J. Bartolj, blog: Drago Ocvirk v pogovoru za Dnevnik o izstopu iz duhovniške službe

38
253

R.Ivelja: Pred sto leti so ljudje v Franciji umirali pri 46 letih, zdaj umirajo stari več kot 70 let. Včasih so zakonci živeli skupaj v povprečju 15, zdaj 50 let, sem prebrala v neki knjigi. Če ostaneva še malo pri duhovnikih: ali ni nekako nečloveško pričakovati, da se bo mlad fant zavezal za celibat za dolgih 50 in več let? Kakšen se vam zdi predlog o njem so nedavno razpravljali v Franciji – da bi se duhovniki celibatu oziroma svoji službi zavezali le začasno?

D.O.: Ko so me pred dolgimi leti spraševali, kaj bi postal, če bi se še enkrat odločal o svoji življenjski poti, sem vedno odgovoril, da bi bil znova duhovnik. Ko me zdaj to vprašajo, odgovorim, da je čudovito biti duhovnik, toda če bi še enkrat živel, ne verjamem, da bi me Bog spet poklical za duhovnika. To pa zato, ker ima Bog dovolj domišljije in bi mi zagotovo dal priložnost, da bi si našel eno “fajn” žensko in izkusil še to plat življenja. Ki je ne bom nikoli spoznal. Ampak vsaka izbira je tudi odpoved in to je pač treba vzeti v zakup. Res je tudi, da je duhovniška služba služba, zakon pa ne: tu gre za popolno (pre)dajanje drugemu. Zato menim, da ne bi bilo nič narobe, če bi duhovniki imeli možnost, da se svojemu poklicu posvetijo za pet ali deset let in potem počnejo kaj drugega. Po moje ne bi bilo narobe niti to, če bi tudi katoličani izbirali svoje škofe tako kot anglikanci – za deset let. Potem bi si škofje odpočili, na tem mestu pa bi svoje darove in talente lahko dali na razpolago skupnosti vernih še drugi. To, da se je življenjska doba tako podaljšala, pač ni brez pomena. Kar zadeva duhovništvo. Kar zadeva zakon, pa je zadeva drugačna: krize so v veliki meri sad tega, da zakonci nimajo dovolj časa drug za drugega, da živijo drug mimo drugega, k čemur jih sili tudi današnji življenjski stil. Dobrim zakonom po moje dolžina prav nič ne škodi. Naloga Cerkve pa je, da zakoncem pomaga premagovati krize, jim omogoča spletanje prijateljskih vezi z drugimi zakonci in podobno. Samo ukazovati, prepovedovati, žugati ni smiselno.

Moram priznati, ko sem zdaj prebral ta intervju, komajda verjamem, da je moj, in me ne čudi, da so me anonimni »varuhi pravovernosti« tožili v Rim. Takratni LJ nadškof, dr. Rode, se je moral precej potruditi, da me je rešil obsodbe krivoverstva in izgube profesorskega mesta na TEOF.

Zdaj pa k tistemu , kar vas v resnici zanima in po čemer sprašujete. Ker sem cirkusa okrog mene že naveličan, odgovarjam naravnost na vaša vprašanja.

Ali bi lahko za Dnevnik (za članek) povedali (napisali), zakaj in čemu ste se odločili tako, kot ste se, kakšni notranji in morda zunanji razlogi so botrovali tej vaši odločitvi? Koliko časa in ob kakšnih premislekih je zorela vaša odločitev,

V zadnjih šestih letih sem se vse globlje potapljal v nekakšno bivanjsko zapuščenost, osamljenost, brezizhodnost. Življenje je izgubilo svoj smisel, smrt se je kazala kot edina rešitev.

