D. Savič, blog: Ukinite že ta Radio Študent!

“Vlada bo samovoljno in brez soglasja študentov drastično zmanjšala finančna sredstva študentskim organizacijam in tako posegla v širok spekter dejavnosti, storitev in projektov, ki jih te izvajajo, opozarja predsednik Študentske organizacije Univerze …” je leta 2006 opozarjal predsednik ŠOU v Ljubljani, Borut Kozan.

Med ogroženimi projekti je bil takrat tudi radio Študent, radijska postaja, ki je svojim dolgoletnim staležem (oddajati je namreč začela leta 1969, po članku na Wikipediji pa naj bi združevala značilnost radia skupnosti (Community radio) in javnega servisa (Public broadcasting).

Primarni finančni vir te radijske postaje je proračun Študentske organizacije v Ljubljani, ki jo financiramo državljani republike Slovenije. Da, tudi ti, dragi bralec. Kar pomeni, da smo posledično vsi njegovi lastniki.

Da Študentska organizacija reže sredstva svojim projektom, je stvar organizacije. Na tem mestu ne bom skušal upravičevati rezov oziroma jih zagovarjati. A bi se vseeno rad posvetil Radiu Študent in razlogom, zakaj ne bo hudega, če ga ukinemo.

Veliko je bilo v zadnjem času slišati o javnem statusu te radijske postaje, brez katere naj bi slovenski medijski prostor utrpel hudo izgubo. Brez katere bi se slovenski medijski uporabniki izgubili enega najbolj pomembnih virov informacij in brez katerega bi slovenski medijski svet izgubil eno večjih kalilnic medijskega kadra. V besedilu peticije za rešitev Radia Študent je celo razbrati, da bi v primeru ukinitve te lokalne radijske postaje, ki ima pol milijona potencialnih poslušalcev, trpelo vprašanje ohranitve od kapitala in politike neodvisne kulture in družbe.

Brez zamere, ampak tega preprosto ne kupim. Ne samo zato, ker Radio Študent po uradnih podatkih poslušanosti radijskih postaj nima pretirano zveste publike in z njihove strani ni dojeman kot pomemben vir informacij, ampak tudi zato, ker sprehod po aktualnih oddajah in programskih vsebinah kaže na manko tistega, s čimer grozijo v peticiji. Radio Študent je sicer lahko mešanica glasbe, ki jo nihče ne posluša, branja STA novic in objavljanja komentarjev ter prispevkov, ki jim agendo povečini nastavijo drugi mediji, a izpostavljati propad ene same radijske postaje kot padec edinega branika vsega, kar je svet, je vseeno pretiravanje, ki ga je treba čim prej sankcionirati.

Da se vrnem na samodefinicijo Radia Študent, ki se opira na pojme skupnosti in javnega servisa. Se opravičujem, če ta dva pojma razumem čisto drugače kot radijci, saj se mi zdi, da sta to opisa, ki se še najmanj nanašata na Radio Študent. Kateri javnosti službi ta radio? Katera skupnost je na boljšem zaradi programskih vsebin te radijske postaje? Se to sploh da izmeriti? Je to sploh mogoče ugotoviti?

Kaj točno bi torej moral po mojem mnenju početi Radio Študent, da bi si zaslužil podporo slovenske javnosti? No, za začetek bi se moral obnašati kot medij študentov oziroma intelektualne srenje. Se pravi, da bi se poglobljeno ukvarjal s temami, ki niso odvisne od oglaševalske poslušanosti. Da bi imel v svojem repertoarju novinarje, ki bi skrbeli za razvoj tematik, pomembnih za aktivnega državljana oziroma da bi v svoji proklamirani aktivistični drži tudi dejansko sodeloval s pozivi oziroma idejami. Da bi dejansko vplival na javno mnenje. Da bi ga javno mnenje vzelo za svojega.

Več: blog The L files