D. Steinbuch, Finance: Sovražniki ljudstva

Že nekaj let opozarjam na nevarnost simetričnega radikalizma v slovenski politiki, zaradi česar imam veliko ‘prijateljev’ na levici in desnici. A ker na vse skupaj gledam kot na amatersko komedijo dell’arte, sem še vedno tukaj, živ in zdrav, moji kritiki z leve in desne pa so si vedno bolj podobni v svojih skrajnih stališčih.

Stanje se samo še poslabšuje. Patetika in teorija zarote desnega sektorja sta zašli daleč v polje iracionalnosti, kjer je kakršen koli dialog postal nemogoč. Salonska levica je zaradi svoje nesposobnosti upravljanja z državo v kriznih časih spočela skrajno levico, zaradi česar se stranka SD neizbežno bliža točki, v kateri se bodo morali tovariši malo manj židane volje pogledati v ogledalo in si priznati, da jih je po desni prehitela populistična in medijsko zelo všečna združena levica, katere priljubljenost bo v prihodnosti le še rasla.

I.

Problem evropske levice, ki ga niti grški niti naši socialisti niso dojeli, je večplasten. Je v nezmožnosti priznati svojo nemoč kot tudi v nesposobnosti in občutku samoumevne privilegiranosti. Ta je trajala leta in leta. V tem času so nekdanji tovariši postajali gospodje in se predajali kapitalističnim užitkom. Prezir, ki ga do takšne ‘gnile levice’ čutijo radikalni, t.i. progresivni levičarji, je v bistvu neznanski, saj temelji na paradigmi veleizdaje; socialisti so izdali demokratični socializem, zato jih je treba uničiti.

Francoski primer je dovolj zgovoren in predsednik Hollande se zaveda, da njegovo stranko lahko reši samo še čudež (njega osebno pa niti ta ne). Grški socialisti, ki so se pod blagovno znamko PASOK desetletja sončili na oblasti, bodo 25. januarja na predčasnih parlamentarnih volitvah lahko samo še potrdili tezo o zatonu tradicionalne evropske levice, nezmožne soočenja s posledicami globalne finančno-ekonomske krize; dejstvo je, da jim je od leta 2008 vedno manjkalo odločnosti, nujne za to, da se evropske države premaknejo iz stanja recesije in mrtvega teka. Namesto da bi desnici prevzeli reforme in nujne začetne varčevalne ukrepe, so levičarji poskušali sedeti na dveh stolih – in zdaj bodo, kot vse kaže, zgrmeli na tla v tistem vmesnem prostoru. A prav ta prostor je tako nesrečno ozek in tesen, podobno neprijeten kot niša, v kateri životarijo evropski liberalci.

Zaradi nesposobnosti zmerne levice in osovraženosti konservativcev, ki jih velik del Evropejcev krivi za težke socialne in ekonomske razmere v Uniji, se danes na političnem zemljevidu bohoti prostor, ki sega daleč na skrajno desnico in levico. Na desnici se krepijo vedno radikalnejše skupine, ki se spretno prilagajajo okolju, zato jim je pogosto težko dokazati ksenofobijo ali šovinizem, saj se sklicujejo na domoljubje ali celo evropske vrednote. Takšen primer so Domoljubni Evropejci proti Islamizaciji Zahoda, po nemško Pegida (Patriotische Europäer Gegen die Islamisierung des Abendlandes), ki pač ni nedolžno gibanje nemških dijakov, gospodinj in upokojencev, ampak gre za resno opozorilo dela nemške populacije, da zgodovinski resentiment, povezan s tujci, vseeno še ni povsem mrtev.

II.

Na na skrajni levici je diskurz sicer bolj sofisticiran in na prvi pogled eksplicitno socialno-ekonomsko opredeljen, vendar se v ozadju izrisujejo prav tako srhljivi obrisi uličnega nasilja in protiglobalističnega terorja. Glasnik urbanizirane skrajne levice je ta hip grška Siriza, do katere precejšen del evropskih mainstream medijev goji naivno romantično predstavo, s čemer – zavestno ali ne – zmanjšuje njeno radikalnejše ideološko zaledje. Synaspismós Rizospastikís Aristerás ali Syriza je namreč koalicija radikalne levice, ki združuje trinajst različnih skupin, med katerimi so demokratični socialisti in levi ekologi daleč najbolj benigni del (za razliko od levičarskih populistov, maoistov in trockistov, ki prav tako sestavljajo to koalicijo).

