D. Steinbuch, Finance: Ne računajte na nas

1

Kdo bo ostal, če se bo izselila mlada, izobražena in sposobna generacija, ki jo dušita gerontoktracija in negativna selekcija.

Izseljevanje postaja tudi medijsko zanimiva zgodba. Morda je krivo poletje in čas kislih kumaric, morda je naposled le nastopil čas, da se prekine s tabuiziranjem fenomena, s katerim se Slovenija sooča v zadnjem času in ki je izrazito generacijsko zaznamovan. Vendar bi bilo nekorektno, če bi ga umestili v kontekst poletja, ko imajo tradicionalni mediji težave z iskanjem zgodb. Deset in več tisoč ljudi, ki na leto zapusti domovino, tega ne stori brez tehtnega premisleka. Človek gre, ko so, kot pravimo, izčrpane vse druge možnosti.

Tisoči mladih ne zdržijo več v deželi gerontokracije, negativne selekcije, parazitske javne uprave, lenobe, nesposobnosti, balkanske ekonomije in korupcije. Dovolj imajo životarjenja v okolju, kjer je njihova prihodnost postavljena pod vprašaj, in kjer imajo njihovi otroci, če se bodo rodili v Sloveniji, slabše možnosti za uspeh, kariero in življenjski standard, kot denimo tisti rojeni v Avstriji, Veliki Britaniji ali Nizozemskem.

I.

Govoriti o izseljevanju iz dežele, ki je še pred desetletjem slovela kot ena izmed najbolj migracijsko rigidnih evropskih držav in iz katere je Evropska komisija komaj privabila dovolj kadrov za delo v Bruslju, pomeni razpravljati o temeljnih družbenih vprašanjih. Kaj se je v tam obdobju tako dramatično spremenilo, da danes že lahko govorimo o začetku generacijskega eksodusa? Toda odgovor, zakaj se mlada, izobražena, inteligentna in prilagodljiva delovna sila odloči zapustiti domovino, pri čemer izseljevanje v zadnjih dveh letih de facto dobiva razsežnosti masovnega izseljevanja, primerljivega s tistimi v 19. in 20. stoletju, se ne skriva toliko v izzivih tujine (četudi je seveda tudi na tem področju veliko argumentov) kot se v nekakšni tihi obliki protesta.

Eksodus je nemi krik generacije, okradene enakih možnosti, priložnosti in varne prihodnosti. Niso vsi pripravljeni protestirati, se javno izpostavljati ali kako drugače izražati svojega gneva in nestrinjanja z družbenimi, političnimi ali ekonomskimi razmerami. Marsikdo je po določenem času svoje nezadovoljstvo, jezo, razočaranje, žalost ali zgolj naveličanost transformiral v dokončno in kategorično odločitev, da se bo izselil v tujino. Je zaradi tega kaj bolj ali kaj manj pogumen od tistega, ki se je odločil ostati? Mu lahko kdo očita, da je izbral privlačnejšo možnost – za seboj je pustil vse tisto, kar ga je obremenjevalo, spravljalo v slabo voljo, stres itn. – in zapustil »kraj zločina«? Mislim, da v tem ni kleč. Kajti vsak zase najbolje ve, kaj lahko stori za to, da bo živel življenje, ki ga osmišlja. Predvsem pa da bo ravnal v skladu s svojo vestjo in prepričanjem. Če ga Slovenija duši do te mere, da se v njej počuti neizpolnjenega, zatrtega ali po krivici zapostavljenega, nima prav veliko izbire: lahko organizira upor proti režimu, lahko pa se odloči za prostovoljni eksil v tujini. Prva možnost je vseeno nekoliko pravljična, medtem ko je druga iz dneva v dan popularnejša, saj marsikomu predstavlja beg iz norišnice.

II.

Vedno znova se mi pred očmi prikazuje znamenita slika Krik norveškega slikarja Edvarda Muncha. Agonija človeka pod krvavo rdečim nebom je prizor, ki ima tako močno simbolno sporočilo, da bi ga spričo družbene in psihološke klime lahko brez posebnih težav umestili v naš prostor in čas. Izseljevanje pridobiva razsežnosti eksodusa, napovedi pa so precej črnoglede tudi zato, ker ni znakov, da se bo družbeno-ekonomska situacija v naslednjih letih bistveno izboljšala. Prej nasprotno. Zdi se, da se niti ne zavedamo vseh razsežnosti krize, v kateri je Slovenija že nekaj let, razmere pa se zaradi pomanjkanja sposobnosti vodenja, leadershipa samo poslabšujejo. Politična elita je brez idej, poguma in predvsem motivacijskih sposobnosti.

Vprašanje, ali bi moral naše »voditelje« skrbeti množični odliv generacije, ki predstavlja najbolj propulzivni del prebivalstva, je povsem nepomembno in najverjetneje tudi deplasirano, kajti v moralno degradiranem okolju in družbi negativne selekcije je pomembna samo tiha, ubogljiva in konformistična večina. Ali kot pravi moj prijatelj: ta banda je samo vesela, da odhajajo tisti, ki so inteligentni in razmišljajo s svojo glavo. Najlažje je vladati takšnim, ki raje počnejo kaj drugega kot mislijo. Vse to velja tudi za akademsko okolje. Stari kadri, ki preprečujejo kakršne koli spremembe in konkurenco znanja in idej, so pomemben generator obupa mlajše generacije. (Mentalna) gerontokracija, ki je pri nas na oblasti že 70 let, ščiti svoje privilegije in se počuti ogroženo pred vsakim, ki štrli iz nadzorovane mediokritete. Posebej nevarni so heretični posamezniki, ki so študirali v tujini, saj so po naravi stvari kontaminirani.

Več: Finance


1 komentar

  1. Negativni učinek tega eksodusa je toliko večji, ker se izseljujejo tisti z višjo izobrazbo in večjo željo po uspehu.

    Po drugi starni pa se priseljujejo v Slovenijo tisti z nizko izobrazbo.

    Napačno usmerjanje v šolanje in dopuščanje dolgotrajnega neintenzivnega šolanja , je tudi velik sistemski povzročitelj izselejvanja in nasploh finančnogospodarske krize.

Comments are closed.