D. Steinbuch, Finance: Demokratični boljševizem

6
243

Pristaši demokratičnega socializma naj se ozrejo na ulice Kijeva, kjer se v krvi uresničujejo ideje, nad katerimi se navdušujejo slovenski »uporniki«.

Silovite demonstracije evropsko in demokratično usmerjenih Ukrajincev so spontani izraz besa nad hlapčevsko politiko njihovega predsednika Viktorja Janukoviča, ki ga bo zgodovina uvrstila nekam vmes med Putina in Lukašenka. V precej klavrno in neslavno družbo torej. Toda za množice, ki zmrzujejo na ulicah Kijeva in se spopadajo z represivnimi organi, je to docela nepomembno; njihov odziv na vnovično poroko z Rusijo je v bistvu skrajno dejanje upora. Zadnje, edino sredstvo, s katerim so lahko izrazili svoje globoko nestrinjanje nad politiko »demokratičnega boljševizma«, ki ga poosebljata Viktor Janukovič in njegov rigidni režim.

I.

Z vsem srcem podpiram Ukrajince, ki so odšli na ulice, ker jim je bilo dovolj! Če bi se po njih zgledovali še kje v vzhodni Evropi, ne bi bilo slabo. Ukrajinci protestirajo, ker nimajo druge možnosti. Demonstracije so edini način, da jih kdo sliši. V državi, ki je že od oktobrske revolucije v peklenskem primežu Rusije, ni lahko biti Evropejec. Sploh odkar so v zapor strpali nekdanjo premierko Julijo Timošenko, obsojeno v sumljivih okoliščinah.

V Ukrajini se spopadata dva svetova. Ko gre za obračun s političnimi nasprotniki, prorusko usmerjeni ukrajinski boljševiki ne izbirajo sredstev. Tradicija in izkušnje jih ne puščajo na cedilu; že v času predsednikovanja zloglasnega Leonida Kučme so izginjali kritični novinarji (nekaterih niso nikoli našli), pred skoraj desetimi leti pa so agenti nekdanje varnostne službe z dioksinom v hrani zastrupili predsedniškega kandidata Viktorja Juščenka (posledice so ostale vidne na njegovem obrazu).

Za kakšen spopad gre torej v tej deželi? Nasproti si stojita dva popolnoma različna vrednostna in politična sistema; na eni strani Evropa, na drugi Azija. Zgodovina tega konflikta je tragična in genocidna, kajti stalinisti so idejo Evrope iz preveč zahodnjaških Ukrajincev poskušali nasilno zbiti že v tridesetih letih 20. stoletja, ko so namerno povzročili strahotno lakoto, hlodomor, zaradi katerega je leta 1932 in 1933 umrlo približno 14 milijonov Ukrajincev (!). Po razpadu Sovjetske zveze in porazu v hladni vojni se je Rusija sprva držala ob strani, v zadnjem desetletju, odkar jo vodi nekdanji polkovnik KGB Vladimir Putin, pa je spet začela silovito uveljavljati svoje strateške interese tudi v Ukrajini. Žal v Evropski uniji tega razen Velike Britanije, Poljske in Litve ni nihče zares zaznal. Pomembnejši so (bili) dobri odnosi z avtokratskim tandemom Putin – Medvedjev, kolateralna škoda pragmatizma (za katerega levji delež odgovornosti nosita predvsem Nemčija in Italija) pa je (bila) ravno Ukrajina.

II.

Plinske vojne z Rusijo, zaradi katerih je vlada v Kijevu izgubila podporo evropskih partnerjev, zaskrbljenih spričo občasno motene dobave zemeljskega plina, niso bile nič drugega kot spretni manever nekdanjih sovjetskih strategov, ki jim je po dvajsetih letih uspelo ukrajinsko kolo zgodovine zasukati nazaj – namesto da bi se pridruževala Evropski uniji, se bo Ukrajina odslej dušila v ruskem objemu. Očitno v Bruslju tega nihče ne sprevidi , kajti doslej so bile reakcije na dogajanje v Kijevu relativno blage. Odločitev proruskega ukrajinskega vodstva, da je v njihovem nacionalnem interesu (naj)pomembnejša bližina z Rusijo, je namreč veliko globlja in pomembnejša, kot bi lahko sklepali na prvi pogled. Ne gre namreč le Janukovičev »njet« Evropi, torej za presenetljivo zavrnitev podpisa asociacijskega sporazuma z EU, temveč gre tudi za bodočo rusko politiko do tistih nekdanjih sovjetskih republik, ki si prizadevajo zbližati se z Evropsko unijo (npr. Moldavija, Gruzija). Rusko rovarjenje v Ukrajini ne pušča nobenega dvoma več in spominja na reakcije Moskve ob širitvi zveze NATO: nobenega približevanja EU ne bodo dopuščali med svojimi bivšimi kolonijami!

