Ženska je zgrabila priložnost, ki jo je dobila. Njen pobeg je pravosodju primazal takšno klofuto, da so balkanski bojevniki zdaj videti navadni amaterji v primerjavi z njo
Spet prihaja čas pravljic: daleč daleč na divjem vzhodu pod gorami stisnjena leži dežela malih, jeznih in prepirljivih ljudi. Stoletja se jim ni bilo treba ukvarjati z zapletenimi in eksaktnimi državnimi opravili, s pisanjem zakonov ali sodno oblastjo, saj so vse to namesto njih zastonj naredili prijazni sosedje. Podalpski domorodci so bili srečni, ker nihče med njimi ni bil boljši ali uspešnejši od drugega. Kdor se te nenapisane starodavne postave ni držal, so ga hitro naznanili oblastem. Če tuji gospodarji niso imeli časa za lokalno folkloro, so podalpski divjaki kar sami obračunali z njim.
I.
Zgodovinarji ne bodo nikoli enotnega mnenja, ali je bila napaka, ker se je v nekem trenutku na zidu zgodovine odprlo okno priložnosti, skozi katerega so v lastno državo smuknili tudi podalpski eksoti. Samo v nekaj letih so dosegli vse, o čemer so njihovi stari sanjali in smrčali stoletja, potem pa so začeli podirati vse, kar do dotlej ustvarili. In če je za zahodno civilizacijo, bi dejal Charles Bukowski, nekoč veljalo, da so najhujši poklicni lopovi avtomehaniki, potem so jih v podalpski deželi s prestola z naskokom izrinili politiki, bankirji ter ljudje iz pravosodja. Slednji so ob politikih postali predstavniki daleč najbolj osovraženega poklica v državi. Zgodba o tožilcih in sodnikih govori o različnih fenomenih pravniške shizofrenije, obsesije, lenobe, nesamozavesti in bržčas tudi korupcije. Poznamo kup primerov, iz katerih sicer ne smemo induktivno sklepati ali celo ustvarjati pravil, saj naj bi šlo zgolj in samo za izjeme, vseeno pa dobimo širši vpogled v dogajanje, ki ponižuje celotno profesijo do te mere, da je beseda sodnik ali tožilec začela dobivati slabšalni ali celo zaničevalni prizvok.
Preden se je ugled pravosodja dokončno sesul v prah, so se pisale zgodbe, v katere so bili vpleteni različni ljudje. Nekoč je bil nek sodnik, ki mu je skrivnostni glas v glavi več mesecev prišepetaval, naj za Božjo voljo še malo počaka s pisanjem sodbe. Sodnik je bil bogaboječ mož, glas v njegovi glavi pa je bil avtoritativen, zato se mu je brez pomislekov podredil. Ker sodbe ni spisal v roku, ki jo je določal zakon, je ta zastarala in neka veeelika zadeva zaradi tega nikoli ni dobila sodnega epiloga. Kaj se je zgodilo potem, za elan naše zgodbe niti ni pomembno.
A med ljudmi iz pravosodja so bili tudi takšni posamezniki, ki niso hoteli poslušati malih sivih možičkov, desetletja vajenih prišepetavanja sodnikom ali tožilcem. Takšnim upornikom se ni godilo nič dobrega. Počasno napredovanje, načrtno oviranje in nalaganje absurdnih, popolnoma brezpredmetnih primerov jih je počasi omajalo v njihovi privrženosti Pravici, zato so svoje življenjske in poklicne izzive iskali drugje.
II.
Motivov za spremembo strani je bilo vedno več. Niso bili vsi častni. Poznali smo denimo tožilca, ki se je ukvarjal z gospodarskim kriminalom. Bil je priljubljen inventar lokala v sosednji ulici, saj je bil veseljak in je že dopoldne rad kaj popil. S tem je izkazoval veselje do svojega dela. Potem pa je neka snažilka nekoč po nesreči odprla vrata njegove pisarniške omare in iz nje se je podrla gora spisov, ki je skoraj zasula ubogo revo. Preiskava je prinesla šokantne ugotovitve: ti spisi so se tam v omari namenoma založili! Tako dolgo so bili založeni, da so primeri zastarali. Nevestnemu tožilcu je njegova nesrečna omara na glavo nakopala suspenz, zaradi katerega je bil primoran zapustiti tožilske vrste in si kruh služiti drugje. Zakaj je zalagal pomembne spise, se je razvedelo šele kasneje, ko je bila končana preiskava; revež je bil tako odvisen od iger na srečo, da je zaradi finančne stiske v nekem trenutku padel v ruleto, ki ga je zavrtela in znašel se je na drugi strani.
