D. Steinbuch, Finance: Sovražniki ljudstva

12

Že nekaj let opozarjam na nevarnost simetričnega radikalizma v slovenski politiki, zaradi česar imam veliko ‘prijateljev’ na levici in desnici. A ker na vse skupaj gledam kot na amatersko komedijo dell’arte, sem še vedno tukaj, živ in zdrav, moji kritiki z leve in desne pa so si vedno bolj podobni v svojih skrajnih stališčih.

Stanje se samo še poslabšuje. Patetika in teorija zarote desnega sektorja sta zašli daleč v polje iracionalnosti, kjer je kakršen koli dialog postal nemogoč. Salonska levica je zaradi svoje nesposobnosti upravljanja z državo v kriznih časih spočela skrajno levico, zaradi česar se stranka SD neizbežno bliža točki, v kateri se bodo morali tovariši malo manj židane volje pogledati v ogledalo in si priznati, da jih je po desni prehitela populistična in medijsko zelo všečna združena levica, katere priljubljenost bo v prihodnosti le še rasla.

I.

Problem evropske levice, ki ga niti grški niti naši socialisti niso dojeli, je večplasten. Je v nezmožnosti priznati svojo nemoč kot tudi v nesposobnosti in občutku samoumevne privilegiranosti. Ta je trajala leta in leta. V tem času so nekdanji tovariši postajali gospodje in se predajali kapitalističnim užitkom. Prezir, ki ga do takšne ‘gnile levice’ čutijo radikalni, t.i. progresivni levičarji, je v bistvu neznanski, saj temelji na paradigmi veleizdaje; socialisti so izdali demokratični socializem, zato jih je treba uničiti.

Francoski primer je dovolj zgovoren in predsednik Hollande se zaveda, da njegovo stranko lahko reši samo še čudež (njega osebno pa niti ta ne). Grški socialisti, ki so se pod blagovno znamko PASOK desetletja sončili na oblasti, bodo 25. januarja na predčasnih parlamentarnih volitvah lahko samo še potrdili tezo o zatonu tradicionalne evropske levice, nezmožne soočenja s posledicami globalne finančno-ekonomske krize; dejstvo je, da jim je od leta 2008 vedno manjkalo odločnosti, nujne za to, da se evropske države premaknejo iz stanja recesije in mrtvega teka. Namesto da bi desnici prevzeli reforme in nujne začetne varčevalne ukrepe, so levičarji poskušali sedeti na dveh stolih – in zdaj bodo, kot vse kaže, zgrmeli na tla v tistem vmesnem prostoru. A prav ta prostor je tako nesrečno ozek in tesen, podobno neprijeten kot niša, v kateri životarijo evropski liberalci.

Zaradi nesposobnosti zmerne levice in osovraženosti konservativcev, ki jih velik del Evropejcev krivi za težke socialne in ekonomske razmere v Uniji, se danes na političnem zemljevidu bohoti prostor, ki sega daleč na skrajno desnico in levico. Na desnici se krepijo vedno radikalnejše skupine, ki se spretno prilagajajo okolju, zato jim je pogosto težko dokazati ksenofobijo ali šovinizem, saj se sklicujejo na domoljubje ali celo evropske vrednote. Takšen primer so Domoljubni Evropejci proti Islamizaciji Zahoda, po nemško Pegida (Patriotische Europäer Gegen die Islamisierung des Abendlandes), ki pač ni nedolžno gibanje nemških dijakov, gospodinj in upokojencev, ampak gre za resno opozorilo dela nemške populacije, da zgodovinski resentiment, povezan s tujci, vseeno še ni povsem mrtev.

II.

Na na skrajni levici je diskurz sicer bolj sofisticiran in na prvi pogled eksplicitno socialno-ekonomsko opredeljen, vendar se v ozadju izrisujejo prav tako srhljivi obrisi uličnega nasilja in protiglobalističnega terorja. Glasnik urbanizirane skrajne levice je ta hip grška Siriza, do katere precejšen del evropskih mainstream medijev goji naivno romantično predstavo, s čemer – zavestno ali ne – zmanjšuje njeno radikalnejše ideološko zaledje. Synaspismós Rizospastikís Aristerás ali Syriza je namreč koalicija radikalne levice, ki združuje trinajst različnih skupin, med katerimi so demokratični socialisti in levi ekologi daleč najbolj benigni del (za razliko od levičarskih populistov, maoistov in trockistov, ki prav tako sestavljajo to koalicijo).

