D. Steinbuch, Finance: Polkovnik Kučan

V Sloveniji bo konec komunizma, ko nekdanji partijski oligarhi ne bodo več deležni nobene medijske in siceršnje javne pozornosti

Na eni izmed sredozemskih plaž udobno zleknjen na ležalniku, s pogledom na morje, ki ga do obale Severne Afrike ne prekine več kopno, prebiram naslove podalpskih spletnih medijev. Kakšne posebne normalnosti ni zaznati, še vedno se najraje pogrezajo v domačem močvirju in ne menijo za dogajanje onkraj sosedovega plota. Za pojutrišnjem je lahko napovedan armagedon, konec sveta, pa se slovenski mediji v glavnem ne bodo obregnili ob to, kajti zanje je na prvem mestu provincialna politika in njene klovnovske maskote. Včasih smo zviška gledali na zatohli provincializem avstrijske Koroške, ampak – če se retorično vprašam – v čem smo pa toliko boljši od njih?!

I.

Nič čudnega torej, če so potem tudi naslovi nekolikanj arhaični, človek bi rekel, da celo brezčasni – kot da smo še vedno v procesu tranzicije, ki se očitno nikoli ne bo končala. Tranzicija, ki je bila dvajset let izgovor za to, da so različne “elite” izropale državo, pred katero je zdaj mukotrpna in boleča pot zdravljenja (s pomočjo Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada), je vseskozi perverzno sovpadala z nikoli uradno, simbolno oziroma institucionalno razčiščeno zgodovino.

Opozicija se zavzema za minuto molka za žrtve totalitarnih režimov, berem. Če bi minuta molka rešila vse gorje totalitarizma, potem bi jim privoščil tudi eno uro. Policija natika nagobčnike kritikom oblasti, piše komentator, ki ga je strah represije v državi. Morda ne živiva v isti državi? Kajti v državi, v kateri imam stalno bivališče, se nihče več nikogar ne boji. Še najmanj policije in pravosodnih organov, da o sodni veji oblasti, ki spričo spleta okoliščin ne uživa niti najmanjšega ugleda več, ne govorimo. Sicer pa slovenska policija še svojega sindikata ne more ukrotiti, kaj šele da bi komu natikala nagobčnik.

Naslov, ki me je spravil v smeh, pa govori o tem, da bosta Kučan in Ribičič predavatelja na srečanju Združenja Manager. Najprej sem pomislil, da gre za prvoaprilsko šalo, kajti v aktualnem času, v sedanjih razmerah in predvsem ob tako negotovih napovedih za prihodnost, bi za predavatelje pričakoval močna, ugledna in zlasti mednarodno uveljavljena imena.

II.

Morda se hudič skriva v podrobnostih, imenovanih honorarji. Morda bosta nekdanja partijska šefa v Portorož prišla zastonj, pro bono. Pro patria? Hehe, če je to razlog, potem o vsebini njunih predavanj raje ne ugibam. Sicer pa bi, če ni problem v honorarju, organizatorji lahko naslednje leto na srečanje kot predavatelje povabili tudi podobno bizarne tuje goste, ki se ponašajo z bolj mednarodnim pedigrejem? Saj niso vsi še mrtvi, četudi nekaterim močno nagaja zdravje.

Ne gre pozabiti, da so še vedno države, kjer se demokratični socializem uspešno pomlajuje. Mladi korejski voditelj Kim Jong Un bi bil zanesljivo fenomenalna atrakcija portoroškega srečanja Združenja Manager! Slovenski “managerji” pa se za nameček ne bi izgubljali v prevodih, kajti severnokorejski model državnega lastništva in upravljanja z državnimi podjetji se bistveno ne razlikuje od našega, ideologija juche pa tudi ni daleč od slovenskega nacionalnega interesa in sovraštva do tujega kapitala, ki se filozofsko naslanja na staro komunistično dogmo “tujega nočemo, svojega ne damo”.

S tem bi človek še nekako shajal, če se ne bi naglo bližali točki, ko svojega ne bomo več imeli…

Vsakič, ko se v javnem diskurzu pojavijo imena nekdanjih partijskih funkcionarjev, se počutim nelagodno. Kajti ni normalno, da se v slovenski državi in družbi tako nekritično in predvsem relativistično obnašamo do svoje preteklosti, njenih negativnih plati (v socializmu pač ni bilo vse pozitivno, daleč od tega) kot tudi do zgodovinskih osebnosti in njihovih sodobnikov.

Ničkolikokrat sem že zapisal, da je Slovenija ena poslednjih, če ne celo poslednja komunistična država v Evropi. Pa ne gre v resnici za nič drugega kot za stanje duha, za način razmišljanja in vodenja države, podjetja v državni lasti ali politične stranke. Avtoritarna, paranoidna in shizorena partijska paradigma je prisotna tudi v tistih strankah, ki se verbalno in načelno najbolj borijo proti “komunistični kontinuiteti”.

Več: Finance