D. Steinbuch, Finance: Ko se človek »narobe uséde«

6

Politična disleksija je popačenje demokratičnih standardov do te mere, da Janković postane Janukovič, Kučan pa pristane na sovoznikovem sedežu.

Že dolgo ni slika povedala toliko, kot je prizor z nekdanjim šefom partije, ki so ga novinarji Planet TV z nekaj malce bolj provokativnimi vprašanji vrli iz tira do te mere, da se je usedel na sovoznikov sedež. Mož je refleksno naredil to, česar je bil vajen iz časov svoje dolgoletne politične kariere, ko so ga je okoli prevažali šoferji – usedel se je tja, kjer je bil več kot trideset let. Na svoje mesto. Na prostor, ki naj bi mu pripadal. Nekoč, danes, vedno?!

I.

A na Kučanovo veliko zadrego – njegov vzdih »narobe sem se usedel« je deloval kot nekakšen blagi odmev priznanja, da je Zoran Janković največja katastrofa slovenske levice po Dolomitski izjavi – v golfu ni bilo niti šoferja niti tajnice. Nikogar. Ostal je sam pred novinarji. Razgaljen.

Kučanovi pristaši bodo dejali, da je nespoštljivo nekdanjega predsednika republike preganjati pred predsedniško palačo. No, če smo že formalisti, je problem drugje. Parkiranje na Erjavčevi je dovoljeno le za policijska in intervencijska vozila. Zakaj je sploh tam parkiral, se bodo razburjali njegovi zakleti nasprotniki. Odgovor je znan: ker je slovenska ureditev pravno-ekonomskega statusa nekdanjih predsednikov republike precej skopuška, jim po preteku nekaj let odvzema sleherne privilegije. Zaradi tega se gospod Kučan vsak dan iz Murgel pripelje na Erjavčevo 17 in gre na kavo k svoji dolgoletni svetovalki Špeli Furlan, v njeni pisarni v miru prebere časopise, ogovori kakšnega hišnika na hodniku in se potem počasi odpravi proti kavarni Zvezda, ki jo vodi hči njegovega nekdanjega prvega varnostnika. In ves ta čas je njegov avto nepravilno parkiran pred predsedniško palačo.

Če ga prejšnji teden novinarji ne bi preganjali z neprijetnimi vprašanji, se mu ne bi bilo treba skriti v avto. Toda prav to v komediji »narobe sem se usedel« tudi dejansko najbolj izstopa – da domnevni oče vseh zarot proti desnici, ta vrhovni stric iz ozadja postaja senilen. Ne ve več, na kateri strani sedi.

Kje je levo, kje je desno? Ta izgubljenost resno zamaje klišejske, obrabljene in ponarodele pravljice o vsemogočnem klanu. Kajti če ga vodi nekdo, ki se »narobe usede« v avto, potem se človek vpraša, v kakšnem stanju so šele njegovi najožji sodelavci.

II.

Odgovor na to vprašanje se je minuli konec tedna sam ponudil v dveh dolgih intervjujih v sobotnih prilogah časnikov Delo in Dnevnik. Ponovno se potrjuje teza o gerotokraciji kot najresnejšem problemu slovenskega »leadershipa«; očitno nismo sposobni živeti brez mentalne nadvlade generacije, ki bi v nekih drugih okoliščinah bodisi v miru uživala svojo visoko starost bodisi ždela za rešetkami. A očitno ne gre brez konstantne alkimije, s katero iz lastne države pomagamo ustvarjati političnega mongoloida sredi Evrope.

Osebno nimam prav nič proti profesorju Zdenku Roterju; moj prijatelj, nekdanji visoki funkcionar zvezne SDV, ga ima celo rad, ker da je oče vrhunske polomijade. Trdi, da je temu nekdanjemu obveščevalcu in analitiku državne varnosti, ki je za »požrtvovalno delo v dobro slovenske države« prejel zlati častni znak Republike Slovenije (ugibajte, kdo mu ga je podelil…), nekdo zelo spretno podtaknil politično-kapitalsko idejo, profesor pa jo je nekritično prenesel naprej. Rodilo se je kilavo dete, ki je imelo le 21 gramov. Saj se razumemo, kajne? In potem je moral Zdenko Roter napisati 700 strani debelo knjigo, razkriti vse svoje skrivnosti, da so končno padle maske in je na predstavitev lahko povabil tudi nekdanjega prijatelja Milana Kučana.