To nekako sovpada s spoznanjem, da meni tako ljubi Sloveniji ni do demokracije, solidarnosti in evropskosti in da je vse moje prizadevanje, predvsem pisanje, na tem področju, zaman, ko da bi metal bob ob steno. Poleg tega se mi je vse bolj dozdevalo, da to vsesplošno slovensko iztirjenje iz evropske civilizacijske orbite vleče za seboj tudi katoličane in njihovo Cerkev Kako ne, ko pa so večinoma Slovenci/ke! In naj mi ne zamerijo gospodje škofje, dajali so mi vtis, kot da so ovce brez pastirja. Kaj so zdaj, ko so obglavljeni!? Bog pomagaj moji ljubi Cerkvi! (Ali to drži ali ne, je drugo vprašanje, a name je delovalo takšno dojemanje cerkvene stvarnosti rušilno.) Zame delo na Teološki fakulteti ni bilo nikoli samo delo, ampak evangelizacijsko poslanstvo. A ne v obliki vsiljevanja svojega, marveč v strogi doslednosti akademskim kriterijem, znanstvenemu delu in poštenosti. Verjetno tudi zato ni izostala vrsta tožb v Rim, ki so se zaradi modrosti in srčnosti tedanjih nadškofov Šuštarja, Perka in Rodeta kot tudi rimskih uradnikov, končale meni v prid. Da ne bo v zvezi s tem pomote, z odprtimi rokami sprejemam kritiko in se intelektualnih nasprotnikov veselim, kako naj bi sicer na tem področju napredoval, če se ne bi mogel brusiti?! Toda moji tožniki so bili vedno anonimni, niso upali meni osebno povedati, kaj mi očitajo, kaj zamerijo; šele iz Rima so mi to povedali in zahtevali, naj se zagovarjam. Sistem doušništva in anonimnega ovajanja je smrt za sproščeno, živo in ustvarjalno skupnost! Še ena sistemska stvar, ki jo mora papež Frančišek odpraviti, če res iz Cekve odpraviti to, kar imenuje »posvetnost«. Cerkev ne potrebuje svoje Ozne, ampak resnicoljubnost in dialog.

V zadnjem desetletju so se razočaranja vrstila, a se je vse dalo prenašati, ker sem imel dom, Misijonsko družbo, skupnost sobratov v Šentjakobu ob Savi. Ko pa se je ta dom iz objektivnih razlogov porušil, nisem bil več sposoben brez te opore vztrajati na bojnem polju za civilizirano Slovenijo, ljudsko Cerkev in strokovno fakulteto. Brez doma, je vse drugo nesmiselno. A naj bo jasno, zato nimam nič manj rad Slovenije, ki je moja domovina 62 let, Cerkve, ki ji služim že 42 let, in moje fakultete, ki je bila moja strast 32 let. Za rešitev se tudi ni izkazalo, o še kako osrečujoče in rodovitno, misijonsko delo na Salomonovih otokih. To pa zato, ker me je iz leta v leto bolj bremenilo spoznanje, da storim premalo: otroci še vedno umirajo, se ne morejo skoraj nikoli najesti do sitega, zanje šole ni … In vendar sem globoko hvaležen vsem, ki so mi pomagali pomagati Salomoncem na sto in en način in bodo pomagali še naprej, čeprav se sam umikam iz prve bojne vrste.

Ne nazadnje, sem prišel v tista leta, ko telesne moči pojenjujejo, z njimi pa tudi duševne in duhovne. V kratkem času je skalpel zaustavil raka in zdravila popravila možgane po rahli kapi. Staranje in bolezen sta nedvomno najbolj učinkovita in neizprosna šola minljivosti in relativnosti vsega. Smrt se mi je vse bolj kazala kot rešitev in edina smiselna. Zato sem nadvse mirno in hvaležen Bogu doživljal večurni vihar na odprtem morju, ki je naš sedem metrski čoln brcal kot žogo. Kaj lepšega, kakor končati življenje na misijonski poti! A se to – takrat bi rekel – žal ni zgodilo, danes mislim seveda drugače.

Nič ne dvomim, da ne bom nikoli ne doumel ne razložil vsega, kar je pripeljalo do sedanjega preskoka v mojem življenju. Mimogrede, tiste, ki se zdaj naslajajo nad tem, bi rad spomnil na pregovor: »Zarečenega kruha se največ poje.« In zdaj, ko ga jem, sem zanj Bogu hvaležen! Na misel mi prihaja rabinska razlaga tega, da smo ustvarjeni po božji podobi in sličnosti. Kakor Bog presega vse in ga razum ne more zaobjeti, tako je tudi z njegovo podobo: razum je zanjo premajhen. Ali nam kaj drugega pripovedujejo uspehi in neuspehi medicine, psihologije … Kakor koli že, bil sem v raju, da v raju, a zdaj vem tako kakor Adam, da me raj ne more potešiti. Vse sem imel, ničesar mi ni manjkalo, dobro mi je bilo, potem pa sem iznenada počutil enako kakor prvi prebivalec raja. To ni to, nekaj bistvenega manjka! To je videl tudi Gospod Bog in rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.« (1 Mz 1,18).

