D. Steinbuch, Finance: Poslednje stopnice Ivana Cankarja

1

V času, ki ga živimo, cankarjanski duh nikakor ni mrtev. Kriza kapitalizma, nad katerim smo Slovenci podobno razočarani kot Cankarjevi sodobniki pred dobrim stoletjem, nas sili k novemu samoizpraševanju, predvsem pa razmisleku o lastnem družbenem angažmaju. Nasilje, ki zaznamuje Kralja na Betajnovi, je posledica obubožanega in v usodo sprijaznjenega slovenskega življa. Prizadevanja za pravičnejšo družbo se razblinijo, dejanja osrednjega junaka ostajajo obsojena na neuspeh; cankarjanski junak je v boju zoper tajkuna svojega časa poražen. Zmaga brutalni kapitalizem, zgrajen na kraji, prevari, nasilju in celo umoru.

Vse to je mogoče zgolj zato, ker družba tega zla ni sposobna obsoditi, sistem pa ne procesirati deliktov. Med Slovenijo 1904, ko je bila drama Kralj na Betajnovi prvič uprizorjena, in Slovenijo 2014 ni nobene razlike. Tajkunizacija, ki je rezultat političnega mešetarjenja in nemoči na eni ter paraliziranega in skorumpiranega pravosodnega aparata na drugi strani, ni nič drugega kot déjà vu prizorov, ki jih je Cankar še kako dobro poznal in so ga preganjali celo na mrzlem podstrešju na dunajskem Ottakringu, kjer je napisal to dramo.

Cikličnost zgodovine se izpričuje v nemoči družbe, ki nima dovolj poguma, da bi se kritično soočila sama s sabo ter posledično odločila za upor in strmoglavljenje vsakršnih kantorjev. Stoletje in desetletje po zmagi vaškega tajkuna, ki je svoj vzpon gradil na nezavednem kompleksu prikrajšanosti, je slovenska družba podobno bolna in razdeljena na dvoje ljudi, dvoje moral. Danes se temu moderno reče, da imamo dve pravni državi, ena je za elito, druga za plebs. In še danes se soočamo z identičnim fenomenom kot pri cankarjanskem liku Kantorja: tajkuni so izšli iz revščine, iz katere so te sirote z nezakonitimi in nemoralnimi sredstvi zrasle v milijonarje. Njih bogastva v veliki večini primerov temeljijo na kraji, poneverbah in manipulacijah.

A če se je Cankar kot literat predajal malodušju in je v spopadu med upornikom z razlogom ter kapitalistom umazanega porekla tehtnico zmage nagnil k slednjemu, je kot javna osebnost in politik vseeno deloval bolj optimistično, včasih celo vzneseno. Očiščenje in pomlajenje, enega najbolj ognjevitih in navdušujočih govorov, ki ga je imel v Delavskem domu v Trstu pol leta pred svojo tragično smrtjo, v tem kontekstu še posebej izstopa, kajti o Slovencih je spregovoril drugače, z nekim novim, suverenim tonom:

»Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar! Če kdaj, v teh časih je potreba, da si zvesto pogledamo iz obraza v obraz, da si sežemo v roke, se strnemo v eno vrsto. Strahopetec je, kdor zdaj trepeče, da bi se mu ob takem zbližanju morda ne odkrhnila ta ali ona mrvica njegovih strankarskih načel in njegovega svetovnega naziranja. Prijatelji, zdaj gre za življenje in smrt! Jaz upam v življenje! In takrat, kadar si uresničimo to pravo življenje, takrat si bomo zopet pogledali v oči in se povprašamo: ‘Kdo si? Kako misliš ti? Ali si mi brat ali nebrat? (…)

Nikdar se še ni naš slovenski narod tako visoko, tako sijajno razmahnil, kakor v teh zadnjih dveh letih vojne. Dokazal je vsemu svetu, da je zrel za svobodo, zrel za lasten svoj dom. Priznam odkrito, da sem v prvih mesecih vojne trepetal za ta narod, ki ga ljubim, kolikor človek ljubiti more. Rekel sem si v plahem srcu: ‘Ta peščica dobrih ljudi ob Adriji bo v svetovnem metežu izginila, bo poteptana, truplo njeno bo vrženo v morje!’ – Ni me sram tiste plahosti; saj vem, da jih je bilo mnogo, ki so mislili kakor jaz. Kmalu že pa sem videl znamenja, videl jih v svojo srčno radost in obenem v svojo sramoto, da tega naroda, ki ga ljubim – nisem poznal. Ne poznal odporne moči njegove, ne politične zrelosti njegove, ne njegove samozavesti. Tako so nas tujci in potujčenci delali majhne in slabe, da smo nazadnje že sami verovali v to svojo neznatnost in nemoč! Izkazalo pa se je, da nas ta silni vihar ni potisnil k tlom, temveč, da nam je opral duše in srca, nas pomladil, nas dvignil kvišku!«.

IV.

V Trstu je govoril tisti drugi, odločni in retorično sijajni Cankar, pred katerim je dvorana zazibala v transu in so ljudje vstajali ob aplavzih. Tega, politično aktivnega literata, ki je stopil iz svojih knjig, v katerih zmagujejo negativci in amoralneži, slovenska zgodovina 20. stoletja vedno skrbno zamolči. Kajti to ni šibki in rahitični možiček z brki, temveč odločen mož, ponosen Slovenec in predvsem potencialni voditelj naroda, tako dolgo potapljajočega se v svojem močvirju usmrajene nemorale. To je govornik stalno poniževanega in teptanega ljudstva, ki je samo sebe kastriralo. To je mislec prihajajočega časa, v katerem se bo, kot je dejal 20. aprila 1918 v Trstu, naš narod iz hlapčevstva, sramote in bede vzdignil v »novo, svetlo življenje, očiščen in pomlajen«.

Če je to tisti drugi del naše nikoli dokončane osvoboditve, potem je skrajni čas, da začnemo na Cankarja gledati kot na edinega pravega revolucionarja 20. stoletja, ki je pod nekimi stopnicami mnogo prezgodaj in predvsem zelo tragično končal svoje nikoli do konca pojasnjeno poslanstvo.

Več lahko preberete v Financah.


1 komentar

Comments are closed.