Drugi predstavnik gerotokracije, prav tako nagrajenec nekdanjega predsednika republike, tistega, ki se je »narobe usedel«, in soustanovitelj kilavega Foruma 21 je nekoliko bolj osebno zapisan v mojem spominu, saj smo morali materialno kazensko pravo študirati prav iz knjige, ki jo je napisal s svojo dolgoletno sodelavko in sotrudnico profesorico Alenko Šelih. Bistveno pri tandemu Bavcon & Šelih niso teorije o specialni ali generalni preventivni funkciji kaznovanja ali njuno navdušenje nad domnevnim humanizmom v jugoslovanskem kazenskem pravu (za katerega je profesor Ljubo Bavcon v sobotnem intervjuju v Dnevniku zatrdil, da je bilo boljše od sedanje ureditve v Evropski uniji), temveč njuna dolgoletna in karierna apologija političnega sistema in družbene ureditve v SFRJ. Govorim o verbalnem deliktu, zloglasnem 133. členu, o tihem opravičevanju smrtne kazni nad političnimi zaporniki na Kosovu itn. Šele ko je Alenka Šelih kandidirala za evropsko sodnico za človekove pravice v Strasbourgu, kamor jo je predlagal – kakšno presenečenje, kajne? – prav tisti »narobe sem se usedel«, je postalo jasno, da bodo imeli slovenski »vrhunski pravni strokovnjaki« s takšnimi okostnjaki, ki visijo v njihovih železnih omarah, nepremostljive težave pri vključevanju v evropske strokovne in pravosodne kroge. Šelihovi ni uspelo, sodnik je postal profesor Boštjan M. Zupančič, ogorčeni Bavcon pa od tedaj ne izpusti priložnosti, da ne bi kritiziral ali vsaj blago omadeževal evropskih institucij ter poveličeval nekdanje jugoslovansko kazensko pravo, ki je vse do sprejema ustavnih amandmajev tudi v Sloveniji uveljavljalo verbalni delikt in načela policijske države, v kateri je imela vojska kot varuh revolucije privilegiran status.

Leta 1988 so se na ljubljanski pravni fakulteti nekateri profesorji in študentje aktivno ukvarjali s procesnimi pravicami obdolžencev v zadevi JBTZ. Še več, pri Časopisu za kritiko znanosti so leto dni kasneje o primeru izdali tudi Pravni Memorandum: vojaški tožilec versus Borštner, Janša, Tasić, Zavrl. Tudi Ali Žerdin in Miro Cerar sta sodelovala. Nekako ob istem času pa je skupina nazadnjaških starih profesorjev, med njimi tudi Bavcon, mirno iskala pravne argumente, s katerimi bi opravičili aretacijo JBTZ in sojenje pred vojaškim sodiščem. Sapienti sat?

III.

Politična disleksija je torej družbeni pojav, anomalija, ki se pojavi v okolju, kjer se začnejo uveljavljeni in obče sprejeti civilizacijski, kulturni ali pravni standardi mešati s tistim, kar leži skrito pod površjem in očitno še ni »prah postalo«, če uporabim malce biblijsko metaforo. To so stari vzorci, navade in dogme, ki so še vedno dovolj zakoreninjene med ljudmi, da v nekem trenutku prevladajo, pri čemer skorajda ni revolta ali reakcije molčeče večine. Politična disleksija je lahko brutalna in odkrita, denimo takšna, kakršna se dogaja v Ukrajini. Zahodni, evropski del države je dokončno izgubil bitko z vzhodnim, proletarskim in proruskim, ki bo obrnil hrbet približevanju Evropski uniji in se še tesneje zbližal z bratsko Putinovo Rusijo. Kolateralna škoda tektonskih premikov ni zgolj nekdanja premierka Julija Timošenko, pač pa nekaj milijonov državljanov, ki so jim ukradli možnost, da se nam nekoč pridružijo kot del Evrope.