Kaj bo laizacija pomenila za vas in kako boste poslej živeli.

Po resnici povedano, sam ne razmišljam o vrnitvi v laiški stan. Ko si enkrat duhovnik, si za vedno duhovnik. Res pa je, da zaenkrat ne moreš več opravljati duhovniške službe iz disciplinskih razlogov. Če papež Frančišek resno misli, da so mnoge strukture preživete, čeprav so bile za določeno vrsto družbe ustrezne, kakor pravi, potem se bo moral lotiti tudi razmerja med duhovništvom in celibatom. Čeprav me je bolj realističen sobrat »potolažil«, da njegov oženjeni kaplan že 35 let upa na ukinitev obveze celibata, oz. na dovoljenje za opravljanje duhovniške službe. Sam kljub vsemu upam, da bom to službo prej ko slej mogel spet opravljati.

Kako bom živel? Odgovor na prvo žogico se glasi: tako kakor sleherni upokojenec pri nas. Od penzije! A če bi bil pri vsej zadevi pomemben zgolj materialni vidik, gotovo ne bi zamenjal ogromnih prostorov v starem farovžu, kjer nas je pred 30 leti živelo kakih 15 sobratov in dijakov, zdaj smo pa trije, za 40 kvadratnih metrov v bloku. Dokler ne bo kaj boljšega, bomo v tem stanovanju trije, če Bog da, pa kmalu štirje.

Več: blog Jože Bartolj – zapiski

38 KOMENTARJI

  1. V članku kača sika strup modernizma.
    Poglejmo kaj je napisal sv. Pij X. v svoji slavni okrožnici Pascendi Dominici Gregis(1907). To je okrožnica v kateri je obsodil herezijo modernizma.

    “They ask that the clergy should return to their primitive humility and poverty, and that in their ideas and action they should admit the principles of Modernism; and there are some who, gladly listening to the teaching of their Protestant masters, would desire the suppression of the celibacy of the clergy. What is there left in the Church which is not to be reformed by them and according to their principles? “

  2. G. Ocvirk, zakaj ravno za Dnevnik?
    Ni bilo nobene druge ponudbe?
    V tem intervjuju ste se ne glede na vse pokazali kot iskren vernik.
    Žal so v intervjuju zelo priročni nastavki za netenje prepira, kar bodo kontinuitetni mediji še kako izkoristili.
    Stavim, prepričan sem v to, da bo bo vaš izstop iz duhovniške službe ena od velikih tem prvih naslednjih volitev.
    Tako je to pri nas.
    Žal, ne morem samega sebe prepričati, da vi ne veste, kaj se bo dogajalo. Zato ocenjujem vaš izstop kot politično negativno dejanje, ki bo škodovalo (komu drugemu kot) demokratični strani.

    • @Lucijan: svetujem, da skočite na blog g. Bartolja in si preberete celoten intervju in ne zgolj odsek, kot je na Časniku.

      • Sam povsem razumem občutek “utrujenosti od vsega”, ki ga doživlja Drago Ocvirk. Prava zakonitost življenja je, da čim pomoliš glavo iz povprečja, te takoj čaka špalir kritik. Na stvar gledam takole: Ocvirk bi si moral malo odpočiti (ta počitek bi lahko trajal tudi leto dni), potem bi pa videl, kako naprej. Njegov izstop,ki je za javnost prišel tako iznenada in skrivnostno, ne more biti dober signal za občestvo. Vem, da so mu mnogi verniki izjemno zaupali kot mnenjskemu voditelju, in takšna ravnanje deluje najmanj kot hladen tuš. Hočem povedati, da si je tudi v katoliški intelektualni srenji veliko intelektulcev pridobilo status, malo moderno povedano, pop zvezdnikov, ki si ne morejo več privoščiti anonimnega življenja, ampak so prisiljeni nenehno presenečati z novimi idejami (to je v bistvu moderno žrtvovanje za Kristusa). Če pa se že “vrnejo” v anonimnost, morajo tam tudi ostati. Tovrstno Ocvirkovo izpovedovanje lahko sicer razumem kot dobronamerno, kot nekakšno spoved. Ker pa danes ni nihče več neumen, vemo, da ima vsako dejanje svojo preteklost in sedanjost in kajpada tudi prihodnost. Ta intervju zato nikakor ne more biti omejen na poudark, kot je ta, da gre za utrujenegačloveka, ki je preživel blažjo možgansko kap in zato želi v življenju še kaj drugega kot je duhovniški stan. Kot sem že poudaril, že v tm, da je bil objavljen v Dnevniku in ne v medijih, ki so (blili) blizu Ocvirku, je nekaj zelo zloveščega. Žal.

  3. Jaz sem pa dobil občutek, da gospod Drago, kako zelo rad sem ga poslušal na radiu Ognjišče, svoje pomanjkljivosti v ljubezni do Jezusa skriva za celibat.

  4. Profesor Ocvirk, nomen est omen, je po telesu orjak in gotovo noben ocvirek. Samega sebe je ob priliki opisal za medveda, mozkega spola seveda, kar je zvenelo cisto simpaticno.
    No, in za medveda vemo, da je impozantna zival in simbol Rusije (misko). Prof. Ocvirk pa se je ex professo mnogo ukvarjal z pravoslavjem in Rusijo.
    Ocvirk je bil lazarist, t. j. red, katerega je malo pred francosko revolucijo ustanovil sv. Vincencij Pavelski in je veljal za moderen, tipicno misijonski red. Zenska veja so pa znane usmiljenke, ki so za slovenski narod zelo zasluzne. Jaz sem jih vedno zelo spostoval in imel za angele v cloveski podobi.
    Zakaj je prislo z gospodom profesorjem tako dalec? Njegov duhovni sobrat Rode je postal nadskof in kardinal, Ocvirk pa kot vrhunski profesor teologije niti prelat ali monsinjor. Kriv je seveda sam, ker ni pisal samo tehtne clanke o komunizmu, revolucijah, politicnih sistemih itd. temvec z nekaterimi neortodoksnimi izjavami stalno sel dolocenim (napacnim)ljudem na zivce. Tem stricem v katoliskem ozadju je scasoma prekipelo. Nabralo se mu je vse prevec negativnih tock, ki so pospesevale njegove osebne frustracije.
    Tako je nujno postajal vedno bolj osamljen, zagrenjen in deprimiran. Na racun svojega uspesnega znanstvenega in medijskega delovanja, je postajal vedno manj duhovnik. Skoraj gotovo je zanemaril maso, spoved in duhovnisko molitev. Pomanjkanje poniznosti, ki je za Bogu posveceno osebo bistvenega pomena, je sicer oznanjal drugim (pri mnogih dobroobiskanih duhovnih obnovah), sam pri sebi pa zanemaril. To in ne celibat, ponavadi duhovnike dokoncno prekucne.
    Moje vprasanje: V intervjuju krivi vse po spisku za svoje vedno slabse osebno pocutje. Govorjenje, da bi mu pokvarila zdravje predvsem brezizhodna politicna situacija v Sloveniji, je bosa in kaze po moje pomanjkanje vere in zaupanja v Boga.
    To pa ni nic novega in gre v glavnem v Sloveniji celo levicarjem na zivce. Moz namerava sedaj, zaradi druzine in baje desetmesecne hcerkice ostat v Sloveniji, kot da se ni nic zgodilo. Jaz mislim, da mu bo sedaj slo se marsikaj drugega na zivce.
    Ce bi bil jaz na mestu castivrednega profesorja, bi pobral sila in kopita in se kolikor toliko v casti umaknil na Salomoneve otoke. S tem bi naredil slovenski cerkvi veliko uslugo, ceprav bi malo zgledalo kot pokora ali samokaznovanje.
    Tu se mi vsiljuje paralela z porazenim Napoleonom, ki je spravljen z Bogom umrl na otoku sv. Helene, pa ga imajo Francozi se vedno visoko v casti.
    Bojim se, da ga bodo sicer levicarski mediji izkoriscali za svojega klovna in bo podrl vse kar je 40 let gradil.

  5. Od kar sem slišala za to, mi enostavno ni všeč.
    Pa ne gre za to, da bi strogo zagovarjala celibat, sploh ne – toda zakaj se ni spomnil tega prej, vsaj pred 20 leti!?
    Ali je prav imeti otroke pri teh letih? (No ja, Abraham in Sara … In ja, omenja Zorka Simčiča … a on vendar vsaj nečesa ni rušil …)
    Nekako prelahkotno se mi zdi … prelahko.

    In … zaradi njegove ženske sicer mislim, da bi morala biti tiho. Zato, ker je ne poznam. In zato, ker je morda butasto, da so te stvari v javnosti.

    Vsaka preizkušnja je z nekim namenom. In njegova preizkušnja o nesmislu življenja ipd – je to časten izhod?

    (No, iskreno: ta razlika v letih mi ne gre … res ne …)

    • Mene pa čudi, zakaj ga nihče od katolikov ne obsoja, ker ima nezakonske otroke. Zakaj se ni najprej poročil in potem začel spočenjat otroke, kot je druge učil? Nezakonski otroci so v sodobni družbi nekaj normalnega, nisem pa zasledil, da je to normalno tudi za cerkev.

      • zato ker katolik nikoli ne obsoja človeka, ampak dejanje.
        slednje pa je že obsojeno v katekizmu in je to to. v katekizmu so takorekoč že vse novice o grehih;)

      • Sem mislil, da je nezakonski otrok dejanje. Za druga dejanja pa katoliki obsojajo kar samega Ocvirka.
        Poleg tega se na teh forumih deklarirani katoliki redno spravijo name osebno, načrtno pa spregledajo moja dejanja – besede, ki jih napišem.

        • katolik ni superčlovek. tudi njemu je prvo branje katekizem;)

          res, tudi ta forum obilno zahaja v ad-personam. morda včasih pomaga tisti šaljivi napotek ‘nikoli se ne prepiraj z i., zvlekel te bo na svoj nivo in premagal z izkušnjami’, da lažje ostaneš pri temi…;)

        • Tudi jaz nisem superčlovek. Zakaj njih nikoli tako lepo ne podučite, kot ste mene.
          Napisali pa ste tudi “katolik nikoli ne obsoja človeka”. Takrat najbrž niste mislili, da ni superčlovek.

          • slabo spremljam te debate, zato se ne odzivam enkaomerno;)
            (težavno mi je slediti ta vgnezden način komentiranja, kjer je treba vedno iskati, kje je kdo kaj novega dodal).

            sicer pa bistro opaženo.
            res kolebam med tem, da bi ohranil besedo katolik (podobno kot kristjan) za tako visoko, da si je ne bi kar tako nadevali na prsa.
            in tem, da je nekako statistično vzeto kristjan tisti, ki je krščen (katolik pa tisti, ki je krščen v rkc).

            zaenkrat je moje mnenje takšno:
            sam se sicer lahko imam tiho za kristjana, se pravi se trudim, da bi to bil.
            navzven pa tega ne razglašam v smislu ‘jaz-katolik vam pravim’, ampak da pač govorim o temah in delam, kar mislim, da gre kristjanu. če kdo to opazi, je dobro, če pa ne, my bad … 😉

  6. Saj res, punca mora biti mlajša kakih 30 let… In je dobila siromaka Ocvirka. Hudo, hudo. Ampak res, meni je Ocvirk vedno dajal vtis okrutneža s prijaznim obrazom. Skoraj tako kot vsa slovenska cerkev.

    • Zdravko, Cerkev je skupnost, torej smo vsi, ki se imamo za kristjane.
      In potem je Cerkev taka, kot smo mi.
      Zame je Cerkev predvsem to, kar doživljam od blizu.

      • Se opravičujem. Mislil sem na Cerkvene dostojanstvenike. Od g. Koširja, naprej, preko večine vodstva Cerkve. Razen kardinala Rodeta nisem našel nobenega, ki bi v meni puščal vtis, da tudi misli tisto kar govori.

  7. Vernik se trudi, premaguje samega sebe, moli za milost čistosti, bere o duhovnih krepostih neporočenosti, potem ga pa pohujša viden teolog in duhovnik, ki si najde priležnico, z njo ne živi v čistosti in zaplodi nezakonskega otroka. Res sramotno.

