D. Steinbuch, Finance: Gnijoča Slovenija

Kaj je bolj nagnusno: dvajset ton crknjenih rib v Perniškem jezeru ali politično kadrovanje v Luki Koper?

Vzhodno od raja leži dežela, ki se je nekoč imela za popek Evrope. Njen simbol je bil labod s ponosno dvignjenim vratom, za njegovim čistim in snežno-belim telesom se je izrisovala idilična podoba otoka s starodavno cerkvijo. V ozadju je na pečini kraljeval grad. V daljavi so se sončili s snegom prekriti vrhovi gora.

V tej čudoviti, skorajda pravljični deželi, katere prebivalci so si domišljali, da je njihova patria nedolžna kot beli labod, se je idila začela sprevračati v svoje nasprotje. Kristalno čisto jezero je postajalo motno, ribiči so se spremenili v velike ribe, ki so brutalno uveljavljale princip, po katerem večje ribe žrejo manjše. Nekega dne se bo prehrambena veriga pretrgala in takrat bo morda tudi navadnim državljanom postalo jasno, da je voda v loncu, v katerem so jih kot žabe kuhali dvajset let, postala vrela. Toda vprašanje je, če njihova usoda takrat ne bo že zapečatena. Se bodo pravočasno uprli?

I.

Hudič je odnesel šalo. Dežela že dolgo ni več zgodba o uspehu, ki jo simbolno upodablja čudoviti labod na Blejskem jezeru. Odkar je osrednja novica meseca pogin nekaj ton rib v lokalnem štajerskem jezercu, se je naš javni diskurz dokončno afirmiral v simbolnem jeziku; težko bi kje našli toliko simbolike – tragične, neizprosne, a resnične – kot v Perniškem jezeru.

To jezero leži na Štajerskem, njegovo ime pa je v svet ponesla naravna katastrofa, ki ga je doletela v dolgem in vročem poletju. Mediji poročajo o poginu dvajset ali celo več ton rib. Vzrok za to je premajhen dotok vode, prenizka količina kisika v njej ter upad gladine tega jezera, ki se je v zadnjih tednih začelo spreminjati v mlako. Če sintagmi „premajhen dotok vode” ter „preveliko izparevanje” iz simbolnega jezika prevedemo v slovenščino, dobimo besedni zvezi „premalo tujega kapitala” in „kraja davkoplačevalskega denarja”. Žalostni fenomen Perniškega jezera odseva slovensko usodo, ki jo lahko primerjamo s tragedijo rib, ki so zaradi pomanjkanja kisika že umrle bodisi z zadnjimi močmi hlastajo za zrakom. Le redkim se je uspelo prebiti iz usmrajene in pregrete mlake v čistejšo, kisika polnejšo vodo.

Prihodnost rib, ki še niso šle rakom žvižgat, je zapečatena: če ne pride do temeljitega deževja in ohladitve, se bodo vse po vrsti zadušile. Bolj plastične primerjave žalostne usode majhnega jezera, ki je postalo kalna in sparjena lokalna mlaka, s prihodnostjo države, v kateri prav tako kronično primanjkuje kisika, normalnosti in pozitivne motivacije, skorajda ne bi mogli najti.

Smo mar ribe v Perniškem jezeru, ki resignirano čakajo na svoj neizogibni konec?

II.

Kdor je vsaj površno spremljal medijske odzive na pogin rib v lokalni mlaki, se ni znebil vtisa, da gre za eno od osrednjih zgodb poletja. Ne le zaradi pojava samega – mrtve ribe, ki z napihnjenimi trebuhi plavajo na vodi, razumljivo vzbujajo nelagodje -, temveč zlasti zaradi popolnega razpada sistema, ki naj bi se v tovrstnih primerih aktiviral. Čigava pristojnost so mrtve ribe, kdo je zadolžen za njihovo odstranitev in nenazadnje, kdo – če sploh kdo – je odgovoren za pogin? To so vprašanja, ki so dobila nacionalne razsežnosti. Postale so ključni dogodek v mestu Gogi.

S tovrstnimi dilemami in misteriji naj se ukvarjajo tisti, ki ne vidijo gozda pred seboj. Morda ga namenoma ne, morebiti pa so res slepi. Tisti, ki še nismo oslepeli – medklic: vsak dan postaja bolj aktualen roman Saramagov Esej o slepoti – ali ki še nismo sklonili glave, imamo pred očmi nekaj drugega kot mrtve ribe iz lokalnega bajerja. Kdor ni še oslepel in ga še ni razkrojila bakterija oportunizma, vidi pred seboj vladne ribiče, ki ribarijo v kalnem. Trenutno daleč najpomembnejša zgodba v Sloveniji namreč ni usmrajeno jezero, pač pa so to dušeča se nacionalna ekonomija, skorajšnji razpad javnega financiranja, množično izseljevanje iz države ter politično kadrovanje vladne nomenklature, ki se je skozi usta svoje predsednice še pred pol leta pridušala, da je takšnemu kadrovanju in poseganju v gospodarstvu odbila zadnja ura. Morda so jim celo nekateri verjeli. Kajti lagati v obraz dvema milijonoma državljanov je tako skrajno predrzno, da zahteva precej poguma.

Dvajset ton crknjenih rib ali politično kadrovanje v Luki Koper – kaj je bolj nagnusno? Kaj bolj smrdi? Če je medijska konstrukcija realnosti takšna, da daje prednost ribam, potem je treba Sloterdijkovo tezo o časopisih (medijih) reinterpretirati: ne gre za kontaminacijo, se pravi okužbo, pač pa za smrtonosno zastrupitev.

Več: Finance