D. Steinbuch, Finance: Banditi, Balkanci, titoisti

3

Kakšno je sporočilo aretacije zagrebškega župana? Upajmo, da je pravo. Kajti znano je, da je bil Bandić vedno pred Jankovićem.

Preveč politike je slogan, ki bo zažgal na naslednjih volitvah. Arzenal spinov in medijskih nategov je namreč že močno izčrpan in volivce je vedno težje nategniti. Letos so jih najprej dobili na limanice z novimi obrazi, na lokalnih volitvah pa so jim za med prodali še »neodvisne« župane.

Neodvisnih politikov med banditi, Balkanci in titoisti namreč ni.

I.

Gre kdo stavit, da bodo spin doktorji na naslednjih volitvah kot edine prave kandidate ponujali ne-politike, osebe brez kakršne koli omembe vredne preteklosti, izkušenj ali preverljivih referenc? Recept, ki je deloval doslej, se je sfižil, saj njegove zvezde kariero končujejo za rešetkami.

Milanu Bandiću je vedno dobro kazalo. Še v nedeljo zvečer se je smejal. Pravijo, da je bil vedno korak pred drugimi, tudi pred svojim ljubljanskim prijateljem. Podobno kot Janković se je formalno oddaljil od nacionalne politike, sprl s svojimi nekdanjimi strankarskimi kolegi in premierjem. Bandić je kajpak čistokrvni politik, povrhu vsega tudi populist in demagog, če je treba. Vzporednic z Zoranom Jankovićem, ko gre za način dela in vodenja mesta, ni tako malo. Domnevamo lahko, da je (bil) podoben tudi njun modus operandi. Pri hercegovski poslovni filozofiji, na katero je Bandić vezan tudi genetsko, ni prostora za nepreverjene kadre, za ne-naše. Posvečenost v družino, ki je sinonim za celotno mestno oblast, pomeni, da si del notranjega kroga, da si skratka v sistemu.

Ljudje á là Milan Bandić so utelešenje antiintelektualizma. So personifikacija primitivizma, ozaljšanega s teflonsko obleko, ki se je ne prime nobena svinjarija. So tudi ultimativni dokaz, da je balkanska tranzicija zgolj lokalna kopija ruskega divjega zahoda z začetka devetdesetih. Del meščanov do teh oligarhov čuti strahospoštovanje, večina se zaradi oportunizma ne ukvarja z njimi, le manjšina pa si drzne biti kritična in opozarjati na njihove malverzacije in druge lopovščine. Če bi vsaj pravosodni organi delovali bolj ažurno, se med ljudstvom ne bi razraslo prepričanje, da takšnim županom »ne može niko ništa«. Zaradi občutka takšne nedotakljivosti, ki se določenemu delu Balkancev celo dopade, lahko nek župan postane car.

II.

Kljub prepričanju, da se ne da storiti ničesar in da je pravica že dolgo mrtva, je aretacija zagrebškega gradonačelnika dobra novica. Za marsikoga bržkone celo neprijetna, saj odpira tehtno vprašanje, zakaj je moralo miniti toliko časa, da se je pravosodje zganilo in zbralo dovolj dokazov za uvedbo kriminalistične preiskave in začetek predkazenskega postopka. Klanska poslovna filozofija je pod patronatom Milana Bandića več kot deset let uživala privilegije, ki jih je ponujala hrvaška prestolnica. Tudi tam so meščani vedeli, kakšne vrste človek je njihov župan; tudi Zagrebčani so počasi, a vztrajno spuščali svoj tolerančni prag. V imenu novih fasad, obnovljenih ulic, parkov in trgov so se odrekli moralnim kriterijem pri presoji pomembnega javnega funkcionarja. Namesto tega so uvedli pragmatično logiko, ki se je zasidrala tudi malce bolj severno od Zagreba. In ker se Balkan začne že na avstrijskem Koroškem, se nima smisla prepirati, kdo se je po človeški plati odrezal slabše, Ljubljančani ali Zagrebčani.

Oboji smo namreč globoko pod lestvico spodobnosti. Oboji smo pristali na skorumpirano logiko, češ saj vemo, da krade, ampak je pa vsaj nekaj naredil. S tem življenjskim motom lahko človek normalno živi samo na Balkanu; poskusite na takšen način nagovoriti koga v Avstriji ali na Bavarskem, če ostanemo v neposredni soseščini, pa boste dobili nazaj začuden pogled. Dejansko živimo v dveh svetovih, med katerima vlada popolna alienacija. Nepredstavljivo se zdi, da kdorkoli razen odvetnika sploh lahko najde argumente in favorem aretiranega župana. Samo na Balkanu je to mogoče, samo tam je kriminalec lahko junak. Care, po domače.

Kulturni šok je lažje razumeti, če zamenjamo perspektivo in na dogajanje gledamo kot tujci. Včeraj, ko je Zagreb obiskala danska kraljica, je prišlo do situacije, ki v najboljši možni meri pojasnjuje dva vrednostno popolnoma različna svetova. Predpostavimo, da je bilo v načrtu kraljičinega obiska tudi srečanje z Bandićem. Predstavljajte si blago začudenje na njenem obrazu, ko so ji zjutraj diskretno sporočili, da srečanje odpade, ker so župana pred nekaj urami aretirali zaradi domnevne korupcije, nepremičninskih mahinacij, zlorabe uradnega položaja, nepojasnjenih denarnih tokov, klientelizma, nezakonitega zaposlovanja ipd. Si predstavljate, da bi aretirali londonskega ali berlinskega župana? Ali pa morda prvega moža Tokia ali Buenos Airesa?

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Zanimiv, ustvarjalen prispevek avtorja!

    Pripombo imam le glede Balkana, kje se začne.

    Začne se na našem Krasu, ker se tam začne Dinarsko gorovje, ki označuje geografski obseg Balkana.

    Ker pa je pri nas alpskega območje neprimerno več kot dinarskega je logično, da je Slovenija alpska ne pa balkanska država.

    • Kaj nam pomaga, če je država alpska. Briljantni Gašper na kvadrat bi rekel, da Balkanec ostane Balkanec, četudi ga daš med pingvine na Antarktiko.

  2. Neupravičena uporabe 1.os.množine v avtorjevem prispevku:če je on sam skupaj z mnogimi “pristal na skorumpirano logiko in zato padel pod lestvico spodobnosti”kot pravi…jaz nisem in mnogi drugi tudi ne.Ne želim nas poveličevati nad druge volilce-le dobrega ali vsaj logičnega razloga ali pravilneje izgovora za izbiro barab mi očitno ne najdemo.

Comments are closed.