Ukrajinski model restavracije avtoritarnosti ima na Slovenskem sicer dva obraza, vendar je v tem trenutku jasen, očiten in konkretno nevaren za demokracijo tisti, ki se nam izza poštirkanih fasad smehlja v prestolnici. To, kar počne Janukovićeva večina v ljubljanskem mestnem svetu, je nezaslišano.

Več: Finance


6 KOMENTARJI

  1. Pravzaprav se tok dogodkov ujema deloma s tem, da stari strici iz ozadja postajajo senilni in postopoma tudi umirajo.

    Njihovi učenci, ki so jih držali na kratko postajajo čedalje bolj izgubljeni, tudi manj prefinjeni itd… Predvsem pa bolj agresivni.

  2. zakaj se tako malo govori in piše o civilizacijskih demokratičnih standardih, ki so očitno rešitev prav za našo močvirje in sicer:
    – o političnem demokratičnem standardu
    – o medijskem demokratičnem standardu
    – o pravosodnem demokratičnem standardu
    – o upravnem demokratičnem standardu
    – o finančnoekonomskem demokratičnem standardu
    – o demokratičnem standardu civilne družbe….

    Vsi ti standardi zahtevajo obvezno spoštovanje civilizacijskih vrednostnih elementov, sicer govorimo o totalitarizmu, oligarhizmu, …

    Oprimo se na demokratične civilizacijske standarde, da ne bomo ponovno zavedeni.

  3. In če bo Janukovičeva oligarhija jutri želela sv. mašo v ljubljanski stolnici, bo dobila nekaj patrov, ki bodo mašo darovali in jo nato opravičevali.

    Srhljivo je kam drvi Slovenija.
    21 let je bila podobna Putinovi KGB Rusiji,
    sedaj je podobna Ukrajini in hitro se bliža Belorusiji.
    Po ekonomski svobodi smo že tam, celo ruski mediji pišejo, da smo najbolj socialistična država v Evropi.

    Polovica “ukrajincev” so v bistvu po letu 1917 naseljeni Rusi kot del centralno planskega družbenega inženiringa, kakršen se še vedno dogaja v Sloveniji, ki jo namenoma in množično naseljujejo z Balkanci. Delavci pa plačujemo otroške dodatke in šolanja, čeprav je že več kot polovico otrok v Sloveniji od teh priseljencev in se nam dogaja taka scena kot angležem, kjer imajo paraziti otroke zato, da dobivajo socialne doklade. In otroci parazitov bodo avtomatsko sami postali paraziti. In negativna selekcija je perpetuum mobile oz. entropija družbe in svobode.

  4. @Pavel, tudi jaz sem precej obupan, pa vendar si prehud za svoje razmere. Če bi kdo naročil mašo, naj jo. Maša p. Knavsa ne verjamem da je bila naročena. On jo je sam posvetil partizanom in od tod vse skupaj.
    Ali so pri nas sami priseljenci ali ne, ne vem, toda vsaj kdo je še tu. Sicer kot praviš bi nas bilo pol manj. In nič bolje nam ne bi bilo, kajti naš problem niso mednacionalni spori, ampak lastna samodestruktivnost. In če to priseljenci vidijo in celo izkoriščajo, hja, dobro zanje. Kaj pa misliš, da nas bodo vsi na kolenih prosili naj se poboljšamo?

  5. Oba imata prav.

    Nima pa prav vlada, ki vodi takšno politiko, da se splača Slovencem izseljevati, Balkancem pa priseljevati.

    Ali je to zavestno?

  6. Priseljevanje ni naš problem. Bolje nam bo šlo, več bo priseljevanja. Poglej Nemčijo ali Nizozemsko. Mi imamo večji problem da nihče noče tu živet. Še tisti ki pridejo, obžalujejo da so prišli. Nobenih azilantov, nekaj nekvalificiranih delavcev. To je vse. Revščina!
    Vlada pa ne vodi nobene politike. Gospodarstvo vodi glavno besedo. In dokler bodo direktorji sami taki absolutno najboljši, dotlej se nam še slabo piše.

Comments are closed.