Bodo oaze nekoč cvetočega krščanstva dokončno uničene?
Večji del Svetega pisma Stare zaveze se dogaja na področju Mezopotamije, Egipta in seveda koščka zemlje med njima, ki je za Jude Sveta dežela. Jezusovo delovanje je omejeno prav nanjo, Pavel, apostol narodov, pa razpotegne svojo dejavnost čez današnjo Turčijo vse do Rima. Čeprav smo navajeni, da je prav to mesto srce krščanstva, pa se je to v prvem tisočletju neprimerno bolj prijelo na vzhodu. Zgodovinar Philip Jenkins govori o tem v delu Izgubljena zgodovina krščanstva: tisoč let zlate dobe Cerkve na Srednjem vzhodu, v Afriki in Aziji in kako je izumrla. Skozi tisoč let so bila ta ogromna prostranstva bolj krščanska kakor Evropa. Spomnimo se, da se je s sv. Antonom Puščavnikom v Egiptu začelo krščansko meništvo, v Siriji so se proslavili svetniški asketi stiliti, ki so vse življenje prebili v molitvi na kakem visokem stebru in tako pričevali, da ta svet ni najvišja vrednota. Ti kristjani Vzhoda so gojili teologijo in znanost, misijonska gorečnost pa jih je popeljala vse do Pekinga na Kitajskem, kjer je že v 7. stol. obstajala bogata krščanska literatura v kitajščini. