J. Bartolj, blog: Drago Ocvirk v pogovoru za Dnevnik o izstopu iz duhovniške službe

R.Ivelja: Pred sto leti so ljudje v Franciji umirali pri 46 letih, zdaj umirajo stari več kot 70 let. Včasih so zakonci živeli skupaj v povprečju 15, zdaj 50 let, sem prebrala v neki knjigi. Če ostaneva še malo pri duhovnikih: ali ni nekako nečloveško pričakovati, da se bo mlad fant zavezal za celibat za dolgih 50 in več let? Kakšen se vam zdi predlog o njem so nedavno razpravljali v Franciji – da bi se duhovniki celibatu oziroma svoji službi zavezali le začasno?

D.O.: Ko so me pred dolgimi leti spraševali, kaj bi postal, če bi se še enkrat odločal o svoji življenjski poti, sem vedno odgovoril, da bi bil znova duhovnik. Ko me zdaj to vprašajo, odgovorim, da je čudovito biti duhovnik, toda če bi še enkrat živel, ne verjamem, da bi me Bog spet poklical za duhovnika. To pa zato, ker ima Bog dovolj domišljije in bi mi zagotovo dal priložnost, da bi si našel eno “fajn” žensko in izkusil še to plat življenja. Ki je ne bom nikoli spoznal. Ampak vsaka izbira je tudi odpoved in to je pač treba vzeti v zakup. Res je tudi, da je duhovniška služba služba, zakon pa ne: tu gre za popolno (pre)dajanje drugemu. Zato menim, da ne bi bilo nič narobe, če bi duhovniki imeli možnost, da se svojemu poklicu posvetijo za pet ali deset let in potem počnejo kaj drugega. Po moje ne bi bilo narobe niti to, če bi tudi katoličani izbirali svoje škofe tako kot anglikanci – za deset let. Potem bi si škofje odpočili, na tem mestu pa bi svoje darove in talente lahko dali na razpolago skupnosti vernih še drugi. To, da se je življenjska doba tako podaljšala, pač ni brez pomena. Kar zadeva duhovništvo. Kar zadeva zakon, pa je zadeva drugačna: krize so v veliki meri sad tega, da zakonci nimajo dovolj časa drug za drugega, da živijo drug mimo drugega, k čemur jih sili tudi današnji življenjski stil. Dobrim zakonom po moje dolžina prav nič ne škodi. Naloga Cerkve pa je, da zakoncem pomaga premagovati krize, jim omogoča spletanje prijateljskih vezi z drugimi zakonci in podobno. Samo ukazovati, prepovedovati, žugati ni smiselno.

Moram priznati, ko sem zdaj prebral ta intervju, komajda verjamem, da je moj, in me ne čudi, da so me anonimni »varuhi pravovernosti« tožili v Rim. Takratni LJ nadškof, dr. Rode, se je moral precej potruditi, da me je rešil obsodbe krivoverstva in izgube profesorskega mesta na TEOF.

Zdaj pa k tistemu , kar vas v resnici zanima in po čemer sprašujete. Ker sem cirkusa okrog mene že naveličan, odgovarjam naravnost na vaša vprašanja.

Ali bi lahko za Dnevnik (za članek) povedali (napisali), zakaj in čemu ste se odločili tako, kot ste se, kakšni notranji in morda zunanji razlogi so botrovali tej vaši odločitvi? Koliko časa in ob kakšnih premislekih je zorela vaša odločitev,

V zadnjih šestih letih sem se vse globlje potapljal v nekakšno bivanjsko zapuščenost, osamljenost, brezizhodnost. Življenje je izgubilo svoj smisel, smrt se je kazala kot edina rešitev.

To nekako sovpada s spoznanjem, da meni tako ljubi Sloveniji ni do demokracije, solidarnosti in evropskosti in da je vse moje prizadevanje, predvsem pisanje, na tem področju, zaman, ko da bi metal bob ob steno. Poleg tega se mi je vse bolj dozdevalo, da to vsesplošno slovensko iztirjenje iz evropske civilizacijske orbite vleče za seboj tudi katoličane in njihovo Cerkev Kako ne, ko pa so večinoma Slovenci/ke! In naj mi ne zamerijo gospodje škofje, dajali so mi vtis, kot da so ovce brez pastirja. Kaj so zdaj, ko so obglavljeni!? Bog pomagaj moji ljubi Cerkvi! (Ali to drži ali ne, je drugo vprašanje, a name je delovalo takšno dojemanje cerkvene stvarnosti rušilno.) Zame delo na Teološki fakulteti ni bilo nikoli samo delo, ampak evangelizacijsko poslanstvo. A ne v obliki vsiljevanja svojega, marveč v strogi doslednosti akademskim kriterijem, znanstvenemu delu in poštenosti. Verjetno tudi zato ni izostala vrsta tožb v Rim, ki so se zaradi modrosti in srčnosti tedanjih nadškofov Šuštarja, Perka in Rodeta kot tudi rimskih uradnikov, končale meni v prid. Da ne bo v zvezi s tem pomote, z odprtimi rokami sprejemam kritiko in se intelektualnih nasprotnikov veselim, kako naj bi sicer na tem področju napredoval, če se ne bi mogel brusiti?! Toda moji tožniki so bili vedno anonimni, niso upali meni osebno povedati, kaj mi očitajo, kaj zamerijo; šele iz Rima so mi to povedali in zahtevali, naj se zagovarjam. Sistem doušništva in anonimnega ovajanja je smrt za sproščeno, živo in ustvarjalno skupnost! Še ena sistemska stvar, ki jo mora papež Frančišek odpraviti, če res iz Cekve odpraviti to, kar imenuje »posvetnost«. Cerkev ne potrebuje svoje Ozne, ampak resnicoljubnost in dialog.