Zelo verjetno bo Siriza na skorajšnjih grških parlamentarnih volitvah močno zmagala. Ankete ji napovedujejo tolikšno podporo, da so pred Novim letom delnice grških podjetij ob objavi ankete padle za 11 odstotkov. Toda to je šele začetek. Nepredstavljivo se zdi, da bi Siriza zmagala na volitvah, sestavila vlado in se pogovarjala z Brusljem, kot da se ni nič zgodilo. Zmaga radikalne levice v Grčiji in njen prihod na oblast predstavljata visoko stopnjo tveganja za celotno Evropsko unijo, kjer se tradicionalne stranke (konservativci / krščanski demokrati, socialisti / socialdemokrati, liberalci, zeleni) soočajo z upadanjem podpore ter sočasnim vzponom novih obrazov, za katerimi se le redko skrivajo čisti, pošteni in predvsem normalni ljudje.

Slovenija tudi glede tega ni otok, temveč je del širšega evropskega prostora. Zaradi tega se mi smiselno, če se vrnem na začetno misel, nadaljevati z zagovarjanjem idej in načel, ki bodo ljudi motivirala k samostojnemu razmišljanju, kritični distanci do vseh politikov in političnih strank ter jih – to se mi zdi vredno posebej izpostaviti – izoblikovala v svobodne, neodvisne in predvsem pogumne osebnosti. Takšne osebnosti, ki jih ne bo strah normalnosti in ki bodo v sebi nosile dovolj državljanske samozavesti, da se bodo vsakič, ko bo to potrebno, oglasile proti najrazličnejšim oblikam neumnosti, sovraštva in omejenosti.

III.

Tisto, česar me je v Sloveniji vedno bolj strah, je poplava levega in desnega radikalizma. Predstavljajte si, kakšna nepopravljiva škoda bi nastala, če bi prevladala logika nacionalnega socializma v gospodarstvu, pomešana z ideologijo militantnega antikomunizma, sovraštva do pravosodja in medijskega linča.

V bučanju norcev z obeh bregov, ki tulijo svoje navidezne resnice vedno glasneje, da bi preglasili drug drugega, lahko slišimo pozive k sprejetju nürnberških ekonomskih zakonov, ki bi kot veleizdajo opredelili privatizacijo, v kateri sodelujejo tujci. Takšne (ekonomske) ksenofobije Evropa dejansko ni videla že vse od Kristalne noči dalje; v tej kolektivni blaznosti na specifični slovenski provincialni način sodeluje že skoraj deset tisoč ljudi, ki so podpisali spomenico, s katero naj bi vplivali na vlado, da enkrat za vselej zaustavi lomastenje zlih tujcev po naši zemlji. Če bi šlo za novodobno literarno predelavo Levstikovega Tugomerja, bi pogansko averzijo do germanskih tujcev še nekako razumel, vendar je v tem primeru vse skupaj prekleto resnično.

Fundamentalisti v provinci imajo to grdo navado, da privatizacijo kot ultimativni greh vedno interpretirajo kot dejanje, v katerem imajo glavno vlogo tuji kapitalisti. Tudi vlade, ki v zadnjih letih poskušajo odprodati enormni odstotek državne lastnine v gospodarstvu – ta odstotek dejansko znaša okoli 70 odstotkov! -, nikoli niso uspele razložiti laični javnosti, da je kupec teh državnih podjetij ali, kot radi rečejo radikalni domobranitelji, ‘družinske srebrnine’ lahko kdorkoli. Še enkrat: kupec Telekoma, Letališča Ljubljana, Adrie Airways, Heliosa in drugih podjetij na seznamu za privatizacijo bi bil lahko kdorkoli.

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.