D. Steinbuch, Finance: Pogrebi Slovenije

Ukinitev najbolj gledane oddaje je prav toliko politična, kot je povezana z reševanjem Janeza Lombergarja, ki je za otroški film pokuril skoraj milijon evrov.

Nehvaležno se je znajti v vlogi preroka. Pa se včasih zgodi prav to. 19. aprila letos sem v kolumni z naslovom Duh Hamleta Dolanca hvalil oddajo Pogledi Slovenije:

»Včerajšnji Pogledi Slovenije so bili spoštovanja vreden dosežek slovenskega televizijskega žurnalizma. Ponuditi gledalcem tudi pogled od zunaj, predvsem pa povabiti mlade in nekontaminirane domače sogovornike. A cena za to bo visoka. Plačali jo bodo ustvarjalci. Pogledi Slovenije namreč niso povprečna oddaja, nasprotno – po meritvah AGB Nielsen (januar 2013) gre za najbolj gledano oddajo na RTV Slovenija, njen doseg je približno 17 %, kar je celo malenkost več od 24 ur na POP TV, ki je sicer najbolj gledana informativna oddaja v državi.

Kdor misli, da bo v tako pomembnem terminu in tako gledani oddaji lahko ljudem odpiral oči in podiral mite o veleizdaji, hudobnih tujcih in zločinski privatizaciji, mora biti zelo naiven. Popularnost oddaje, ki jo s sodelavci ustvarjata Uroš Slak in Bojan Traven, je v psihotičnem medijskem prostoru v resnici dvorezen meč, saj uspešnost sama po sebi ne daje nobenih zagotovil, da čez dva meseca, ko se izteče pogodba za Poglede Slovenije, Slaku in sodelavcem ne bodo pokazali vrat. Prerokujem, da se bo zgodilo prav to.«

Zmotil sem se le v datumu.

I.

Poslušali bomo kup razlag, teorij zarote in razlogov, ki da so pripeljali do iracionalne odločitve, da nacionalka likvidira svojo najbolj gledano oddajo. V diskurz se bodo vključili vsi politiki, ki jim ukinitev na tihem ustreza, saj lahko zaradi nje s prstom kažejo na vladno koalicijo in vpijejo »cenzura!«. Naivno bi bilo pričakovati, da bodo tokrat molčali; njihov modus operandi je namreč takšen, da brez stalnega komentiranja medijev ne znajo živeti. Ko gre za državno (!) televizijo, kar RTV Slovenija je – ni razlogov, da bi se v zvezi s tem še naprej sprenevedali -, so politični interesi več kot očitni. In zato bo javnost sprejela razlago, da gre za nov primer političnega vmešavanja v medije. A ker je tokrat upravičeno v oslovski klopi levosredinska oblast, bodo reakcije blagohotne. Tudi tu se nima smisla sprenevedati – urbi et orbi je jasno, da slovenski medijski prostor nikoli ni bil nevtralen oziroma uravnotežen.Zato ne pričakujte novinarskih peticij ali shodov v podporo ukinjeni ekipi.

Zgodba o ukinitvi Pogledov vseeno ni tako preprosta. Preteklost oddaje je povezana z zamerami, ki prihajajo iz obeh političnih polov. Neposrednost Uroša Slaka in neizprosno seciranje Bojana Travna nista spravljali ob živce le politikov, marveč sta jezili tudi lobiste in vplivne interesne skupine, ki niso mogli prenesti 90 minut udrihanja po svojih pajdaših. Prevladovali so sicer levi negativci, ker se jih je pač v vseh teh desetletjih, ko so na oblasti, statistično nabralo več. A bodimo pošteni: Pogledi Slovenije so bili kritični tudi do nekdanjega premierja, brez milosti so izpostavljali so njegovo vlogo v zvezi s Patrio in poročilo KPK. Res pa je, da na drugi strani niso varčevali z besedami, ko so tolkli po županu, njegovih sumljivih poslih, nevzgojenih otrocih in – nikakor ne nazadnje – tudi po njegovi nesrečni slamnati premierki, ki je nazadnje ravno zaradi vprašanja novinarja te oddaje glede prodaje Mercatorja dobesedno zbežala s tiskovne konference. Je prav ozadje prodaje Mercatorja v krsto Pogledov zabilo zadnji žebelj?

Ob tem niti ni treba posebej omenjati ostrih kritik pravosodnih organov in sodišč, predvsem zaradi odmevnih in sramotnih porazov pravne države (Balkanski bojevnik, Hilda Tovšak, gradbeni tajkuni itd.), zaradi česar je veljalo, da so Pogledi edina oddaja, v kateri se gostje počutijo nelagodno, včasih celo prestrašeno. Ko sem bil maja gost v tej oddaji, tema je bila »izginotje« Hilde Tovšak, je blizu mene sedel tudi sodnik, predsednik enega izmed sodišč. Večkrat sem pogledal proti njemu in presenečen ugotovil, da se mu ves čas tresejo roke.

II.

V Sloveniji ne more obstati kritična oddaja, ki bo brezkompromisno in brez političnega oportunizma obravnavala aktualna družbena vprašanja. Sploh pa ne na prislovično shizofreni nacionalki, kjer se uredniki po definiciji klanjajo pretežno eni in isti politični stran(k)i. Argument uspeha (gledanost, priljubljenost ipd.) ne igra nobene vloge. Ko je treba sprejeti odločitev, pretehtajo drugi, popolnoma neekonomski in neracionalni razlogi. »Višji interesi«, če hočete, ki so nad nami, davkoplačevalci, nad transparentnim finančnim poslovanjem in profesionalnimi novinarskimi standardi.

Poglede Slovenije ukinjajo zato, ker je v zacementiranem medijskem enoumju takšen tip oddaje nesprejemljiv. Preveč vznemirja delovne ljudi in občane. Namenoma uporabljam besednjak iz režimskih časov; paranoja oblasti je namreč danes podobna. Politična elita, ki si državljanom še ne upa povedati, da nas jeseni čaka trojka, ker vlada ni sposobna izpeljati nobene konkretne reforme, se najbolj boji medijev brez nadzora. Slak & Traven z ekipo sta delala kritično informativno oddajo, ki lahko v nepredvidljivih okoliščinah resno zamaje monopol oblasti in sproži verižno reakcijo na ulicah (do katere bo v Sloveniji po mojem mnenju tako ali tako prišlo v naslednjih desetih mesecih).

Eksekutorja odločitve o ukinitvi problematične oddaje sta Marko Filli in Janez Lombergar. Na prvi pogled se zdi, da je šlo – vsaj pri generalnemu direktorju nacionalne RTV – zgolj za formalnost, ki jo je narekoval tisti značilni birokratski oportunizem, v katerem kadri spominjajo na anemične partijske uradnike iz Varšave sredi sedemdesetih. Heroji brez lastne hrbtenice, ki bi bili v normalnem in zdravem družbenem okolju predmet posmeha, uspevajo zgolj v sprevrženem okolju poslednje komunistične države v Evropi, kot Slovenijo vedno pogosteje in upravičeno imenujejo mednarodni mediji.

Več: Finance