V zadnjem desetletju so se razočaranja vrstila, a se je vse dalo prenašati, ker sem imel dom, Misijonsko družbo, skupnost sobratov v Šentjakobu ob Savi. Ko pa se je ta dom iz objektivnih razlogov porušil, nisem bil več sposoben brez te opore vztrajati na bojnem polju za civilizirano Slovenijo, ljudsko Cerkev in strokovno fakulteto. Brez doma, je vse drugo nesmiselno. A naj bo jasno, zato nimam nič manj rad Slovenije, ki je moja domovina 62 let, Cerkve, ki ji služim že 42 let, in moje fakultete, ki je bila moja strast 32 let. Za rešitev se tudi ni izkazalo, o še kako osrečujoče in rodovitno, misijonsko delo na Salomonovih otokih. To pa zato, ker me je iz leta v leto bolj bremenilo spoznanje, da storim premalo: otroci še vedno umirajo, se ne morejo skoraj nikoli najesti do sitega, zanje šole ni … In vendar sem globoko hvaležen vsem, ki so mi pomagali pomagati Salomoncem na sto in en način in bodo pomagali še naprej, čeprav se sam umikam iz prve bojne vrste.

Ne nazadnje, sem prišel v tista leta, ko telesne moči pojenjujejo, z njimi pa tudi duševne in duhovne. V kratkem času je skalpel zaustavil raka in zdravila popravila možgane po rahli kapi. Staranje in bolezen sta nedvomno najbolj učinkovita in neizprosna šola minljivosti in relativnosti vsega. Smrt se mi je vse bolj kazala kot rešitev in edina smiselna. Zato sem nadvse mirno in hvaležen Bogu doživljal večurni vihar na odprtem morju, ki je naš sedem metrski čoln brcal kot žogo. Kaj lepšega, kakor končati življenje na misijonski poti! A se to – takrat bi rekel – žal ni zgodilo, danes mislim seveda drugače.

Nič ne dvomim, da ne bom nikoli ne doumel ne razložil vsega, kar je pripeljalo do sedanjega preskoka v mojem življenju. Mimogrede, tiste, ki se zdaj naslajajo nad tem, bi rad spomnil na pregovor: »Zarečenega kruha se največ poje.« In zdaj, ko ga jem, sem zanj Bogu hvaležen! Na misel mi prihaja rabinska razlaga tega, da smo ustvarjeni po božji podobi in sličnosti. Kakor Bog presega vse in ga razum ne more zaobjeti, tako je tudi z njegovo podobo: razum je zanjo premajhen. Ali nam kaj drugega pripovedujejo uspehi in neuspehi medicine, psihologije … Kakor koli že, bil sem v raju, da v raju, a zdaj vem tako kakor Adam, da me raj ne more potešiti. Vse sem imel, ničesar mi ni manjkalo, dobro mi je bilo, potem pa sem iznenada počutil enako kakor prvi prebivalec raja. To ni to, nekaj bistvenega manjka! To je videl tudi Gospod Bog in rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.« (1 Mz 1,18).

Kaj bo laizacija pomenila za vas in kako boste poslej živeli.

Po resnici povedano, sam ne razmišljam o vrnitvi v laiški stan. Ko si enkrat duhovnik, si za vedno duhovnik. Res pa je, da zaenkrat ne moreš več opravljati duhovniške službe iz disciplinskih razlogov. Če papež Frančišek resno misli, da so mnoge strukture preživete, čeprav so bile za določeno vrsto družbe ustrezne, kakor pravi, potem se bo moral lotiti tudi razmerja med duhovništvom in celibatom. Čeprav me je bolj realističen sobrat »potolažil«, da njegov oženjeni kaplan že 35 let upa na ukinitev obveze celibata, oz. na dovoljenje za opravljanje duhovniške službe. Sam kljub vsemu upam, da bom to službo prej ko slej mogel spet opravljati.

Kako bom živel? Odgovor na prvo žogico se glasi: tako kakor sleherni upokojenec pri nas. Od penzije! A če bi bil pri vsej zadevi pomemben zgolj materialni vidik, gotovo ne bi zamenjal ogromnih prostorov v starem farovžu, kjer nas je pred 30 leti živelo kakih 15 sobratov in dijakov, zdaj smo pa trije, za 40 kvadratnih metrov v bloku. Dokler ne bo kaj boljšega, bomo v tem stanovanju trije, če Bog da, pa kmalu štirje.

Več: blog Jože Bartolj – zapiski