Na temno stran je zašlo preveč njegovih poklicnih kolegic in tudi kak osameli kolega, ki je preživel 86-odstotno feminizacijo sodniške službe. Razlogi so (bili) različni; v odmevnih kazenskih procesih, kjer so bili kot domnevni člani mednarodnega narkokartela na zatožni klopi pomembni posamezniki, je zaradi šokantne razsodbe kakšna tožilka celo pozabila vložiti zahtevo za podaljšanje pripora in potem se je zgodilo, da je prav tista oseba izginila, namesto da bi čakala, da jo oblasti povabijo, naj se zglasi na prestajanje pripora. V policijski butalščini bi dejali, da se oseba nahaja na neznanem kraju. Normalni homo sapiens pa pravi, da je lopov pobegnil.
Niso pa vsi, ki naj bi skrbeli za red in zakon, vredni pomilovanja, posmeha ali zgražanja, nikakor ne! V eksotični državi je namreč nekoč živela tudi sodnica, ki je svoje delo opravljala vestno in strogo. To pomeni, da je barabe brez milosti pošiljala za zapahe. Toda veselje pravičnikov ni trajalo večno. Neke noči je pod njenim oknom eksplodirala bomba, ki bi lahko mirno ubila njeno hčer, če vmes ne bi posegla višja sila. Kljub temu da je bombni napad na sodnika v vseh civiliziranih družbah nekaj nezaslišanega, se v divji deželi na vzhodu ni zgodilo nič. Storilcev niso nikoli našli. Za vse pokončne, pogumne in strokovno neoporečne ljudi, ki delajo v pravosodju, je bil to udarec v srce.
III.
Da se je torej prejšnji petek lahko zgodil dogodek, ki bo usodno zaznamoval pravljico o Hildi, je treba vsaj približno poznati kratko zgodovino našega pravosodja zadnjih dvajset let. Črna vdova Vegrada je več kot dva meseca skrušena ždela v celjskem zaporu, dokler ni njen zagovornik sodišče blagohotno opomnil, da je zakoniti 15-dnevni pripor že zdavnaj potekel in da ga mora, če je zaresno sodišče, odpraviti ex officio, torej po uradni dolžnosti.
V petek je tako gospa stopila iz celjskih zaporov kot svoboden človek. Zbeganim mimoidočim je razdelila še nekaj svojih avtogramov, potem pa izginila kot kafra. Le nekaj ur kasneje je sodišče od tožilstva prejelo novo obtožnico zoper njo in tudi predlog o priporu. Kot priporni razlog je bila navedena ponovitvena nevarnost. Na begosumnost se ni spomnil nihče. Le kdo bo pa tako nor, da bi bežal iz podalpske umobolnice, so si rekli. Tisto, kar meji na čudež, je nekaj drugega: zahteva po odreditvi (podaljšanju) pripora zoper Hildo T. je na sodišče prišla tik zatem, ko je trenutno najbolj slavna slovenska obtoženka legalno in svobodno zapustila celjski zapor. Kakšno naključje, kaj!?!
Še večje naključje pa je to, da je sodni senat že naslednji dan, se pravi v soboto, zoper isto osebo znova odredil pripor. Ker se Hilda T. ni sama oglasila v stavbi celjskih zaporov, jo je začela iskati policija. Tisto, kar zdaj sledi, presega meje človeške domišljije: ko je sodišče spoznalo, da se Hilda ne zglasila v zaporu in ko je niti policija ni uspela najti – pa čeprav jo je, pomislite, iskala kar na dveh krajih, namreč na domu v Ljubljani in na posestvu v Mislinji -, se je po tehtnem premisleku odločilo, da zoper njo odredi pripor tudi zaradi begosumnosti. Ljudje božji, a slišite to?!
Zoper legendo slovenskega gradbeništva je bil izdana celo mednarodna tiralica. Prve agencijske vesti so govorile, da policija nadaljuje pospešeno iskanje. Z malo domišljije jih vidimo: iščejo jo policijski helikopterji in psi, terenska vozila, potapljači, jamarji, gorska reševalna služba, obalna straža, policijski specialci, pa forenziki in bajaličarji. V pripravljenosti so tudi trije vedeževalci in dva jasnovidca.
Dodatek
Tu je naše pravljice o Hildi konec. Tu se začenja triler. Politični, gospodarski in pravosodni triler. Beg Hilde Tovšak je logičen. Je zgolj posledica priložnosti, ki ji je bila dana. Nihče ni tako naiven, da bi verjel v naključja. Gospa je pobegnila zato, ker so ji to omogočila imena pravljičnih likov iz njene čarobne modre mape. V njej so stanovanja in druge nepremične, ki so jih dobivali posamezniki, za katere bo teta Hilda vedno pravljični lik. Preveč ve. In kdor preveč ve, se mu ne more nič zgoditi. Javnost se lahko še tako razburja, minister Pličanič jezno zahteva poročilo pravosodnih organov, lahko se krohota pol Bruslja in s prstom kaže na »to klovnovsko državo pod Alpami«, pa se ne bo zgodilo nič. Čarobna modra mapa dela – čudeže.
Epilog bo samo v primeru, ko nekdo ne bo več potreben. Takrat nas čaka razplet v slogu Agathe Christie. S truplom vred, se razume…
Vir: Finance