Zelo verjetno bo Siriza na skorajšnjih grških parlamentarnih volitvah močno zmagala. Ankete ji napovedujejo tolikšno podporo, da so pred Novim letom delnice grških podjetij ob objavi ankete padle za 11 odstotkov. Toda to je šele začetek. Nepredstavljivo se zdi, da bi Siriza zmagala na volitvah, sestavila vlado in se pogovarjala z Brusljem, kot da se ni nič zgodilo. Zmaga radikalne levice v Grčiji in njen prihod na oblast predstavljata visoko stopnjo tveganja za celotno Evropsko unijo, kjer se tradicionalne stranke (konservativci / krščanski demokrati, socialisti / socialdemokrati, liberalci, zeleni) soočajo z upadanjem podpore ter sočasnim vzponom novih obrazov, za katerimi se le redko skrivajo čisti, pošteni in predvsem normalni ljudje.

Slovenija tudi glede tega ni otok, temveč je del širšega evropskega prostora. Zaradi tega se mi smiselno, če se vrnem na začetno misel, nadaljevati z zagovarjanjem idej in načel, ki bodo ljudi motivirala k samostojnemu razmišljanju, kritični distanci do vseh politikov in političnih strank ter jih – to se mi zdi vredno posebej izpostaviti – izoblikovala v svobodne, neodvisne in predvsem pogumne osebnosti. Takšne osebnosti, ki jih ne bo strah normalnosti in ki bodo v sebi nosile dovolj državljanske samozavesti, da se bodo vsakič, ko bo to potrebno, oglasile proti najrazličnejšim oblikam neumnosti, sovraštva in omejenosti.

III.

Tisto, česar me je v Sloveniji vedno bolj strah, je poplava levega in desnega radikalizma. Predstavljajte si, kakšna nepopravljiva škoda bi nastala, če bi prevladala logika nacionalnega socializma v gospodarstvu, pomešana z ideologijo militantnega antikomunizma, sovraštva do pravosodja in medijskega linča.

V bučanju norcev z obeh bregov, ki tulijo svoje navidezne resnice vedno glasneje, da bi preglasili drug drugega, lahko slišimo pozive k sprejetju nürnberških ekonomskih zakonov, ki bi kot veleizdajo opredelili privatizacijo, v kateri sodelujejo tujci. Takšne (ekonomske) ksenofobije Evropa dejansko ni videla že vse od Kristalne noči dalje; v tej kolektivni blaznosti na specifični slovenski provincialni način sodeluje že skoraj deset tisoč ljudi, ki so podpisali spomenico, s katero naj bi vplivali na vlado, da enkrat za vselej zaustavi lomastenje zlih tujcev po naši zemlji. Če bi šlo za novodobno literarno predelavo Levstikovega Tugomerja, bi pogansko averzijo do germanskih tujcev še nekako razumel, vendar je v tem primeru vse skupaj prekleto resnično.

Fundamentalisti v provinci imajo to grdo navado, da privatizacijo kot ultimativni greh vedno interpretirajo kot dejanje, v katerem imajo glavno vlogo tuji kapitalisti. Tudi vlade, ki v zadnjih letih poskušajo odprodati enormni odstotek državne lastnine v gospodarstvu – ta odstotek dejansko znaša okoli 70 odstotkov! -, nikoli niso uspele razložiti laični javnosti, da je kupec teh državnih podjetij ali, kot radi rečejo radikalni domobranitelji, ‘družinske srebrnine’ lahko kdorkoli. Še enkrat: kupec Telekoma, Letališča Ljubljana, Adrie Airways, Heliosa in drugih podjetij na seznamu za privatizacijo bi bil lahko kdorkoli.

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


12 KOMENTARJI

  1. Najbrž je rešitev kompromisna pravičnost:

    Ustvarjen dobiček podjetij se naj namenja sorazmerno za razvoj, stimulacijo lastnika ter zaposlenih.

    Na ta način bo zagotovljena prizadevnost za dobro gospodarjenje in načelo pravičnosti pri delitvi ustvarjenega.

