D. Steinbuch, Finance: Amputirana država

3

Če se jim ne boste uprli, vam bo javno zdravstvo mirno odžagalo nogo, ki bi jo tuji ortopedi brez posebnih zapletov rešili z operacijo.
V legendarni televizijski seriji MASH z začetka sedemdesetih ekipa zdravnikov skrbi za ranjene vojake med korejsko vojno, njihov črni humor, s katerim je prežeta ena najbolj gledanih ameriških tv serij vseh časov, pa je svojevrstni protest proti vietnamski in sleherni vojni, nasilju ter proti človeški iracionalnosti.

Črni humor je tudi edina naravna reakcija na domišljavost in nadutost ortopedskega konzilija ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra (UKC), ki bi 21-mesečnega dečka skoraj stala noge. Nezmotljivost konzilija se je tokrat na srečo razblinila; aroganco so solidarno razorožili brezpogojna materinska ljubezen, sočutje in empatija vseh tistih sodržavljanov, ki jim ni vseeno. Zbrali so denar za otrokovo operacijo, ki je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) ni hotel plačati.

I.

Rene Muhamed Talić se je rodil s fibularno hemimelijo, deformacijo goleni in stopala. Slovenska ortopedija je menila, da je edina rešitev amputacija njegove desne noge. Starši, predvsem Renejeva mama, so temu odločno nasprotovali; njihova alternativa je postal kanadski ortopedski kirurg Dror Paley, specialist za korekcije deformiranih udov s pomočjo podaljševanja z operacijami.

Zgodba, ki se je zaradi človeške dobrote srečno razpletla, ima dva vozla. Prvega predstavlja zdravniški konzilij, drugega pa ZZZS, ki dečku ni odobril zdravljenja v tujini – strošek bi znašal 180 tisoč evrov – in se je pri tem skliceval na strokovno mnenje konzilija ortopedov, ki ne priznavajo tistega, česar ne poznajo, ne izvajajo oziroma s čemer nimajo izkušenj.

Samozavest ortopedov v Kliničnem centru, kjer so pred več kot tridesetimi leti nogo amputirali tudi tovarišu Titu – ki je kljub temu umrl -, je pretirana, stalno poudarjanje njihove strokovnost moteče. Če govorimo o doktrinarnosti, se nikakor ne moremo izogniti vprašanju obrambe interesov v tej deželi nedotakljive kaste nezmotljivih doktorjev, ki enostavno nikoli ne bodo priznali, da se tudi oni lahko kdaj zmotijo. Zanje je operacija pač vedno uspešna. Mrtvi pacienti so žrtve legioneloze, bolnišnične okužbe, sepse ali nekakšne višje sile. Za razlagami, ki mejijo na črni humor televizijske serije MASH, se skrivajo zelo konkretne življenjske tragedije, užaloščeni sorodniki in nikoli pojasnjeni dogodki.

II.

Zakonca Šilih, denimo, sta šele po petnajstih letih na Evropskem sodišču za človekove pravice dosegla moralno zmago. Slovenski pravosodni sistem ni (bil?) sposoben zaščititi pravic staršev, katerih sin je umrl zaradi malomarnosti in nestrokovnosti zdravniškega osebja. Družina Nekrep, ki je zaradi podobne nestrokovnosti izgubila sina, je sicer doživela nekakšen pravni remedij, a je epilog vseeno v posmeh razumu; zdravnik je bil oproščen, njegova kolegica pa pogojno obsojena. Zdravniška zbornica je bila prav tako kolegionalna do svoje članice: za nekaj mesecev ji je odvzela licenco.

Nauk, ki ga lahko potegnemo iz primerov Šilih in Nekrep, je Amela Talić, mati dečka, ki bi mu amputirali nogo, pravilno razumela: proti takšnemu sistemu, ki ni na strani pacientov, pač pa ščiti svoje svete krave, se je treba boriti. Ves čas in nenehno se je treba boriti, z vsemi sredstvi. V nasprotnem se ne bo zgodilo nič, kar bi nas državljane in davkoplačevalce, ki potrebujemo zdravniško pomoč, navdajalo z zaupanjem v javno zdravstvo.

Prav ta sistem ima namreč hude težave s svojo verodostojnostjo. Posebej ljubljanski UKC s svojim vrhunskim direktorjem dokazuje, kaj se zgodi, če prevlada negativna selekcija v kadrovski politiki, če se vodstvo požvižga na zakon o uravnoteženju javnih financ in če mladi, sposobni in zdravo ambiciozni specialisti dajejo odpovedi in odhajajo na ugledne tuje klinike. Na drugi strani, slišim, Janez Zemljarič dnevno obiskuje Klinični center.

