D. Steinbuch, Finance: Vojna brez Salamandrov

Prvi trije tedni bombardiranja Gaze so minili mirno, bi v svojem značilnem stilu zapisal Karel Čapek.

Nikoli ne veš, ali so ljudje načelni zaradi načelnosti same ali zaradi svoje osebne satisfakcije, se je pred devetdesetimi leti v Pismih iz Anglije spraševal češki pisatelj in intelektualec Karel Čapek, znan po svojem sofisticiranem, fantazijskem črnem humorju: “Sovražnik je barbarsko obstreljeval naša letala, ki so mirno bombardirala njegova mesta.”

Njegov roman Vojna s Salamandri je nastajal na predvečer II. svetovne vojne, v deželi, obkroženi z nacionalnim socializmom, ki je vedno bolj srepo gledal proti Čapkovi Češkoslovaški. In ker je “stara Evropa” že takrat – kot tudi po koncu vojne, ko se je od Baltika do Trsta spustila železna zavesa – skrbela zgolj za svoje sebične interese, je dežele Srednje in Vzhodne Evrope eno za drugo pustila na cedilu.

Zmagala sta molk in brezbrižnost.

I.

Ob izraelski ofenzivi na Gazo smo Evropejci pogumno tiho. Kot da bi imeli vsak svoje razloge za ta pomenljivi, dolgo trajajoči in neprijeten molk, ki pove več kot tisoč besed. Eni so tiho zaradi zgodovinskega resentimenta do judovstva, zaradi občutka večne krivde, ki takorekoč paralizira njihovo kritično besedo. Drugi molčijo, ker v desetletja trajajočem izraelsko-arabskem konfliktu vidijo spopad civilizacij, pri čemer je averzija do muslimanov na Zahodu tako velika, da pogoltne tudi prizore ubitih otrok in dojenčkov.

Cena življenja na eni strani tega planeta je precej višja od tiste na drugi strani. Podvrženi neprekinjenemu medijskemu pranju možganov smo nekako ponotranjili grozljivo statistiko, ki suhoparno navaja, koliko palestinskih življenj odtehta eno izraelsko. Saj res, koliko? Koliko žrtev je še moč pogoltniti, da bo naša zahodnjaška, demokratična vest ostala mirna, da ne bo treba protestirati, pisati javnih pozivov ali koga obtoževati zločinov proti človečnosti? Je to 10 proti 1? Morda 50 proti 1?!

Da je cena enega človeškega življenja odvisna od tega, za koga gre, smo kljub vsem tragičnim izkušnjam II. svetovne vojne, kljub holokavstu, sovjetskim gulagom ali Pol Potovim poljem smrti mirno sprejeli. No, ne le mirno, temveč predvsem molče.

Kdor danes opazuje posnetke mrtvih otrok v Gazi, ne more ostati ravnodušen, razen če je čustveno otopel ali trpi za eno izmed psihičnih bolezni. Evropa očitno ni več zdrava, njeni intelektualci so se pozaprli v svoje puščavniške stolpe in tam od samega dolgčasa oslepeli, da ne vidijo več, kako gre svet okoli njih k vragu.

II.

O krivdi za najnovejšo eskalacijo izraelsko-palestinskega sovraštva je bilo napisanih že preveč knjig. O pravih vzrokih obstaja na stotine monografij, disertacij in znanstvenih študij. Resnica ostaja nekje zunaj našega zaznavanja; razumemo in sprejemamo argumente obeh sprtih strani, spominjamo se holokavsta in gojimo najglobje spoštovanje do milijonov pomorjenih evropskih Judov in si ves čas govorimo, da “nikoli več”. V resnici smo si dolga leta ponavljali nekaj, česar se danes, ko bi se morali oglasiti s krikom, da za pobijanje otrok ni nobenega opravičila, ne moremo držati, saj raje gledamo v tla in molčimo.

Nihče nima pravice pobijati otrok. Nihče!

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.