  2. “Razsodna umirjenost” Steinbucha se v zanimivi luči pokaže v tem, da ga je v slovenskih razmerah najbolj strah “militantnega antikomunizma in sovraštva do pravosodja”.

    Maslešo in Fišerja ter njune aparatčike ( sicer pretežno ženskega spola) in kontinuiteto udbaško-komunistične dominacije v Sloveniji je seveda treba spoštovati in se ji prilagajati ( da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji). 🙁

  3. Steinbuch bi lahko sicer lahko končno kdaj kaj objavil o tem, kako je bilo z onimi skrivnimi srečevanji njega in Gajserja s vstajniki v zimi pred dvema letoma in kakšne usluge sta onim, ki so s ceste rušili zadnjo desno-sredinsko slovensko vlado, ponujala. Vsekakor so bolj prepričljivi tisti pisci, ki pišejo vsaj približno tako kot v resnici delujejo. Še bolj pa seveda, če se politične akcije sami sploh ne grejo, da so verodostojni razlagalci tisti, ki pri stvari nimajo lastnega interesa.

    p.s. To, da dominantni mediji Sloveniji v zadnjem času kot nek dokaz lastne pluralnosti ponujajo Steinbucha kot “mnenjskega voditelja z desne” je samo ena v seriji njihovih kontinuitetnih levih perverzij.

  4. Še ko je Steinbuch pisal za Finance je na 5 slabih tekstov napisal enega dobrega. Gre pač v svojo vsegliharsko sredino. Zakaj to počne, nevem. Morda da dobi prostor v mainstream medijih, morda da se približa prestrašenim levičarskim bralcem, ki še niso zabetonirani socialistični kloni.

    Se mi pa zdi, da je ta članek dobro napisal. Ker ta desni radikalizem, ki temelji na čutenjih, pretiravanjih, zmerjanjih – manjka pa desni razum, strategije, plani, dialogi, različna mnenja, brainstromingi – je po svoje tudi zelo nevaren, kar spoznavam delno zadnji 2 ali 3 leta, zelo močno pa z opredelitvijo proti JJ zadnjih 6 mesecev.

    Na srečo mi pri mojem šepavem razmišljanju pomagajo tudi prispevki: Šušteršiča, Megliča, Turka, Lisjaka in še koga za katere bi rekel, da imajo razumsko zelo jasno spucane desne vrednote, kar pa ne bi mogel trditi za večino zmerjalcev na forumih ali TW ali FB ali na manifestacijah.

    JJ ves čas s svojim štabom zaostruje stvari, nima jasne desne smeri, nabija čustveni (sovraštvo) populizem in s tem dela veliko škodo desnici. Meni so recimo zelo dobri komentarji Bernarda Guija, ampak kaj ko jih vedno zaključi s primitivnimi žaljivkami Debilko ( mene še ni osebno napadel, a če bi me označil za bolnika ali pacienta – bi končal debato z njim) itd. ki sicer letijo na Lenka ali Aladarja in bi po tihem lahko temu pritrdil, a sam se takim pravokatorjem na daleč izogibam, saj na koncu v debati z bedakom za ostale izpadeš isti in o tem že Sirah ali Knjiga Pregovorov govori.

    Dejstvo je, da je SDS začela graditi zid tudi proti vsem na desnici. Izgubila je sredino zaradi svojega trapastega obnašanja in nevsebinskosti. Sedaj pa že pol leta dela pogorišče na celi desnici. Kdor ni z nami, kdor ne skače pred sodiščem, je udbovski plačanec ali neumna ovca. Pri vsem tem pa je treba vedeti, da SDS nima skoraj nič sredinskih ali desnih rezultatov ne v opoziciji in ne v poziciji. Razen da je vsepovsod osovražena in na to so celo ponosni. Ta pot SDS vodi samo še v državljansko vojno.

    • Kdor ni z nami, kdor ne skače pred sodiščem, je udbovski plačanec ali neumna ovca.
      *****

      Če se prav spomnim, si ti tiste, ki se zbirajo označil na podoben način. Kaj so zate tisti, ki se ne strinjajo s teboj? Kako jih označiš? Nikoli od teh, ki, po tvoje, skačejo pred sodiščem nisem slišal besed, katere jim ti polagaš v usta!