III.

V zaprtem miselnem sistemu, ki je sam sebi zadosten in obenem nezmotljiv, ni nobenega dvoma: neki tuji zdravniki nam že ne bodo solili pameti. Odgovornosti za zmote in napake tako ali tako nikoli nihče ne prevzame in Slovenija je zaradi tega statistično ena najbolj idiličnih držav na svetu. A Doctor can do no wrong, zdravnik je zmotljiv toliko kot angleška kraljica.

Če upoštevamo vsa ta dejstva in zakonitosti, je sklep konzilija ortopedov, po katerem je edina rešitev za zdravstvene težave dečka Reneja amputacija njegove desne noge, docela logičen. Kajti presojamo ga lahko kvečjemu v kontekstu iracionalnosti. Ta sama po sebi in v svoji togi doktrinarnosti zavrača možnost uspešnega zdravljenja prirojene deformacije noge v tujini. Dečkova mati je imela prav, ker se je temu uprla in pridobila na svojo stran tisoče ljudi, ki so prispevali svoj denar, da bi omogočili operacijo v tujini. Navadni ljudje, medicinski laiki, so presodili, katera rešitev je bolj v otrokovem interesu.

Vse to ni le globoka nezaupnica našemu javnemu zdravstvu, temveč je tudi zaušnica konzervativni politiki ZZZS, ki se mu ni zdelo vredno ukvarjati z nekim malim dečkom neslovenskega priimka, medtem ko nikoli ni imel težav z zagotavljanjem najboljšega zdravljenja privilegirancem. ZZZS se sicer lahko stokrat sklicuje na mnenje zdravniškega konzilija, ki je dal amputaciji prednost pred operacijo, vendar od domnevne solidarnosti in egalitarizma ni ostalo dosti.

Renejev izvirni greh je ta, da ne prihaja iz družine, ki bi bila upravičena do najboljšega tretmaja. Le kasta privilegiranih posameznikov in njihovih družin ima v tej državi pravico do najboljšega možnega zdravljenja – če je potrebno tudi v tujini. Čeprav slovita kot podpornika javnega zdravstva, se Milan Kučan in Danilo Türk nista nikoli zdravila v Sloveniji, ko sta imela resnejše zdravstvene težave. Kučana so decembra 2008 zaradi bolečin v ramenskem predelu hrbtenice operirali na elitni kliniki v Luzernu, zdravstvene storitve pa je mirno plačal ZZZS. (Predsednik Türk je bil marca 2011 operiran na prostati na kliniki v Innsbrucku, a je za razliko od Kučana stroške operacije poravnal sam.)

Več lahko preberete v Financah.


3 KOMENTARJI

  1. Grozovito je, da je medicinska stroka v bistvu najmanj človekoljubna in odgovorna.

    Ne moreš razumeti, da nočejo priznati svojih očitnih napak, pa čeprav imajo svojo odgovornost zavarovano pri zavarovalnicah. S tem tudi preprečujejo, da bi oškodovanci prišli vsaj do materialnega zadoščenja za svoje neugodne zdravstvene posledice.

    Tudi tu pravna država in morala ter etike ne delujeta.

    Slednja tudi ne deluje pri dolgih čakalnih vrstah in zamolčanju zdravnikov kako je pomemben zdrav način življenja.

  2. Popravljam, ni najmanj človekoljubna, ampak se človekoljubjem ne more ponašati dokler ne bo odpravila splošno znanih napak oziroma kršitev.

  3. Problematika bo bolj razumljiva, če pojasnimo, da je nad zdravstvom že od nekdaj vedno bedela Udba, o njem odločala in kadrovala. Zakaj tako, je razumljivo, lahko vam naštejem vsaj pet najvišjih komunističnih veljakov starih nad 90 let! Ker se režim vladajočih do danes ni spremenil in vse kaže, da se tudi ne bo, se vse pretekle prakse nadaljujejo dokaj nemoteno. Samo tu pa tam prihajajo na dan taki moteči članki, celo z imeni, kot je Steinbuchov, destletja kaj takega ni bilo mogoče, torej se nekaj le premika. Potrpljenje je božja mast, čez nekaj desetletij se bo po dinamiki sodeč tudi ta režim prekucnil in naši potomci bodo svobodneje zadihali svež zrak.

Comments are closed.