D. Steinbuch, Finance: Žalostinka o dveh kulturah

1

Ali je prodaja knjižne založbe sploh lahko vprašanje nacionalnega interesa? Slovenski odgovor je ambivalenten in odvisen od tega, za katero založbo gre. Načeloma je, če gre za obrambo interesov privilegirane kulturne in politične elite. Obe največji založbi, Mladinska knjiga in DZS, imata poseben status, ki je vgrajen v njune vrednostne temelje, takorekoč v ideologijo propadlega režima; Mladinska knjiga je nastala 29. junija 1945 in je že ob ustanoviti postala izdajateljica Mladine in Pionirja, skoraj sočasno pa tudi Cicibana. Nič manj profane genealogije ni imela Državna založba Slovenije, ki je nastala le mesec dni kasneje, 31. julija 1945. In kaj sploh pomenijo te letnice? V bistvu vse.

I.

Poseben, na nek način tudi privilegiran status Mladinske knjige založbe (MKZ) je posledica prav teh zgodovinskih okoliščin, zaradi katerih včerajšnja prodaja založbe ni bil zgolj navadni pravni akt prenosa lastninske pravice, poslovna transakcija, če hočete. Šlo je za nekaj več. Še pred dražbo, ki je sledila dolgotrajnemu in mučnemu procesu neuspešne prodaje premoženja iz stečajne mase propadlega cerkvenega holdinga Zvon Dve, se ni po naključju oglasilo vedno budno Društvo slovenskih pisateljev (DSP). Prav tako ni nepričakovano, da je izrazilo zaskrbljenost nad usodo slovenske knjige in njenih avtorjev. Mladinska knjiga, pravijo, je kot največja slovenska založba gradnik in branik kulturne identitete naroda. S tem se lahko strinjamo. Vsaka velika knjižna založba je sestavni del nacionalne identitete, na katero se sklicujemo vsakič, ko nam zaradi lastne nesposobnosti, pohlepa ali domače lopovščine propade podjetje, potem pa se kot potencialni kupec pojavi tuja firma. Tujcem ne bomo prodajali družinskega nakita, bognedaj! Tako zelo smo neselektivni, da v kategorijo nacionalnega interesa stlačimo Luko Koper, prašičjo farmo Ihan in Mladinsko knjigo.

Bistvo je kajpak drugje. Državno lastništvo – ali vsaj ohranitev nekega podjetja v domačih rokah – je edino jamstvo za nadaljevanje bizantinskih poslovnih običajev, izkoriščanja davkoplačevalskega denarja in ostalih neetičnih navad, značilnih za deželo, ki je članica Evropske unije zgolj formalno. V kontekstu ekonomske ksenofobije, partizanščine in demoniziranja tuje konkurence ni presenetljivo, če so se v postopku prodaje MKZ fanatiki zgražali, ker je bila med potencialnimi kupci tudi litovska založba Alma Littera. Če bi se naše založbe polastili Litovci, bi nam trda predla; knjige bi izhajale samo še v njihovi latovščini, slovenščina bi bila pogubljena. Verjetno ni malo ljudi, ki so jim vcepili v možgane takšno absurdno »logiko«.

Kulturni fašizem se mi že dolgo ne zdi več nedolžna folklora podalpskih bumbarjev. Nasprotno, ta fenomen je mojstrsko integriran v slovensko kolektivno zavest, za kar ima – roko na srce – največ zaslug privilegirana levičarska elita, ki jo je moral zdaj v bran vzeti celo minister za kulturo in tik pred zaključkom postopka prodaje Mladinske knjige javno komentirati nekaj, kar absolutno ni v pristojnosti vlade, še manj pa politike ali stranke, ki ji filozof Grilc pripada. Vlada ni (bila) niti lastnik te založbe niti moralni arbiter, ki bi se imel pravico oglašati. Pač pa stalno oblastniško vtikanje v tržne odnose vzbuja veliko nelagodje; ni lepo živeti z občutkom krivde, ker smo na oblast spravili politike, ki nimajo razčiščenih osnovnih pojmov o tem, kaj danes pomenijo pravna država, načelo delitve oblasti, svoboda tiska, tržna ekonomija in načelo zasebne lastnine.

II.

Načelnost dežurnih varuhov slovenske knjige, ki je v teh dneh odmevala iz vile Društva slovenskih pisateljev, bi veljalo pozdraviti, če bi zanjo našli kak dokaz. Denimo to, da se je DNS tudi na začetku leta, ko je šla v stečaj založba Nova revija, oglasil s takšno gorečnostjo in državo pozval, naj bodisi dokapitalizira bodisi kako drugače pomaga finančno propadli reviji, v kateri je bil leta 1987 objavljen Slovenski nacionalni program in kjer se je oblikoval pomemben, verjetno celo odločilni del zamisli o naši državnosti, samostojnosti in neodvisnosti. Vendar se ne spomnim, da bi katera od pisateljskih eminenc odprla usta.

Več lahko preberete na Financah.


1 komentar

  1. Odlično!

    Odličlno!

    Bumbarska kultura tudi odseva iz posameznih TV oddaj in filmov, ki prikazujejo vedenje in odnose na zelo nizki primitivni stopnji.

    Ali takšna kultura opravlja svoje plemenito poslanstvo?

    Kdo ima korist od tega?

    Prav gotovo tisti, ki ne spoštujejo slovenske kulture!

Comments are closed.