  8. hm, tole je pa nenavadno …

    pride sicer res dan, ko začutiš, da to ali ona manjka, ma kaj bomo – delali od dne do dne kot ‘čutimo’? seglih je treba držat tudi neki razmislek …

    sem razočaran – pač podobno, kot če bi moj stric rekel ‘čutim, da se staram in vidim, da ne bom več dolgo, želim pa si ljubezni in življenja, ki ju pri svoji ženi več ne najdem. čutim, da imam še zadnjo možnost, da zaživim v polnosti in sprejemanju, zato sem se odločil …’

    pri ljudeh besede (kar duhovniki v veliki meri so, toliko bolj medijski duhovniki in ovcirk je eden njih), je verodostojnost vse. jaz recimo zdaj ocvirka nimam več kaj poslušat, ko govori svoje misli. (če bi ga osebno poznal in poznal tudi njegova dela, bi verjetno slednja vseeno prevladala).

    čem rečt:
    ko pričneš govoriti veliko in velike besede, se je treba res spremljat in pazit, da se ne prehitevaš. kako smiselno bi bilo, če bi ovcirk prenehal z javnim pridiganjem že kakih pet/deset let nazaj ali pa pričel v slovenski katoliški javnosti govoriti prav o tej osamljenosti in iztrošenosti in poiskal pomoč, ne pa v premnogih pojavljanjih (predvsem radio ognjišče) dajal vtisa korenito usidranega možaka.

    si drznem reči, da bi glede na svoj nakazani ustroj ocvirk moral tole bolje odšpilat.

  9. Vsi na tem svetu smo samo ljudje – skupaj s škofi, duhovniki, doktorji.. Še en dokaz več, da nam vsi pridigajo,kako morao živeti mi, navadni smrtniki, navadni verniki. Mi se spovedujemo njim, ki so prav tako ljudje kot mi, grešni kot mi, ali pa še bolj. Pa ne obsojam nobenega, saj nimam pravice. Mislim, da je g. Ocvirka v poznih letih doletela iskra ljubezni, ki je bila močnejša od njega in doletela ga je v trenutku osamljenosti in notranje praznine. Edino prav, da je izstopil in da bo živel v družinski skupnosti. ne prenesem hinavščine, ko nekateri duhovniki imajo otroke in se delajo kot da so svetniki. Dejstvo je, da ko človeka doleti ljubezen, tista močna, neponovljiva, vsi pokleknemo pred njo, pa ne glede na to, kdo in kaj smo. G. Ocvirku želim vse dobro!

    • upam, da zaradi avtorskih pravic dnevnika …

      sicer pa hvalabogu za ta salamenski dnevnik in ostala levičarska vpijala.

      drugače bi bili katoliki te dežele takorekoč odrezani od sveta – dasi se vsaj jaz počutim zelo sitno, ko se mi s takimi novicami smejejo z drugega brega, si – kot kaže – na lepši način ne pustimo drezat v naše kronske medije.

      čemu npr. je bilo treba v družini 25.8. koj na desni še enkrat poplakat za odhajajočima pastirjema?
      grobo primerjam: jančar je glede kidriča dejal, da bi mu morali postaviti spomenik, ker je organiziral nob, in mu ga porušiti, ker je bil nasilnež … če ga človek pač obilno pokrona, je najbolje molčat, morda reči zbogom-in-hvala-za-vse-ribe, vsekakor pa ne žgoleti hvalnic …

  10. Do Ocvirka nisem imel nikoli kakega posebnega stališča, ni me navduševal in ni me razočaral v preteklosti. Mlačen skratka. Tako kot kak “novinar” Markeš. Nič posebnega.

    Zakaj je šel najprej dati intervju za Udbovnik? za nedeljski udbovnik, ki pere možgane gospodinjam in proletarskim slovenceljnem? Se slovenska Cerkev čisti udbovcev? Ne vem, premalo poznam razmere v kleriških vrstah, čeprav marsikje slišim in preberem, da je vrh Cerkve v velikih primerih zlizan z udbomafijo.

    Intervju je poln relativiziranj, kot bi glavni akter celo življenje delal na FDV in ne na TF. V bistvu pa meče sum nase, da ni nikoli pristno veroval in da nikoli ni bil pristen duhovnik.

