D. Steinbuch, Finance: Lublana je še naprej bulana

Županske volitve v prestolnici so fenomen: zmagovalec je že znan. Večina Ljubljančanov se bo ob molku ali apatiji manjšine 5. oktobra odločila za pragmatični oportunizem.

Danes že skoraj legendarni komad Pankrtov, ki govori o tem, da ma Lublana pet občin, največja je Šiška, pol je Center, pol so Moste, spada v antologijski kontekst slovenske (ne)urbaniziranosti in njenih posledic. Lublana je bulana, so se drli punkerji konec sedemdesetih, ko so bili na Viču kmetje, v Mostah delavci in so kmetje delali na polju, delavci pa v tovarnah. Ampak zakva je Lublana bulana, če ma zmeri živalski vrt, učas pa pride tud cirkus (in če ni cirkusa, je dolgcajt)?

Lublana ni bulana zaradi kmetov s predmestja ali proletariata iz tovarn, ki jih je tranzicija spremenila v nakupovalne površine ali stanovanjske soseske. Anamneza slovenske prestolnice je precej bolj kompleksna in jo bodo potrdile tudi lokalne volitve 5. oktobra.

I.

Županske volitve v Ljubljani so fenomen z vnaprejšnjim zmagovalcem. V najslabšem primeru mu bodo meščani to priznali v drugem krogu volitev, morda pa celo že v prvem. Dosedanjemu županu lahko zmago onemogočijo samo z lisicami. Politično omembe vredne konkurence v Ljubljani namreč še vedno nima. Demokracije v mesto ni prav veliko in opozicija je bolj ali manj papirnati tiger. V Ljubljani se namreč postavlja zelo tehtno vprašanje o tem, koga pravzaprav zastopa t. i. desnica; so to pretežno volivci s podeželja, tj. neurbanizirano prebivalstvo, ki nima dejanskega vpliva na rezultat volitev v (večjih) mestih?

Odgovor zagotovo ni enostaven, ga je pa seveda najlažje tako predstaviti. Kot kliše. V Ljubljani, ki so ji v času zategnjenega partijskega režima ogledalo nastavili Pankrti, se to hitro zgodi. Opozicija tega mesta še ni uspela osvojiti. Ljubljana za desničarje ostaja nepremagljiva trdnjava. Kandidati, s katerimi so v zadnjih dvajsetih letih poskušali ponoviti Demosov uspeh iz leta 1990, ko je mesto vodil ugledni črnuški vrtnar, krščanski demokrat Jože Strgar, niso pravi. To, da so v glavnem vsi po vrsti – vključno z letošnjim Damjanom Damjanovičem – naturalizirani Ljubljančani, niti ni največji problem, še manj pa greh desničarjev. Ljubljana pač ni Maribor, zato sploh ni nujno, da je župan dejansko pravi in pristni meščan, rojen v Ljubljani.

Statistika je res neusmiljena: od županj in županov, ki so prestolnico vodili v zadnjih dvaintridesetih letih, so bili v Ljubljani rojeni smo trije: Tina Tomlje, soproga Janeza Zemljariča, ki je mesto vodila med leti 1982 in 1986, Dimitrij Rupel (1994 – 1998) in Danica Simšič (2002 – 2006).

II.

Kliše, ki v Sloveniji noče in noče umreti, govori o urbani levici in provincialni desnici, kar naj bi pomagalo pojasniti dosedanje volilne rezultate v Ljubljani kot “rdeči trdnjavi”. Če se vrnemo na izhodiščno dilemo – koga v tej državi pravzaprav zastopa t. i. levica – smo se znašli pred paradoksom, saj obstaja tudi primer Maribora, kjer je socialna struktura prebivalstva neprimerljivo bolj proletarska kot v Ljubljani, pa je bil vseeno za župana že dvakrat izvoljen Franc Kangler, čigar ljudska stranka stranka niti po definiciji ni levičarska.

Kaj je torej v Ljubljani drugače? Ne samo to, da je v njej neprimerno več denarja kot na Spodnjem Štajerskem. Odgovor se imenuje tudi salonski socializem, ki izvira še iz časov pred drugo vojno in revolucijo; poza levičarstva je bila v Ljubljani privilegij bogatih in razvajenih meščanskih otrok. Konec koncev se je tudi Josip Vidmar v partizane odpeljal z belim kabrioletom. Če berete Lojzeta Kovačiča, dobite najboljši uvid v takratno družbeno strukturo prestolnice, v kateri so vedno, v vseh sistemih in pod vsako oblastjo najboljše živeli pragmatiki, oportunisti in hinavci. Danes ni prav nič drugače. Edina razlika je v tem, da so po letu 1945 dobršen del prevojne meščanske elite komunisti iz maščevanja pobili ali pognali v emigracijo – in ta intelektualni deficit, ki je posledica državljanske vojne, se čuti še danes.

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.