Če bo Unija molčala in se prepustila politiki izvršenih dejstev, je evropska prihodnost obsojena na ponovno razdelitev. Prekletstvo Ukrajine je ravno v tem, da leži dobesedno na sredini. Vzhodni del je geostrateško, demografsko navezan na Rusijo, medtem ko je zahodni del zgodovinsko vpet v (srednjo) Evropo. Najbolj pošteno bi bilo državo razdeliti na dva dela, vendar je to približno tako verjetno kot to, da bodo demonstracije opozicije in proevropske civilne družbe v Kijevu pripomogle k spremembi oblasti. Brez skrbi, nič se ne bo spremenilo.

Janukovič bo uporabil vsa sredstva, da zatre državljanski revolt, med katerim so protestniki uporabili celo bager, s katerim so šli nad predsedniško palačo. Ob tej domiselni potezi človeku pride na misel precej bizarna epizoda iz Ljubljane, kjer je nekdo svoj gnev nad vlado izrazil tako, da je na njen sedež poslal paket s pasjim drekom. Hočem reči, da obstajajo zelo različni koncepti državljanske nepokorščine oziroma upora. V Ukrajini protestniki nimajo dosti možnosti. Režim se namreč le še krepi. Zaradi nasilja svojih podrejenih je odstopil šef policije v Kijevu, vendar ga je nasledil zanesljivejši kader. Tudi opravičilo notranjega ministra zaradi pregrobe uporabe policijske sile je le celofan. Zahteve protestnikov po odstopu Janukoviča slednjega kvečjemu silijo k radikalizaciji, zato je zelo verjetno, da bo razglasil izredne razmere in tako omejil človekove in državljanske pravice. Izredne razmere bodo sodobnim boljševikom končno dale tudi priložnost, da opozicijske voditelje obtožijo prevratniških aktivnosti in jih preventivno strpajo v zapor.

III.

Ukrajinsko zgodbo, v kateri se kažejo grozeči obrisi ruskih patriarhov, lahko mirno apliciramo na slovensko izkušnjo z »revoltom« in »vseljudsko vstajo«. Osebno imam zelo slabo vest, ker sem med lansko zimo naivno nasedel lažni percepciji tega fenomena, četudi bi mi moralo biti že od začetka jasno, da v vsem skupaj ni bilo prav veliko spontanosti in da so bila v ozadju »ljudskih« protestov vseskozi konkretna (politična) imena. Zadnjič sta mi o tem odkrito govorila dva bivša politika in s prstom pokazala na najbolj inteligentnega in sposobnega politika v Sloveniji, kot je nedavno v intervjuju za Sobotno prilogo Dela povedal profesor Zdenko Roter. Toda bolj kot imena in najrazličnejše teorije zarote (ni rečeno, da se tisti, ki verjamejo vanje, motijo) nas mora zanimati nekaj drugega, namreč fenomen, s katerim se v Sloveniji na srečo večinoma soočamo na intelektualni ravni, medtem ko se morajo ukrajinski demokrati proti njemu boriti na ulicah. Govorim o fenomenu boljševizma, ki ga pri nas ljubkovalno imenujejo »demokratični socializem«.

Več: Finance


6 KOMENTARJI

  1. Pomenljiv naslovnik in vsebina.

    Vsekakor je zanesljivejši pozitiven učinek, ko ljudje z mirno in enotno vztrajnostjo ter z vsemi možnimi demokratičnimi oblikami vplivajo na pozitivne spremembe v družbi.

    Slovenci imamo pozitivno izkušnjo iz obdobja 1988 do 1991 in negativno iz obdobja 1945 do 1953.

  2. Naše prednike je žal negativno zaznamoval kruti boljševizem z vsem svojim krutem bistvu, ko je na grozljiv način pomoril skoraj 10% Slovencev, še več pa jih zaprl zaradi opredelitve za dobro ne pa za zlo.

    Ta žalostna življenjska izkušnja, bi morala biti poduk in odporna trma, da se z vso vztrajnostjo in enotnostjo oprimemo plemenite demokratične misli in ravnanj, ki gradijo v človeku in skupnosti dobro in kažejo pot k svetli, osrečujoči prihodnosti.

    Naši potomci nam bodo hvaležni!

  3. Demokracija je nasilje večine nad manjšino. Na žalost večina v SLO voli razne variacije bivših komunistov. Da bi bili tako neumni po 23 letih večstrankarskega sistema si ne morem misliti. večina ljudi ima pač tako mišljenje in brez medijev je to nemogoče spremeniti. Skratka, če kakrikiram, smo na poti v Rusijo.

  4. Ali nas res ne more srečati zdrava pamet, ko pa iz dneva v dan spoznavamo kako so nas zavozili, gospodarsko in moralno.

    Ali vsaj mladi ne morejo spoznati kakšno življenjsko škodo so jim storili, ko so vzpostavili izobraževalni sistem, ki izobražuje mimo potreb v gospodarstvu, torej za brezposelnost.

    Izobraževalni sistem, ki izobražuje za papirologijo in filozofijo, namesto za uporabno življenje v katerem lahko ustvariš takšen ali drugačen človeštvu koristen in tržen izdelek.

Comments are closed.