  11. “Mi se spovedujemo njim, ki so prav tako ljudje kot mi, grešni kot mi, ali pa še bolj”.

    Prof. Ocvirk se je sam nekako obsodil, ko je rekel: Enkrat duhovnik, zmeraj duhovnik. Ve, da je prejel zakrament masniskega posvecenja, ki je po doktrini Cerkve neizbrisen. Zakramenti pa so na zalost pogodba z Bogom in a tem se ni za hecat. Z drugimi besedami: vsak odpadli duhovnik se se dolgo pocuti duhovnika. To ga lahko notranje mecka in naredi celo impotentnega.
    Ce bi prof. Ocvirk hotel izzivati bi lahko teoreticno se zmeraj maseval in spovedoval. Druge “morda” manjse gresnike. Bilo bi veljavno ceprav strogo prepovedano in gresno. S tem bi si nakopal se izobcenje iz Cerkve.

    “statistično vzeto je kristjan tisti, ki je krščen (katolik pa tisti, ki je krščen v rkc)”.

    Kristjani smo vsi, ki smo krsceni v imenu Oceta in Sina in sv. Duha, tj. sv. Trojice, ki je en Bog. To smo pa skoraj vsi kristjani pod nebom od pravoslavnih, protestantov in vecine sekt. Drugace krscujejo jehovci in mormoni(brez besed), njihovi sorodniki prakristjani, zdruzena cerkev (Reverend Moon) in univerzalno zivljenje, nastali pred okrog 100 leti (samo v imenu Jezusa). Ker poleg vsega bistvenih resnic (dogem) odklanjajo ekumenizem, tajijo Jezusovo bozanstvo in bozanstvo sv. Duha, Jezusovo spravno daritev na krizu, pekel itd, ne veljajo za kristjane.
    No mi katoliki smo morali verjeti vse to, ce smo hoteli bili krsceni kot odrasli. Ce pa smo bili krsceni kot dojencki, pa na vero nasih starsev in botrov v naprej, da bomo to vero resno jemali in ne kot neki hokuks-pokus.
    Ce se se ne polnoletni birmanec moralno izpridi so botri in starsi vsaj formalno sokrivi, ce so mu dajali s svojim zivljenjem slab zgled.

  12. Saj grešnost ni toliko problematična. Ampak pohujšanje, to je herezija, ki izvira iz tega. Zato lahko duhovniku odvzamejo pravico do spovedovanja. Ne pa zaradi same grešnosti. Potem sploh nihče ne bi smel spovedovati.
    Ocvrik se torej ni poročil in ne vem, če se sploh lahko poroči. Je pa to hudo pohujšanje, če bo zdal vlekel profesorko penzijo in živel na koruzi. To pa bo slovenska sramota, da bomo spet v posmeh svetu. Samo še ena več, kaj bi to.

  13. DRUGA LEKCIJA 2.9.2013 21:06: ” Mi se spovedujemo njim, ki so prav tako ljudje kot mi, grešni kot mi, ali pa še bolj.”

    Napačno razumevanje spovedi. Ali mogoče bolje zapisano, to je vsaj nekatoliško razumevanje spovedi. Zelo verjetno je, da je avtor omenjenih misli ni kristjan pa mu zato tega ne moremo šteti v zlo.

  14. Ne govorim veliko javno, vsaj ne natančno, kaj si mislim …
    Vendar: kako se spominjam tega, kako me je enkrat prizadelo, ko je nek bližnji duhovnik zapustil duhovništvo – in v stiski sem se o tem pogovarjala z drugim duhovnikom. Ta je rekel: “Težko mu bo. Kajti duhovnik je duhovnik za vedno.”
    A kasneje je tudi ta moj tedanji sogovornik izstopil.
    Prepričana sem, da mu ni lahko. Po vseh reakcijah potem.

    Ob Ocvirku oz. dejanju imam mešane občutke – …

    Spoved – spoved je urejanje svoje duše pred duhovnikom in predvsem pred Bogom! Kolikor bolj človeško dober in zrel je duhovnik, lažje je opraviti spoved, ki je več kot le vera v to, da so grehi odpuščeni po kesanju in trdnem sklepu o poboljšanju …

  15. Iskrene čestitke g. Ocvirku, da se je vendarle odločil za koristno in normalno življenje! Nikoli ni prepozno.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite