D. Steinbuch, Finance: Sveta jeza

Če ste jezni, vas razumem. Tudi jaz sem. Z vsakim dnem bolj. V meni narašča srd, ki me hoče obvladati, si me podrediti. Zvita je, ta moja jeza. Zjutraj se potuhne, tudi čez dan se skriva in čaka do večera, ko nenadoma skoči iz televizijskega ekrana in začne svoj diabolični ples okoli mene.

Proti tej jezi, ki si želi podrediti človekovo razsodnost, se ne moreš boriti, temveč se ji lahko samo prepustiš, izkoristiš njeno silo za lastno aktivnost. Že pred leti sem na tem mestu pisal o fenomenu žensk v Teheranu, ki gredo na terase svojih stanovanj, ko se večeri, in se tam derejo v nebo… Veter odnaša njihove presunljive krike v daljavo; bolečino, frustracije, jezo, žalost preprosto izkričijo. Pustijo, da izbruhnejo iz njihovih teles in potem jim je bolje.

I.

Če imate vsega dovolj in bi radi pobegnili iz podalpske umobolnice, vas prav tako razumem. Tudi jaz bi. O tem sem že razmišljal. Večkrat. Toda na koncu in vedno znova sem prihajal do enega in istega zaključka: zakaj bi morali kapitulirati in se umikati mi, ki nismo nikomur nič naredili; ki nismo okradli davkoplačevalcev, se lagali, zavajali javnost, spravljali podjetja v stečaj ali poneverjali uradnih dokumentov?!

Zakaj bi bežal nekdo, ki je žrtev negativne selekcije v bolnem okolju in ki v življenju še ni delal v javnem sektorju? Zakaj bi priznal poraz tisti, ki mu nikoli ni bilo nič podarjeno in za katerega je patetična slovenska politika zgolj ekonomsko-propagandna transmisija ene in iste tovarišije? Lahko kdo najde en sam prepričljiv argument v škodo takšnega posameznika, ki ga je izvrglo kolesje negativne selekcije, ker je v njem prepoznalo moteč element?

Takšen posameznik je dragocen. Vreden je več kot ducat privilegiranih javnih uslužbencev, za katere je plača ustavna kategorija, delovno razmerje pa neodtujljiva in dosmrtna človekova pravica. Če kdo samo podvomi v to, ga ekstremistični levičarski establishment takoj razglasi za neoliberalno svinjo.

Zato je dragoceni posameznik jezen, ko gleda, kako so njegovo generacijo oropali možnosti normalne kariere in dostojnega življenja. Senca negotovosti in strahu pred prihodnostjo se splazi v njegovo življenje, v odnose s prijatelji, v partnersko razmerje. Dileme so hude: kako si predstavljati družinsko življenje, kako v obubožani državi poskrbeti za blagostanje bodočih otrok? Strah pred kolapsom družinske ekonomije lahko postopno zastrupi nekdaj idilične medčloveške, partnerske odnose. Koliko ljudi danes trpi zaradi socialne stiske, koliko brezizhodnih situacij se je že končalo v samomorih, koliko se jih še bo?!

Gledam frfotajoče ministrice enodnevnice, anemične ministre po sili razmer in se sprašujem, v katerem svetu živijo. Morda v tistem kot zidarski faraon, ki se bo zaradi domnevne psihične in fizične dotrajanosti uspel izogniti zaporu, čeprav ga videvajo, kako prihaja na sproščujočo masažo pri fizioterapevtki. »All the world’s a stage, and all the men and women merely players«, je zapisal William Shakespeare, ta stari poznavalec človeške preračunljivosti in nizkotnost.

II.

Obvladovati jezo, jo pretvoriti v kreativno energijo. To naj bo naš moto. Kajti drugače bomo zabredli v strahotne dileme in posledično tudi v težave. V Sloveniji je namreč zaenkrat premalo jeznih ljudi, ki bi predstavljali kritično maso, potrebno za revolt. Živelj je na splošno preveč introvertiran, sprijaznjen z usodo in benevolenten, da bi bil zmožen jezo v sebi usmeriti v nek konstruktivni cilj. Alkohol in družinsko nasilje sta najbolj konkretni in brutalni posledici družbenega nezadovoljstva, ki ga prislovično kastrirani slovenski dedec ni sposoben usmeriti izven svojega intimnega družinskega kroga. In zato – namesto da bi šel na ulice, vzel kol v roke in zahteval konec razbojniške kleptokracije, ki je oplenila Slovenijo! – svojo nemoč zdravi z alkoholom, jezo pa usmerja na žensko in otroke.

Jeza je strašen strup. Kdor je ne obvlada in izbruha iz sebe, postane zagrenjen in poln sovraštva. Najprej zasovraži sebe, svojo šibkost, potem ljudi okoli sebe in na koncu ves svet. V deželi, kjer je strupa v izobilju, mora biti človek previden, da ga ne preplavijo negativna čustva, ko dan za dnem doživlja poniževanje, ki mu ga namenja oblast.

Ste že kje videli, da bi kot iz škatlice urejena, bogata ministrica po mesecu dni ministrovanja, potem ko je podpisala za nekaj milijonov evrov pogodb, nonšalantno odstopila in na poslovilnem srečanju z mediji potožila, da so bili pritiski enostavno prehudi, da ni mogla več zdržati? Ste že slišali, da bi predstojnik komisije, ki naj bi preganjala korupcijo, predvsem pa enega konkretnega premiera in župana, kmalu po svojem škandaloznem imenovanju mirno priznal, da ne govori nobenega tujega jezika in da s tem ni prav nič narobe, saj obstajajo prevajalci?

Več lahko preberete v Financah.