D. Steinbuch, Finance: Lublana je še naprej bulana

10

Županske volitve v prestolnici so fenomen: zmagovalec je že znan. Večina Ljubljančanov se bo ob molku ali apatiji manjšine 5. oktobra odločila za pragmatični oportunizem.

Danes že skoraj legendarni komad Pankrtov, ki govori o tem, da ma Lublana pet občin, največja je Šiška, pol je Center, pol so Moste, spada v antologijski kontekst slovenske (ne)urbaniziranosti in njenih posledic. Lublana je bulana, so se drli punkerji konec sedemdesetih, ko so bili na Viču kmetje, v Mostah delavci in so kmetje delali na polju, delavci pa v tovarnah. Ampak zakva je Lublana bulana, če ma zmeri živalski vrt, učas pa pride tud cirkus (in če ni cirkusa, je dolgcajt)?

Lublana ni bulana zaradi kmetov s predmestja ali proletariata iz tovarn, ki jih je tranzicija spremenila v nakupovalne površine ali stanovanjske soseske. Anamneza slovenske prestolnice je precej bolj kompleksna in jo bodo potrdile tudi lokalne volitve 5. oktobra.

I.

Županske volitve v Ljubljani so fenomen z vnaprejšnjim zmagovalcem. V najslabšem primeru mu bodo meščani to priznali v drugem krogu volitev, morda pa celo že v prvem. Dosedanjemu županu lahko zmago onemogočijo samo z lisicami. Politično omembe vredne konkurence v Ljubljani namreč še vedno nima. Demokracije v mesto ni prav veliko in opozicija je bolj ali manj papirnati tiger. V Ljubljani se namreč postavlja zelo tehtno vprašanje o tem, koga pravzaprav zastopa t. i. desnica; so to pretežno volivci s podeželja, tj. neurbanizirano prebivalstvo, ki nima dejanskega vpliva na rezultat volitev v (večjih) mestih?

Odgovor zagotovo ni enostaven, ga je pa seveda najlažje tako predstaviti. Kot kliše. V Ljubljani, ki so ji v času zategnjenega partijskega režima ogledalo nastavili Pankrti, se to hitro zgodi. Opozicija tega mesta še ni uspela osvojiti. Ljubljana za desničarje ostaja nepremagljiva trdnjava. Kandidati, s katerimi so v zadnjih dvajsetih letih poskušali ponoviti Demosov uspeh iz leta 1990, ko je mesto vodil ugledni črnuški vrtnar, krščanski demokrat Jože Strgar, niso pravi. To, da so v glavnem vsi po vrsti – vključno z letošnjim Damjanom Damjanovičem – naturalizirani Ljubljančani, niti ni največji problem, še manj pa greh desničarjev. Ljubljana pač ni Maribor, zato sploh ni nujno, da je župan dejansko pravi in pristni meščan, rojen v Ljubljani.

Statistika je res neusmiljena: od županj in županov, ki so prestolnico vodili v zadnjih dvaintridesetih letih, so bili v Ljubljani rojeni smo trije: Tina Tomlje, soproga Janeza Zemljariča, ki je mesto vodila med leti 1982 in 1986, Dimitrij Rupel (1994 – 1998) in Danica Simšič (2002 – 2006).

II.

Kliše, ki v Sloveniji noče in noče umreti, govori o urbani levici in provincialni desnici, kar naj bi pomagalo pojasniti dosedanje volilne rezultate v Ljubljani kot “rdeči trdnjavi”. Če se vrnemo na izhodiščno dilemo – koga v tej državi pravzaprav zastopa t. i. levica – smo se znašli pred paradoksom, saj obstaja tudi primer Maribora, kjer je socialna struktura prebivalstva neprimerljivo bolj proletarska kot v Ljubljani, pa je bil vseeno za župana že dvakrat izvoljen Franc Kangler, čigar ljudska stranka stranka niti po definiciji ni levičarska.

