D. Steinbuch, Finance: United 93*

3

Komedijo Ali je pilot v letalu? danes podoživljamo kot nacionalno katastrofo, v kateri bosta posledice nosila dva milijona ljudi.
Prebral sem zapis “Ne, ni najlažje kar oditi”, ki je ob pomoči socialnih omrežij zaokrožil med “emigracijo”. Ko pravim “emigracija”, mislim na tisoče rojakov, ki so domovino zapustili v zadnjih nekaj letih in ki danes s kritično distanco opazujejo dogajanje v Sloveniji, kjer se pospešeno kopičijo črni oblaki, zato se verjetnost, da bo prišlo do neurja, spreminja v gotovost.

Kratko, a jedrnato besedilo je napisal Jure Petač, ki ga osebno ne poznam, je pa name naredilo močan vtis. Avtor je namreč brutalno neposredno, a zelo iskreno in s kirurško preciznostjo skalpela zarezal tja, kjer najbolj boli. V svetost tiste generacije, ki nam je ugrabila državo, jo izžela, izčrpala, izropala in zdaj ne ve, kako bi mlade generacije, od katerih bodo nekoč odvisne njene pokojnine, pripravila do tega, da brez pomislekov in predvsem brez večjega revolta nase prevzamejo neznosno breme kreditov, zavožene ekonomije, dokapitalizacij, političnih spletk in nepomirjenih duhov zgodovine.

Oblasti, kot sem razumel pisca, ti ljudje – gerontokracija, če hočete – tako ali tako nimajo namena s kom deliti, kaj šele da bi jo prepustili mlajšim generacijam. Petač zaključuje v dramatičnih tonih: vladajočo elito, ki egoistično ščiti svoje privilegije in je zaradi njih pripravljena do konca uničiti državo (Nemci so se s podobnim fenomenom srečevali v zadnjih dnevih nacionalnega socializma in ga imenujejo Vernichtung, popolno uničenje), je strah starosti, saj se bodo mlajše generacije prisiljene izseliti in na koncu ne bo več nikogar, ki bi plačeval davke in polnil pokojninsko blagajno…

Morda je ocena o množičnem izseljevanju v tem hipu res (še) nekolikanj pretirana, toda poanta je točna in o njej sem že pisal. Kako je “iz oči v oči” videti moderna država, ki jo je politična klika spravila v stanje, ki mu Nemci pravijo Vernichtung, sem se prepričal pred dvema tednoma v Atenah. Zgrozil sem se, kakšna je grška prestolnica tri leta in pol po uvedbi “prisilne uprave” evropskih in mednarodnih institucij. Razpad sistema je viden na vsakem koraku in asociacijam s slovensko prihodnostjo se pač ne da izogniti (prispevek o tem, kako turist doživlja grško krizo, lahko preberete v prilogi Weekend).

I.

Dežela, ki je leta 1945 doživela totalno uničenje, je danes (tj. četrtek, 3. oktobra) praznovala 23. obletnico združitve, dan enotnosti (der Tag den Deutschen Einheit). Prvič sem ta praznik doživljal v Nemčiji. Prazniki so neke vrste lakmusov papir kolektivnega nezavednega. Američani za moj okus rahlo pretiravajo s kičem, a njihovi občutki so kljub vsemu pristni. Francozi so pompozni in paradirajo, še vedno delujejo kot kolonialna in svetovna velesila, čeprav to že dolgo niso. Angleži so tradicionalisti in se obračajo k temeljem svoje nacionalne biti, k monarhiji. O Nemcih resnici na ljubo nisem vedel, kaj naj si mislim. Naletel sem na sproščenost, ki je nisem pričakoval. Nešteto koncertov in glasbenih dogodkov ter povsem modernističen način percepcije enega najpomembnejših državnih praznikov dežele, ki jo je še pred četrt stoletja ločeval zid. Opeke in beton so porušili, vzhod in zahod sta se ponovno združila, vse skupaj je stalo krepko čez tisoč milijard danšnjih evrov, ključno vprašanje pa ni povezano z materialnim blagostanjem, avtocestami ali nadomestili za brezposelne, kot bi morda kdo sklepal, pač pa z mentalno percepcijo republike, ki je v manj kot tridesetih letih sprožila dve uničujoči svetovni vojni: so šli Nemci kot nacija preko svojih zgodovinskih travm in resentimenta krivde?

Brez dvoma so. Če ne bi šli, bi se jim dogajalo to, kar se Slovencem. Ne moremo preko svojih frustracij, nemoči in občutka nevrednosti države. Kajti kaj pa je aktualna apatija, ki spremlja propad slovenske družbe in države, drugega kot latentni strah pred uspehom in normalnostjo? Pa pustimo cankarjanske jeremijade o Betajnovi, hlapcih in narodu, ki si je pisal sodbo, iz katere se je rodila – obsodba. Pustimo Levstikov mitos o silaku, a obenem tudi sinu slabiču, ki se mu na tujem ponujajo vse možnosti (ženska – denar – uspeh!), a ne zmore ostati ločen od svoje dominantne matere (odsotnost avtoritete očeta!) in se zato raje vrne v domače rovte, kjer se bodisi zapije do smrti bodisi klavrno životari. V obeh primerih v dobri veri, da se mu, nesrečniku, dogaja največja krivica na svetu.

II.

Če bi šli Slovenci kot kolektiv preko teh inhibitornih frustracij – in resnici na ljubo se je to zgodilo samo enkrat v novejši zgodovini, in sicer med osamosvojitveno vojno, ki jo je osamosvojiteljska elita že delno razvrednotila s škandalozno trgovino z orožjem na eni ter “izbrisanimi” na drugi strani -, potem danes ne bi tako nemočno gledali, kako se podira “skupna hiša” in kako, kot lucidno ugotavlja mladi Jure Petač, slovenska politična elita ni vredna države, ki ji vlada. Seveda je ni vredna, v to ni treba več nikogar posebej prepričevati.

* United 93 (Let 93 je ameriški film, v katerem pogumni potniki 11. septembra 2001 strmoglavijo ugrabljeno letalo, namenjeno v Belo hišo. Žrtvujejo svoja življenja, vendar s tem simbolično rešijo državo. Film po splošnem prepričanju temelji na resničnih dogodkih.)

Več: Finance


3 KOMENTARJI

    • Uh. Pričakoval sem navijaški do desnice nekritičen članek. Mi je kar malo nerodno. Drži. Natančno opiše napake osamosvojiteljske desnice (trgovina z orožjem in izbrisani) in večne levice, ki noče odstopiti odločanja pismenim strokovnjakom, pa tudi če bo vse šlo k vragu.

      • Kaj si izmišljuješ? Trgovina z orožjem je vaša fikcija. Izbrisani so realnost. Vendar je zanje vsaj enako kriva levica, ki ni storila nič, danes pa s prstom kaže na desnico. Klasika.

Comments are closed.