D. Steinbuch, Finance: Kdo je uničil krojača Jožefa

2

O Muri in njenem neslavnem koncu bi lahko posneli televizijsko žajfnico. Tisto klasično, v južnoameriškem slogu, ki ima toliko nadaljevanj, da vmes odraste cela generacija. Tudi prekmurska tekstilna tovarna umira na obroke že dvajset let in skozi ta nepovratni proces spremljamo življenjske zgodbe dveh vrst ljudi. Prvi so vsi tisti menedžerji, z narekovaji in brez, ki so se doslej neuspešno pretvarjali, da tovarno rešujejo, čeprav so imeli pred očmi povsem druge, včasih zelo podle interese, na drugi strani pa najdemo ubogo delavstvo, ki je do »svoje« Mure vzpostavilo podobno patološki odnos kot literarni liki Miška Kranjca do svoje zemlje: četudi jim ni dala skoraj nič in so zanjo žrtvovali najboljša leta svojega življenja, so ostali priklenjeni nanjo. Na koncu so tudi umrli na njej.

I.

Ko gledam prekmurske šivilje, vidim sprijaznjenost z usodo in svetobolje. Kot da bi scenarij te drame napisal Ivan Cankar, čigar oče je bil prav tako krojač. Zaradi prihoda konkurence na Vrhniko je propadel, se zmerno zapil in na koncu zapustil družino z izgovorom, da gre iskat delo v Bosno.

Kljub temu, da Jožefa Cankarja niso uničili kitajski tekstilci, temveč evropska konkurenca, je poanta enaka: raison d’etre kapitalizma je trg, ki ustvarja in predpostavlja konkurenco. Običajno zmaga tisti, ki je najcenejši. V tekstilni industriji lahko ta argument ovrže samo manufakturna proizvodnja, proti kateri se Azijci niti ne borijo, ker se jim ne splača. Njihovo orožje sta količina in (nizka) cena, kajti potreba po kvaliteti je bistveno manjša od potrebe po cenovni dostopnosti. Kvaliteto definirata tradicija in ugled blagovne znamke. Mura nikoli ni bila in nikoli ne bo Hermes, Etro, Brioni, Van Laack ali Ermenegildo Zegna.

Kajti eno je luksuz stoletne manufakture, izhajajoče iz povsem drugih vrednostnih temeljev, kot jih ima naš nekdanji tekstilni gigant, čigar večletna saga je v bistvu kronologija propada blagovne znamke, ki je bila nekoč zelo dostojen primer socialistične modne industrije. Mura simbolizira epilog razpada neke države, hkrati pa je tudi prispodoba degeneriranega kapitalizma, ki je zgolj v nekaj letih opustošil slovensko gospodarstvo in za seboj pustil obupane, izgubljene in same sebi prepuščene delavce.

»Vse življenje, trideset let sem delala v tej tovarni, vse sem ji dala, zdaj pa sem na cesti.«

Iz neštetih ust se sliši ena in ista resnica o visoko usposobljeni in izobraženi delovni sili, s katero se politika in menedžment še vedno hvalita pred tujimi sogovorniki. Delavci, ki so ostali na cesti, so tako fleksibilni, da ne bodo sprejeli nove službe v 25 kilometrov oddaljenem kraju, ker je to zanje izziv, s katerim se v vseh tridesetih letih dela v Muri niso nikoli soočali.

Vse življenje se je v Muro vozil s biciklom, zdaj naj bi pa delal v tako oddaljeni fabriki?!

II.

Pred leti, ko se je saga začela, sem slišal zgodbo o delavkah Mure in skupini nemških poslovnežev, ki so obiskali Prekmurje. Gospodje so se v spremstvu domačih izdaj… hočem reči, menedžmenta sprehodili čez Murino proizvodnjo halo. Toda gostje so zaman poskušali vzpostaviti stik z zaposlenimi. Pa ne zato, ker nihče ne bi še nikoli slišal nemške besede, temveč zato ker so delavke gledale v tla, domnevno povsem zatopljene v svoje šivalne stroje. Navidezna skoncentriranost na delo, v resnici pa strah pred spremembami.

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. strah pred spremembami.
    ====================
    Ne bi se strinjal s tako pavšalno sodbo. Strah pred šefi, to ja. Strah pred temi izdaj… managmentom, to ja. ¨Da ne bi kaj pokvarilo vtisa Potemkinove vasi, ki so jo pripravili tujemu obisku.
    Avtor lahkotno obsoja delavce, ki so jih komunisti zasužnjili in jim pri tem morda tudi uničili zdravo pamet. To je namreč sad in dediščina revolucije.

Comments are closed.