res.«

Sporočilnost Srebrenice, Hude jame ali katerega koli podobnega morišča, se namreč presoja tudi skozi odnos, ki ga gojimo do mrtvih, zato je slovenska travma še tolikanj večja: narod, ki ni zmožen spoštovati osnovne civilizacijske maksime glede pokopa mrtvih, nima zdravega odnosa niti do živih!

II.

Negativna energija, ki jo prinašajo in prenašajo (!) nepomirjeni duhovi zločinske preteklosti, se dviguje na površje kot blato z dna temnega jezera. Prispodoba z jezerom je srhljiva: počiva v tihoti, na njegovem dnu spijo okostnjaki. In medtem se »ljudska republika«, v kateri je norčevanje iz evropske zavesti, ideje in simbolov postalo del legitimnega političnega boja ekstremističnih strank, spreneveda, da se je temna stran zgodovine ne tiče, se potiho, a dovolj zgovorno ponavlja zgodba o nespoštovanju življenja, o zaničevanju umirajočih.

Ko sem pred dnevi bral pretresljivo pismo gospe Tatjane Fink o ljubljanskem hospicu, ki je ostal osamljen, zapuščen in pozabljen – predvsem pa brez finančnih sredstev, saj mu jih je minister Tomaž Gantar dve zaporedni leti hladno odrekal – sem se nenadoma zavedel, da je kalvarija hospica na nek način pričakovana, saj je rezultanta nerazčiščenih pojmov, odnosa do življenja in smrti.

Hospic je posebna vrsta bolnišnice. Nekakšna poslednja postaja na poti v druge razsežnosti prostora in časa. To je zavetišče, kjer se ustavijo umirajoči, ki ostanejo brez svojcev in ki nimajo kam. Predvsem pa nimajo možnosti, da bi jih sprejeli v dom za starejše. Društvo Hospic se je s pismom obrnilo na najvišje predstavnike države, ki se doslej za umirajoče niso zmenili. Tam pač ni volilnih glasov, oglaševalskega denarja ali javne pozornosti. Politiki nezavedno ponavljajo paradigmo svojih predhodnikov, nekdanjih »zmagovalcev«, katerih odnos do življenja in smrti je deželo posejal z grobišči.

Več: Finance

3 KOMENTARJI

  1. Neverjetno zanimiv, aktualen in vsebinsko plemenit članek!

    Člankov v takšnem slogu manjka. Člankov, ki na razumljiv, logičen, spoštljiv in duhovno oziroma življenjsko poučen način osveščajo in ozaveščajo bralca.

  2. Cerkev baje podpira hospic. Vsaj naša zmedena slovenska cerkev. Naj ona da denar. Minister bo težko to odobril. Hospic je duševna evtanazija.

  3. O tej temi je 12. 5. 13 pisala Ana Kos Raazkosje,ki ga nudi hisa hospica.
    Jaz sem to potem takole pokomentiral:
    Slovensko drustvo hospic je registrirano drustvo.
    Ustanovila ga je 1995 onkologinja dr. Metka Klevisar, ki nam je znana iz Druzine.
    Ona sama ima neozdravljivo multiplo sklerozo, ki pocasi napreduje.
    No, koncno jim je uspelo zbrati toliko denarja, da so zgraditi edini slovenski hospic v Lj, Hradeckega 20, z 12 sobami po eno posteljo. Na razpolago imajo zdravnika in bolnisko osebje.
    Kljub temu iz nerazumljivih razlogov ne dobijo koncesije.
    Tako poslujejo na crno in se ves cas borijo z financnimi tezavami za obstoj.
    Trenutno vodi g. Tatjana Fink, dipl. sociologinja, ki se je od dr. M. Klevisarjeve skusala politicno emancipirati.
    To pa ocividno ni prineslo pricakovanih prednosti.
    Ce se financiranje ne bo resilo, bodo hiso na koncu leta zaprli.
    Od vsakega oskrbovanca pricakujejo, da bo sam prispeval okrog 800 evrov na mesec.
    To je pa mozno predvsem za bivse, borce, funkcionarje in levicarje, ki pa hospic se niso odkrili.
    Mislim, da je za dom edina resitev, da ga prevzamejo slovenske usmiljenke, ki so ves cas delovale v zdravstvu.
    Tako bo verjetno lahko posloval ceneje

Comments are closed.