      In na kakšen način lahko spremenimo razmere v sodstvu?
      Je prav da se na kulturen način opozarja z javnimi protesti na stanje v sodstvu, kar po mojem prepričanju počno tisti,ki se zbirajo pred sodiščem. Ali je bolje biti tiho, gledati stran in se s tem strinjati, da oatane toko kot je?
      Ali nisi ti glavni protagonist sprememb v družbi in državi?
      Glede tvojega stališča do “vstrajnikov” tega ne potrjuješ!

      Se pred sodiščem zbirajo samo SDSovci?

    • ****
      Sedaj pa že pol leta dela pogorišče na celi desnici.
      ****
      Pogorišče pa čisti nsi z pokojnino kučanu, zapiranjem arhivov, z vsebino milkinega intervjuja v mladini, neodizvanjem na razmere v sodstvu (torej se strnjajo z obstoječim stanjem, torej spoštovanjem krivosodja), pa še kaj bi se našlo. Kot volilec nsi sem v našem odboru opozarjal na te napake, pa sem bil potolčen v smislu, kar milka ali tonin rečeje sveta in edino zveličavna resnica)

      ***
      Razen da je vsepovsod osovražena in na to so celo ponosni.
      ***
      Če jo sovražiš ti, to še ne pomeni, da je osovražena povsod! Spet polagaš svoje občutke vsem drugim, spet ti veš, kaj drugi mislijo! Še nikoli nisem nebenega sdsovca slišal, da bi bili ponosni zarad sovražnosti do njih!

      ***
      Ta pot SDS vodi samo še v državljansko vojno.
      ***
      Na kakšen način?
      Zato, ker se ne strinjajo z udbomafijo, ki nam vlada?
      Pa saj so,kot tudi ti trdiš, osamljeni, osovraženi od vseh, jih je le peščica, so brez politične in medijske moči, pa nas vodijo v vojno! Paranoja?

  5. Treba je živeti. In tako tudi Steinbuch iz nekdanjega urednika in dobrega novinarja spušča nivo. Vsi izgubljamo. Vsi delamo samo še za preživetje, politika pa gre mimo nas. Sam posameznik ne more prodreti, potapljamo se.

    Patria kar traja in traja. Spet jo bo levica odnesla brez prask. Državo pa so popolnoma ugrabili. Če SDS še pade, bo na volišča prišlo še manj ljudi.

  6. Kizo na Portal Plus primerja gospodarska programa Mesečeve Združene levice in Hitlerjeve NDSAP ( nacionalne socialistično delavske).

    Sam mislim, da bo ZL močno zmagala na naslednjih volitvah, morda že letos.
    http://www.portalplus.si/614/ko-zdruzena-levica-sreca-nacionalsocializem/

    Žalosti me, ker se v teh opisih gospodarske politike in socialnega inženiringa ” ko bo politik za vse poskrbel” znajde tudi tipičen slovenski kristjan in “desničar”. Če vemo, da je Mesec sin katoliških staršev iz Železnikov.

    http://www.portalplus.si/614/ko-zdruzena-levica-sreca-nacionalsocializem/

  7. Človeka, ki ga je v Sloveniji najbolj strah ” sovraštva do pravosodja” bi veljalo vprašati recimo, kaj si misli o sprejemanju takihle odločitev tega istega:

    http://www.reporter.si/slovenija/miha-%C5%A1tamcar-se-je-izognil-pregonu-po-mnenju-to%C5%BEilke-so-si-o%C5%A1kodovanci-sami-krivi-za-%C5%A1kodo

    Take prismodarije, za katere ne veš, ali bi se ob njih režal ali jokal, so skoraj vsakdanjik sistemov pod okriljem Fišerja in Masleše. In po Steinbuchovem naj se seveda nihče ne bi dotikal takega banana-republika udbokomunističnega slaboumnega sranja ( pa oprostite izrazu), kot ga izpričuje “delo” dotične tožilke. 🙁

  8. Mene je pa čedalje boj strah Steinbucha in njemu podobnih.
    Pa tudi Pahorja, ki je v novoletnem nagovoru dejal, da bomo v 2015 rabili pogum, da bomo pripravljeni sprejeti tudi tisto česar ne bomo razumeli ???

    • Pahorja te je lahko strah, že ves čas. Ne razumem ljudi, kako so postali vsi prizanesljivi do njega odkar je predsednik. Prej pa so ga pljuvali, kolikor je kdo mogel.

Comments are closed.