D. Savič, blog: Ukinite že ta Radio Študent!

13

“Vlada bo samovoljno in brez soglasja študentov drastično zmanjšala finančna sredstva študentskim organizacijam in tako posegla v širok spekter dejavnosti, storitev in projektov, ki jih te izvajajo, opozarja predsednik Študentske organizacije Univerze …” je leta 2006 opozarjal predsednik ŠOU v Ljubljani, Borut Kozan.

Med ogroženimi projekti je bil takrat tudi radio Študent, radijska postaja, ki je svojim dolgoletnim staležem (oddajati je namreč začela leta 1969, po članku na Wikipediji pa naj bi združevala značilnost radia skupnosti (Community radio) in javnega servisa (Public broadcasting).

Primarni finančni vir te radijske postaje je proračun Študentske organizacije v Ljubljani, ki jo financiramo državljani republike Slovenije. Da, tudi ti, dragi bralec. Kar pomeni, da smo posledično vsi njegovi lastniki.

Da Študentska organizacija reže sredstva svojim projektom, je stvar organizacije. Na tem mestu ne bom skušal upravičevati rezov oziroma jih zagovarjati. A bi se vseeno rad posvetil Radiu Študent in razlogom, zakaj ne bo hudega, če ga ukinemo.

Veliko je bilo v zadnjem času slišati o javnem statusu te radijske postaje, brez katere naj bi slovenski medijski prostor utrpel hudo izgubo. Brez katere bi se slovenski medijski uporabniki izgubili enega najbolj pomembnih virov informacij in brez katerega bi slovenski medijski svet izgubil eno večjih kalilnic medijskega kadra. V besedilu peticije za rešitev Radia Študent je celo razbrati, da bi v primeru ukinitve te lokalne radijske postaje, ki ima pol milijona potencialnih poslušalcev, trpelo vprašanje ohranitve od kapitala in politike neodvisne kulture in družbe.

Brez zamere, ampak tega preprosto ne kupim. Ne samo zato, ker Radio Študent po uradnih podatkih poslušanosti radijskih postaj nima pretirano zveste publike in z njihove strani ni dojeman kot pomemben vir informacij, ampak tudi zato, ker sprehod po aktualnih oddajah in programskih vsebinah kaže na manko tistega, s čimer grozijo v peticiji. Radio Študent je sicer lahko mešanica glasbe, ki jo nihče ne posluša, branja STA novic in objavljanja komentarjev ter prispevkov, ki jim agendo povečini nastavijo drugi mediji, a izpostavljati propad ene same radijske postaje kot padec edinega branika vsega, kar je svet, je vseeno pretiravanje, ki ga je treba čim prej sankcionirati.

Da se vrnem na samodefinicijo Radia Študent, ki se opira na pojme skupnosti in javnega servisa. Se opravičujem, če ta dva pojma razumem čisto drugače kot radijci, saj se mi zdi, da sta to opisa, ki se še najmanj nanašata na Radio Študent. Kateri javnosti službi ta radio? Katera skupnost je na boljšem zaradi programskih vsebin te radijske postaje? Se to sploh da izmeriti? Je to sploh mogoče ugotoviti?

Kaj točno bi torej moral po mojem mnenju početi Radio Študent, da bi si zaslužil podporo slovenske javnosti? No, za začetek bi se moral obnašati kot medij študentov oziroma intelektualne srenje. Se pravi, da bi se poglobljeno ukvarjal s temami, ki niso odvisne od oglaševalske poslušanosti. Da bi imel v svojem repertoarju novinarje, ki bi skrbeli za razvoj tematik, pomembnih za aktivnega državljana oziroma da bi v svoji proklamirani aktivistični drži tudi dejansko sodeloval s pozivi oziroma idejami. Da bi dejansko vplival na javno mnenje. Da bi ga javno mnenje vzelo za svojega.

Več: blog The L files


13 KOMENTARJI

  1. Kaj pa vem, meni se zdi da je ta radijo eden z največjo širino pri nas. Mogoče bi pa spremenil mnenje če bi radijo dejansko kdaj poslušal?

