D. Steinbuch, Finance: Kako dolgo še?

Delna izguba ekonomske in finančne suverenosti kljub vsemu ni praznik, ob katerem bi odpirali šampanjec. Niti v opoziciji ne.

V teoriji žurnalizma obstaja zakon časopisnih naslovov (t.i. law of headlines), ki sta ga pred leti popularizirala britanska novinarja Ian Batteridge in Andrew Marr, in pravi, da se odgovor na vsak časopisni naslov, ki se konča z vprašajem, načeloma glasi nikalno, torej ‘ne’. V prelomnih časih je zato smiselno pozorno spremljati časopisne naslove ali naslove spletnih medijev, kajti morda želijo medijske hiše, ki so izdajateljice tiskanih ali spletnih medijev, določene dileme še posebej izpostaviti.

A Batteridge-Marrov zakon ne funkcionira v vseh medijskih okoljih. Mastni naslov na prvi strani slovenskega dnevnika “Ali bo parlament izglasoval proračun premierke Bratuškove?” ne prinaša odgovora, kakršnega predvideva (britanska) teorija. V slovenskem primeru imamo namreč opravka z mazhohističnimi mediji, ki se – kot sem zadnjič malce podučil francoskega novinarskega znanca – obnašajo tako, kot da se bojijo politikov, namesto da bi se politiki bali njih.

I.

Strah je neizmeren. Usoda raja pod Triglavom visi na nitki, pravijo. Za biti ali ne biti gre. Če parlament ne bo izglasoval proračunov za leti 2014 in 2015, nas čaka “manj strašna noč (je)v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi”, torej aktualizacija Prešernovega Krsta, v kateri bodo namesto krščanskih zavojevalcev k nam prišli pustošit kruti in brezvestni finančniki iz Bruslja, Frankfurta in Washingtona.

Strah vseeno ni čisto neupravičen. Je celo logičen. Obstaja kar nekaj interesnih krogov, ki bi jim takšen scenarij prekrižal načrte. Poleg tega bankrot države, do katerega de facto lahko pride spomladi naslednjega leta, za seboj potegne konkretne posledice. Država bi za nekaj časa izgubila finančno-ekonomsko suverenost in prišla pod komisarsko upravo Evropske komisije, ECB in MDS. Oni so tisti, ki propadli državi določajo pravila in kriterije za delovanje njene birokracije, javnih financ, državnega gospodarstva, davčne politike, socialnih, pokojninskih in zdravstvenih transferjev… Karikirano rečeno, vsaka večja investicija od nakupa toaletnega papirja za svojo uresničitev potrebuje odobritev nadzornikov, kar porazno vpliva na samozavest in ponos domorodcev, ki sčasoma začnejo iskati krivca. Običajno ne potrebujejo dolgo, da ga prepoznajo.

Strah pred komisarsko upravo je zato precejšen zlasti med politično elito in celotnim sistemom paradržavnih omrežij, ki se je dvajset let veselo napajal iz davkoplačevalskega denarja, nad njim pa zaradi ohromljenega pravosodnega sistema ni bilo omembe vrednega nadzora.

Če torej na grozečo nevarnost komisarske uprave – ta besedna zveza se mi zdi veliko bolj konkretna kot metafizična biblična “trojka” – gledamo skozi perspektivo državljana oziroma davkoplačevalca, potem se logično zastavlja vprašanje, ali ni njeno polno, odkrito in javno angažiranje v Sloveniji pravzaprav direkten napad na desetletja dolge monopole domačih elit. Kajti koga drugega, če ne prav njih, bi oster nadzor mednarodnih institucij tudi najbolj prizadel?! Navadne ljudi bistveno manj; tisti, ki nimamo finančnih koristi od javnega sektorja, bi se “trojke” lahko celo odkrito veselilo. Pristaši opozicije še posebej, saj bo “božja kazen” doletela levico, ki je trenutno na oblasti.

Tovrstno naslajanje se mi ne dopade, ker zanemarja ključni moment: namreč to, da govorimo o svoji lastni državi, domovini, če hočete. Izguba določenega dela ekonomske suverensti, četudi le začasna, pač ne more biti dobra novica, res pa je, da lahko dolgoročno na novo postavi temelje našemu sobivanju in na nek način “očisti” državo (ni pa to nujno – v Grčiji so se razbohotile leve in desne eskremistične stranke!).

II.

Nič manj abotno kot naslajanje desničarjev nad porazom levice pa ni strašenje državljanov pred “trojko” kot nekakšno okupacijsko silo, neoliberalnimi fašisti ipd. Takšne patetične označbe prihajajo z drugega tabora, retro-retorika se naslanja na miselni okvir titoistične Jugoslavije. V ozadju lahko prepoznamo dolgo medijsko roko tistih politično-kapitalskih omrežij, ki se najbolj bojijo komisarske uprave, saj to zanje, kot smo ugotovili, pomeni zgolj eno: da se njihov čas nepreklicno izteka.

Izguba suverenosti na določenih področjih ni praznik, ob katerem bi človek odpiral šampanjec. Včasih imam občutek, da se opozicija skorajda naslaja nad idejo, da bo premierki spodletelo pri proračunu (na katerega bi skoraj morala vezati zaupnico vladi). Izhajam iz povsem pragmatičnega, liberalnega pogleda, da je v končni fazi popolnoma vseeno, kdo je na oblasti in kdo vodi državo – pomembno je zgolj in samo to, da obvlada svoj posel, da dela zakonito, da je učinkovit in da v vseh pogledih dela v naše dobro. To, o čemer je pred tristo leti pisal Adam Smith, in so nemški socialisti kasneje sarkastično imenovali “država kot nočni čuvaj”, ostaja ob razumnem upoštevanju načela socialne solidarnosti še danes ideal slehernega državljana, ki do politike čuti organski odpor: da država omogoča pogoje za najboljše delovanje gospodarstva, v katerega se vmešava samo toliko, kolikor je to nujno potrebno. Manj ko se država vmešava v naša življenja, raje jo imamo in manj se nam je treba ukvarjati z njo in njenimi (ne)sposobnimi politik(ant)i.

Težava se pojavi, če država, ki ni avtarkija severnokorejskega tipa, ampak je del demokratične evropske zveze držav, te zaupane ji naloge ni sposobna opravljati. Tedaj se znajdemo v kompleksni situaciji, kjer je intervencija neizbežna. “Kazen” se imenuje protestantska etika in je utemeljena na odrekanju in kazni za tiste, ki so po zaslugi svoje politične elite živeli razsipno, preko meja svojih sposobnosti in posledično neodgovorno. To je doletelo Grčijo in to, če se ne zgodi čudež, čaka Slovenijo.

Več: Finance