Kaj je torej v Ljubljani drugače? Ne samo to, da je v njej neprimerno več denarja kot na Spodnjem Štajerskem. Odgovor se imenuje tudi salonski socializem, ki izvira še iz časov pred drugo vojno in revolucijo; poza levičarstva je bila v Ljubljani privilegij bogatih in razvajenih meščanskih otrok. Konec koncev se je tudi Josip Vidmar v partizane odpeljal z belim kabrioletom. Če berete Lojzeta Kovačiča, dobite najboljši uvid v takratno družbeno strukturo prestolnice, v kateri so vedno, v vseh sistemih in pod vsako oblastjo najboljše živeli pragmatiki, oportunisti in hinavci. Danes ni prav nič drugače. Edina razlika je v tem, da so po letu 1945 dobršen del prevojne meščanske elite komunisti iz maščevanja pobili ali pognali v emigracijo – in ta intelektualni deficit, ki je posledica državljanske vojne, se čuti še danes.

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


10 KOMENTARJI

  1. Demosova 2/3-ska večina v mestnem svetu za časa župana Strgarja ( SKD) demantira mantro, da je Ljubljana usojena levici. (Tudi pred vojno ni bila v izključni domeni liberalcev; recimo župan dr. Adlešič.) Žal to mantro, mislim da, potrebuje znaten del slovenske desnice, da se lažje identificira v sovražnem odnosu do Ljubljane. Ki mu skoraj ni para v Evropi.

    Poln kufer imam tudi v članku omenjene floskule, da gre urbanost pri nas le z levo politiko in da desnico v mestu lahko podpirajo le podeželski prišleki. Kot da bi Janković v Ljubljani imel 300 let rodovnika, kot da ne bi izhajal iz neke revne srbske vasice Bogu za hrbtom. Ali podobno Vika Potočnik, samo ona pa iz Prlekije. Ja, njen desni tekmec je pa bil rojen Ljubljančan- dr. Anton Jeglič. Dobil je okoli 40%. Po mojem še najboljši kandidat pomladnikov v času od padca Demosovih mestnih oblasti.

    Sicer so tudi objektivni razlogi, zakaj je pomladnikom v Ljubljani toliko težje kot l.1990. Med drugim kakih 40.000 novih volilcev ( meščanov), priseljencev z Juga, ki jim je bilo državljanstvo na lahek način poklonjeno 1991. A v glavnem so si sami krivi slabih rezultatov. Županske kandidate bi morali po mojem poiskati izven strankarskih krogov.

    • Mediji, mediji, mediji … brez medijev mislite zmagati na volitvah?

      Malo poljudnega izobraževanja verjetno ne škodi; na spletni strani http://www.zbudise.net/vcas/2007/11/masovna-pralnica-mozganov-mediji/ lahko beremo:

      Še posebej televizija je idealen medij za množično pranje možganov, za množično hipnozo. Še posebej ko se zvečer utrujeni usedete pred TV in napol spite. Takrat ste v alfa stanju in zelo sprejemljivi za informacije. Takrat vem misli dobesedno vsadijo v glavo.

      Mi smo še tako naravnani, da zelo težko spremenimo stališče. Kdor nam vsadi začetna prepričanja, je gospodar nad nami.

  2. Če nam ljubljanski (županovi) arhitekti lahko lansirajo idejo, da kocke na Trgu revolucije predstavljajo solato, in ostanejo živi, potem je težko komentirati te naše župane.

    Je pa po drugi strani kar prav. Če celo na Časniku nikakor ne morejo utihniti ideje o “privat” državi, samo da bi bila naša (desna), potem mi je jasno, da bodo komunisti še dolgo na oblasti.

  3. “Edina razlika je v tem, da so po letu 1945 dobršen del prevojne meščanske elite komunisti iz maščevanja pobili ali pognali v emigracijo – in ta intelektualni deficit, ki je posledica državljanske vojne, se čuti še danes.”

  4. Dokler bo sredi “Parka Evrope”hic z rokami na bokih vehementno grozil kolos revolucionarja Kidriča pač ne bo drugače.

Comments are closed.