Kako z lahkoto potegniti za nos naivno domačo politiko in se zavihteti na mednarodni oder.
Zgodba o najverjetnejši evropski komisarki iz Slovenije je v domovini dvignila obilo prahu, vendar pa vseh odgovorov nismo dobili. Od kje Bratuškovi tolikšna samozavest?
Nekateri se tudi očitno razburjajo — in to povsem upravičeno. Druge, recimo novega premierja, vse skupaj spravlja v precejšnjo zadrego. Skoraj že komisarka Alenka Bratušek je namreč zbeganega Cerarja, ki še vedno ni povsem dojel, v kaj se je spustil, ko je vstopil v politko, ponižala kot malega šolarja. Tisti njegov telefonski klic novemu predsedniku Evropske komisije Junckerju je izpadel tako klavrno, da bolj ne bi mogel.
I.
Da bi dojeli, da v ozadju premierkinega paradiranja po Bruslju ni prav dosti slovenske politike, je dovolj videti nemoč njenih domačih konkurentov. Janša z Doba jezno tvita svojim konservativnim evropskim kolegom in jih opozarja na pretekle grehe gospe Bratušek. Ob tem samozavestno napoveduje, da bo v poslanski skupini EPP v Evopskem parlamentu prav zaradi nekdanje slovenske premierke prišlo do revolta, kajti oni že ne bodo glasovali za komisijo, v kateri bi sedela ta ženska.
Malo verjetno je, da se bo to zgodilo. Doseg slovenske politike se konča nekje pri Celovcu. Pri kandidaturi in podpori Bratuškovi ne pomagajo notranjepolitični argumenti, kajti gre za čisti pragmatizem, za katerim se skrivajo milijoni, ki so jih mednarodni igralci mimogrede zaslužili z nakupom slovenskih državnih obveznic v zadnjem letu, ko je vlado vodil tandem Bratušek & Čufar.
Ko se poglobimo v finančno–politično ozadje korporacijskega kupovanja poceni državnih obveznic, je svet nenadoma bolj logičen, kajti deluje matrici “follow the money”, sledite denarju.
II.
Janša ima sicer prav, ko evropske politike s patosom zaprtega grofa Monte Christa svari pred mračno preteklostjo bodoče evropske komisarke, vendar se je Bratuškove lotil na napačnem koncu. Da je Frau Bratušek lani na revolucionarnem memorialu v Stožicah ploskala anarhističnim koračnicam in se smejala radikalnim populizmom na račun Evropske unije, čivkajo vrabci na strehi.
Koga izven Slovenije pa to sploh briga? Naši politiki, predvsem tisti na konservativni strani, preveč romantično idealizirajo zgodovino. Če je Bratuškova lani v Stožicah uživala v ideološkem primitivizmu in se smejala frazi o Evropski uniji kot tolpi lopovov — česar JJ ni pozabil omeniti v svojih tvitih evropskim politikom desne provenience –, letos pa jo najverjetneje čaka mesto evropske komisarke z mesečno plačo, ki krepko presega 20.000 evrov, potem je vse skupaj sicer res skrajno sprevrženo, a obenem tudi pomenljivo.
Tisto, kar ta “il grande sorpasso” (veliki preobrat) premierke v odhajanju dejansko sporoča, presega slovenske levičarsko-desničarsko rivalsko folkloro in drobnjakarske prepire. Če se pomemben politik v enem letu znajde na dveh tako nasprotnih bregovih, se moramo vprašati, kaj se pravzaprav dogaja.
Dogaja se tisto, ob kar se Janša in njegovi poslanci doslej še niso spotaknili, četudi ima s kandidaturo Alenke Bratušek bistveno več zveze kot njena prisotnost na neokusnem mitingu. Dogaja se to, da je bivša premierka nagrajena za svoj prispevek k stabilnosti mednarodnih finančnih korporacij.
Z drugimi besedami, velika skrivnost je, da sta bila Bratuškova in njen finančni minister velika ljubljenca mednarodnih finančnih krogov. Bila sta ubogljiva, delala sta to, kar so jima svetovali. Posledično sta uživala simpatije Berlina, Frankfurta, Bruslja in tujih finančnih korporacij, katerih edini interes je drago posojati denar obubožanim državam, ki so jim bonitetne agencije predhodno ustrezno znižale kredibilnost.
III.
Vlada bodoče evropske komisarke je v dobrem letu rekordno zadolžila Slovenijo. Natančni podatek je državna skrivnost. Vse tri izdaje državnih obveznic – marca in novembra 2013 ter na začetku leta 2014 – imajo že na prvi pogled nekaj skupnega. Termini prodaje so bili namreč v vseh treh primerih enako neugodni. Vlada je obveznice izdala le nekaj dni pred padcem obrestne mere. Naključje? Ki se ponovi trikrat? Višja zahtevana donosnost na izdane obveznice je seveda v interesu kupcev kot posojilodajalcev oziroma investitorjev. Ne, na nič konkretnega ne namigujemo.
Več lahko preberete v Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
