D. Steinbuch, Finance: Soprano, najboljši sosed

0
149

Vsaka saga se enkrat konča, tudi tista o družinski ekonomiji in nacionalnem interesu, ki je v samo Mercatorju v enem letu vzel 380 milijonov evrov.

Navzlic sentimentalnim reakcijam, ki so spremljale začetek procesa prodaje enega največjih slovenskih podjetij, do katerega je v petem poskusu le uspelo dokopati Ivici Todoriću, pomeni zgodba o Mercatorju konec bridke sage o nacionalnem interesu, ki je postal predrag, da bi ga Slovenija še lahko privoščila. Prodaja vsaj kratkoročno zmanjšuje nevarnosti državnega bankrota in popolnega bančnega kolapsa. Podobno kot se s smrtjo Jamesa Gandolfinija, ki je v sredo zaradi srčne kapi umrl v Italiji, domovini fenomena cosa nostra, nepreklicno končuje lik poglavarja družine Soprano, se s slovesom od Mercatorja na simbolni ravni v Sloveniji končuje obdobje, ko je veljalo, da lahko politika določa gospodarsko politiko in interese podjetij.

Agrokor je zabil prvi žebelj v krsto samoupravnega socializma, ki se ga bo Slovenija otresla kot zadnja evropska država. V preteklosti sem s tezo, da smo zadnja komunistična država v Evropi, požel precej kritik, češ da pretiravam. Toda zdaj so do podobnih ugotovitev prišli tudi v ruski izdaji revije Forbes, ki Slovenijo identificira kot najbolj socialistično državo v Evropi. Ruski menedžerji se neprizanesljivo kritično izražajo o poslovnem okolju, ki vlada Sloveniji. To sicer niti ni kaka posebna skrivnost, boste dejali. Balkanski način poslovanja dobro poznamo. No, novost je predvsem v tem, da so tujci o naših »specifikah« doslej prizanesljivo molčali. A kdor je gojil prijateljske stike s tujimi diplomati v Ljubljani, je že zdavnaj ugotovil, kaj si tujci, neobremenjeni z našimi internimi zdrahami in osebnimi obračuni, mislijo o nas.

Čemu so zadržani tuji opazovalci nenadoma izgubili diplomatsko uglajenost in začeli tako grobo razkrivati svoje mnenje o naši idilični državi?! Kako to, da je celo iz Moskve prišel hladen tuš, ob katerem je tisti del slovenske levice, ki ne ve, da je Berlinski zid padel pred 24. leti, ostal brez besed? Spremembe, ki so očitne, imajo poleg neposrednega sporočila – in ta se glasi: Slovenci, nehajte se delati norca iz nas! – tudi svojo notranjo logiko. In ta je povezana s širitvijo Evropske Unije. Vstop Hrvaške čez nekaj dni bo za daljše obdobje zacementiral obstoječo zvezo 28. držav in naslednja širitev bo morda ob Calendas Graecas, bi dejali stari Latinci. Ob Svetem Nikoli. Z vstopom Hrvaške v Unijo bo Slovenija v regiji tako pomembna v regiji kot avstrijska Koroška. To je tista realnost, na katero vas vlada nikoli ni pripravila.

I.

Hrvaški vstop v EU že ima konkretne posledice. Nenadoma je padla z izolacionizmom in plesnivim duhom zlaganega nacionalnega interesa prežeta državna ekonomska politika Slovenije. Prodaja Mercatorja hrvaškemu Agrokorju ni bila več eden od sedmih smrtnih grehov. Tuj kapital le ni satanovo delo. Nekaj se je zgodilo. Slovenska politika si je premislila čez noč. Pravilneje: morala si je premisliti, ker druge izbire ni imela. Naša javnost verjetno ne ve, da je premierka Alenka Bratušek pred kratkim v intervjuju za zagrebški Jutarnji list izrekla tudi nekaj besed, ki niso bile za objavo in jih zato v intervjuju ni bilo. Recimo, da je komentirala potencialno prodajo Mercatorja Ivici Todoriću. Recimo, da je svoj »zadržani« odnos do potencialne transakcije utemeljevala z ekonomsko krizo v domovini ter posebnimi interesi, ki naj bi jih majhna država imela z določenimi podjetji. Govorila je suvereno in prepričljivo. Na videz… V samo 36 urah hrvaškega blitzkriega se je pravljica o nacionalnem interesu sesula kot hiša iz kart. Politično vodenje državnega gospodarstva, ki je celo v Putinovi Rusiji v glavnem preteklost, je pripeljalo do situacije, ki ji na šahovnici rečemo šah-mat. Konec. Game over. Kapitulacija brez rezervnega scenarija. Tisto, o čemer je včeraj v Financah pisal Stanislav Kovač – popolnoma drži. Povedano v prispodobi: družina Soprano, ki soupravlja s slovenskim državnim gospodarstvom, je Mercator prodala na način, ki je še najbolj značilen za bližnjevzhodni bazar, vendar s to pomembno razliko, da tam prodajalci barantanje sijajno obvladajo. V našem primeru pa se je zgodilo ravno obratno; s prodajo Mercatorja po ceni za delnico, ki je skoraj za polovico nižja od ponujene cene ob zadnji Agrokorjevi ponudbi lani, so lastniki oškodovali same sebe – in to zgolj zato, ker so morali po načelih sovjetskega planskega gospodarstva iz leta 1956 slediti direktivam politike. Natančneje, politiki nacionalnega ekonomskega interesa, ki je lani prodaji nasprotovala in jo tudi preprečila, letos pa ni imela druge izbire, kot da jo je odobrila.

Zdaj vam mora biti dokončno jasno, zakaj se ruski Forbes upravičeno zgraža nad slovensko »ekonomijo«; celo pri njih tega, kar se dogaja nam, ne počnejo več. V nekdaj bratski Moskvi so se odrekli socialistični paradigmi vodenja gospodarstva, zaradi česar je Rusija ob Kitajski na dolgi rok bržčas eno najstabilnejših kapitalističnih gospodarstev na svetu. Med političnim in ekonomskim sistemom ni vedno tolikšne sinhronosti in simbioze, kot so še pred desetletjem pridigali preveč liberalni zahodni teoretiki; naivno niso upoštevali, da je avtokratska oblast, ki se odloči za kapitalizem, lahko bistveno stabilnejša in trajnejša od demokratičnih vlad v zahodnih družbah, obremenjenih z načeli pravne in socialne države – da o nastajajočih demokracijah, med katerimi je kakšna nesrečnica v svoji tranziciji popolnoma zašla, niti ne izgubljamo besed. Prav v tem kontekstu je Slovenija danes šolski primer sprva uspešne države, ki pa je po določenem času izgubila kompas in kot kakšno okvarjeno letalo začela izgubljati višino. Nevarnost strmoglavljenja zaradi kronično neodločne vlade, katere ključni problem ostaja leadership, ostaja. Tveganje sistemskega kolapsa je nespremenjeno in dvoletni »moratorij«, ki si ga je vlada izposlovala v Bruslju, ne pomeni seruma proti trojki.

Več: Finance

Prijava

Za komentiranje se prijavite