    Če pa hočeš poslušat radijo kjer vrtijo zimzelene melodije, cenzurirano izraženje idej ter reklame vsakih 20 minut potem ta radijo res ni zate.

  2. Jest se recimo spomnim časov, ko je Ali Žerdin s ponijem križaril po Ljubljani in iz telefonskih govorilnic v živo poročal o prav vsakem sestanku odbora za varstvo človekovih pravic, protestov, zborovanj, da so tudi tisti, ki niso mogli biti ves čas zraven lahko slišali, kaj se okrog njih dogaja.

    Pa še pred tem komentarjev in stališč in odnosa Igorja Vidmarja do socrealnosti okrog nas. Pa tudi obskurnih Rock’n’Roll glasbenih oprem Marjana Ogrinca napisanih v petih minutah iz glave na star mehaničen pisalni stroj. Pa Janeta Webra, ki mi je spoznal z bluesom in ameriško folk glasbo. B. Napotnika, ki se je zaklenil v studio in ugrabil radijsko postajo in hkrati poskušal pokazati, da rap ni nekaj, kar se nas ne tiče. Jonasovega Tita Andronika. Polnončnih srečanj Dušana Rutarja. Vodenja Srečka Kermavnerja, glasu Nade Vodušek. Zunanjepolitičnih komentarjev, ki za velike medije niso bili zadosti pomembni, so pa kazali drugačno sliko sveta. Reklam in napovednikov, ob katerih sem se včasih nisem mogel zadržati in sem se na glas krohotal. In še marsičesa.

    Ne spomnim se ničesar podobnega s katerekoli druge radijske postaje, res pa v mladih letih nisem bil poslušalec Literarnih Nokturnov ali programa ARS (ki bi ga g. Savič najbrž s povsem identičnimi argumenti kot jih uporablja tukaj za RŠ, prav tako ukinil, če mu iz politično taktičnih razlogov ne bi več ustrezal).

    Redko poslušam radio, navadno v avtu, še redkeje Študenta, ker se ga pač slabo lovi, upam pa, da ima mularija danes ob knjigah na voljo še kaj drugega kot le abotnost Radia 1 in recitiranja STA in uradne agende v poročilih na javnem radiu.

  3. Je tudi za Radio Ognjišče primarni finančni vir proračun skupaj s Študentsko organizacijo v Ljubljani?

    • Mene moti predvsem samovolja vodstva ŠOU, ki se gre privat kapitalizem z javnimi sredstvi.

      Denar, ki ga prejme Radio Študent, znese za povprečno masovko na Gospodarskem, torej firičniki. Večina sodelavcev radia praktično ni plačana in so tam zaradi nabiranja izkušenj ter lastnega veselja. Vsekakor bi bilo prej potrebno prevetrit način delovanja organizacij, ki razpolagajo z davkoplačevalskim denarjem (ŠOU, študentska društva, itd.), ker gre za uzakonjeno korupcijo.

    • Ulm, če smo zelo točni ŠOU in s tem tudi RŠ pretežno financirajo študentje s študentskim delom, preko koncesijskih dajatev in ne država skozi proračun. Skozi ta očala dobi tako Radio Ognjišče celo več državnih pomoči oz. raznih projektnih sredstev od Radia Študent.

      • V obeh primerih gre za prisilo, na katero ne moreš vplivati.

        Kot študent ne moreš delati izven študentskih servisov in ne financirati šou-a, tudi, če se ne strinjaš s tem.

        • Da, vendar za ŠOU in RŠ ni glavni vir financiranja proračun, kot to trdi ulm.

          Seveda lahko kot študent opravljaš delo preko avtorskih pogodb ali pogodb o delu, tako kot tudi vsi ostali, vendar je to precej bolj obdavčeno in bolj zapleteno in tega zato ne počne skoraj nihče s študentskim statusom.

Comments are closed.