Če je mariborsko streljanje Pandorina skrinja nasilja, ki se rojeva iz obupa, potem se bomo morali navaditi na leta nevarnega življenja na Divjem vzhodu.
Počasi, a vztrajno in neustavljivo se trga nevidna mreža občutljivega tkiva, ki v sleherni civilizirani družbi vzdržuje tisto minimalno stopnjo varnosti in zaupanja, brez katerih se človeška skupnost spremeni v trop volkov, stanje pa je še najbolj podobno anarhiji. V takšnem ozračju vladata nepredvidljivost in instinktivnost, reševanje konfliktov se seli v sfero nasilja. Posledično je uporaba orožja za reševanje problemov zgolj neizogibno nadaljevanje, če parafraziram von Clausewitza, kolektivnih frustracij, ki jih rojevajo paralizirane institucije. Nepredvidljivost je zastrašujoča ravno zaradi svojih stranskih učinkov, saj nihče ne more več natančno predvideti, kje se končuje posamezni primer nezadovoljstva in kje se začenja kolektivno nasilje.
I.
Dolgo, včasih se mi zdi, da že celo večnost, smo nekateri opozarjali na to, kaj se bo zgodilo, če institucije ne bodo vsaj zadovoljivo opravljale svojega dela. Prišlo bo do neizogibnega konflikta med pravom in nepravom, med urejenostjo in kaosom, v katerem na koncu prevladata brutalnost in vandalizem, ki se lahko kaže tudi kot nočno divjanje po Tivoliju, kjer so pred kratkim povsem demolirali več deset razstavnih panojev. Morda na ta, po svoji intenzivnosti izstopajoči eksces nihče ni bil dovolj pozoren. Pa bi bržkone moral biti. Ali pa na posamezne izpade navijaških skupin na nogometnih tekmah, ki se niso začeli včeraj. Problem nastane, ko in če primitivizem naposled postane vzorec obnašanja širše skupnosti.
O temeljni dihotomiji med močjo argumenta na eni ter argumentom moči na drugi strani je profesor Boštjan M. Zupančič napisal vrsto esejev, celo knjig, vendar se danes zdi, da ga bodisi nihče ni jemal resno bodisi ga tisti, ki bi ga morali, niso razumeli. Res je, da ni nihče prerok v svoji domovini, toda hkrati je res tudi to, da je v še tako brezizhodnem položaju človeku bistveno lažje, če prizna svojo zmoto, napako. Od ljudi, ki smo jim državljani poverili zaupanje, da upravljajo in vodijo državo, bi zato pričakovali, da v nekem trenutku, ko je celo slepemu jasno, kam gredo stvari, stopijo pred ljudstvo in ga prosijo za pomoč. Če je to le drugo ime za krizni davek, naj bo pač krizni davek. V tem ni nič patetičnega ali celo nečastnega. Edino, kar je potrebno za ta(k) korak, sta sposobnost empatije in določena mera poguma. Očitno je tudi to preveč za izvoljene predstavnike ljudstva, ki je postalo že tako slepo v svoji razdraženosti, da se razburja zaradi stroškovno nepomembnega nakupa vojaških čelad, obenem pa ne zmore spregledati milijarde in pol evrov vredne energetske lopovščine.
Ni vse v denarju, veste. Finančni problemi naše države so po svoji naravi neprimerljivo bolj benigni od mentalne hendikepiranosti Slovencev, ki moramo prenašati ves ta politični gnus. Nekaj milijard evrov za sanacijo bank in ekonomije se bo prej ko slej našlo, najbrž nam jih bodo celo posodili, vprašanje pa je, kdo bo pozdravil duševno razrvano nacijo, predvsem pa koliko časa bo minilo, da bodo te rane zaceljene.
II.
Morda se sliši kot šala iz šova Davida Copperfielda, toda prepričan sem, da Slovenija nima nerešljivih problemov s svojimi javnimi financami. Če odštejemo napol potopljene državne banke, ki so zaradi tajkunskih kreditov vse po vrsti zrele za zdrav stečaj, če odmislimo negospodarno ravnanje z davkoplačevalskim denarjem in če vsaj bežen za trenutek pozabimo na nedokončan proces lastninjenja, potem pridemo do ključnega vprašanja, ki se tiče globoke strukturne in institucionalne krize, v katero smo padli: kdo je sploh tisti, ki vodi državo? Kdo sprejema odločitve in kdo nosi odgovornost zanje? Ker na drugi del vprašanja poznamo odgovor – ki se glasi »nihče« -, nas lahko še tolikanj bolj intrigira prvi.
Strašljivo je namreč že samo pomisliti na to, da pri nas vlada takšna politična blokada, ki sama po sebi onemogoča sprejemanje kakršnih koli racionalnih odločitev. Toda dogaja se nam natanko to: ni vzvoda, s katerimi bi v okviru institucionalnih in legalističnih pravil igre lahko z nekaj odločnimi potezami končali ta status quo, v katerem je ujeta država in ki v jadralskem žargonu spominja na popolno brezvetrje, na bonaco. Ali drugače rečeno, četudi takšni vzvodi, ki bi stvari potegnili iz prostega (mrtvega!) teka, morebiti obstajajo, v trenutni politični areni ni človeka, ki je sposoben narediti takšen odločen korak. Naši stari znanci s svojimi omarami, polnimi okostnjakov, ideologij, domovine, provizij, asignacij in druge prepovedane prtljage, na tej avdiciji avtomatično odpadejo.
Več: Finance
