D. Steinbuch, Finance: Švejki za 284 milijonov evrov

Slovenska politika je vse bolj farsična in svoje volivce spreminja v novodobne bebce, ki ne razumejo ničesar.

Ste kdaj pomisli, kako enostavno je prelisičiti kolektivno psihozo, ki drži skupaj naše nacionalno bit in postaja iz dneva v dan kompleksnejša? Samo za dobrih sto kilometrov se odmaknite od središča slovenskega zla, pa bo že za odtenek bolje. Človek lažje zadiha, nebo je bolj modro in v zraku ni čutiti prav nobene napetosti.

I.

Če ste skeptični homo sapiens, razdaljo za vsak primer povečajte za 100% in se ozrite: komaj kaj boste še videli, iz slovenske megle bo štrlel le še vrh Triglava, drugega ne bo opaziti. No, tisti, ki niti dvesto kilometrov nimate dovolj, se odmaknite na še enkrat večjo razdaljo in zagotavljam vam, da štiristo kilometrov od Ljubljane stvari zares postanejo enostavne.

Najprej se zastavi vprašanje, kje sploh je tisti podalpski raj, o katerem se samo vsake kvatre kaj sliši, drugače pa ostaja nekje na koncu jezika, neizrekljiv, z bežnim spominom na avtocestne vinjete in nekaj športnih prvakov. Kdo živi v krajih, iz katerih prihajajo trume mladih, ambicioznih in nadarjenih ljudi, ki jim domovina ni dala dihati, zato so bili prisiljeni srečo iskati drugje?

Toda ključna in prva misel, povezana s pogledom na Slovenijo z razdalje nekaj sto kilometrov, je — osuplost. To ne pomeni nič drugega kot iskreno in neizmerno začudenje nad družbenimi fenomeni, ki zaposljujejo slovenski Liliput. Kaj za vraga se pa greste, bi se glasilo kratko in jadrnato retorično vprašanje. Kaj sploh počnete sami s sabo in drug z drugim? Je to sadizem ali mazohizem, ste si državo izmislili samo zato, da bi zdaj drug drugega mrcvarili in poniževali, ker to nudi večji užitek, kot če torturo zganja tujčeva peta?

Včasih je to res edini logični odgovor na vprašanje, zakaj sploh država. Kajti država pomeni vsaj minimalno resnost in odgovorost, kar je osnova organizacije in sistema. V nasprotnem primeru imamo opravka s plemensko skupnostjo. Slovenija je vedno bližje takšni skupnosti in vedno dlje od predvidljivosti, urejenosti in racionalnosti, kar so atributi moderne države. Z vsako vlado, ki se konstituira kot pozitiv prejšnje, o kateri običajno a posteriori slišimo vse najslabše, dejansko dobimo še slabše baže ljudi, ki naj bi upravljali z državo in posledično tudi z našo prihodnostjo.

II.

Primerjava z genaralnim direktorjem nacionalne radiotelevizije morda ni povsem neumestna; Slovenija namreč na vladni ravni podoživlja frustracije RTV Slovenija, kjer velja interno spoznanje, da je vsak naslednji generalni direktor slabši od svojega predhodnika.

V teh dneh na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega uprizarjajo Švejka, ki se pretvarja, da je notorični bebec, da bi s tem prinesel okoli osovraženo habsburško monarhijo. Toda dobri vojak iz Češke niti slučajno ni bil tako neumen, da ne bi razumel, kaj se dogaja okoli njega. Če ne bi razumel, se ne bi mogel delati bebca.

Drugače povedano, včasih morda ni tako nezaslišano in heretično, če za hip neobremenjeno in izven literarne fikcije pomislimo na to, da so anomalije, ki se nam dogajajo v domovini v zadnjih letih, posledica nizke stopnje zavedanja med ljudstvom, ki ima — to radi ponavljamo kot kakšne bebave papige — vedno prav. V to nikoli ne podvomimo. Vsaj javno ne, ker nas je strah, kaj si bodo drugi mislili.

Nedavno sem z britanskim prijateljem, ki je poročen s Slovenko in zelo dobro pozna našo deželo, razpravljal o čudnih značajskih lastnostih svojih sonarodnjakov, ki jim v politiki več kot moralna neoporečnost pomenita učinkovitost in sposobnost (karkoli naj bi to že pomenilo).

Skratka, sem dejal, Slovencem je vseeno, če je njihov izvoljeni predstavnik lopov, ki krade davkoplačevalski denar, kajti bolj je pomembno to, da je sposoben in da “nekaj naredi za ljudi”. Banalno rečeno, vseeno je, če krade, da le nekaj naredi tudi za druge.

Ob tem dejstvu, ki je empirično preverljivo 5. in 19. oktobra, bi se veljalo zamisliti, mar ne? Moj sogovornik je smehljaje pokimal in navrgel prispodobo o politiki kot zrcalu ljudstva. You’ve got what you deserve. Dobili ste, kar si zaslužite.

Več lahko preberete na Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.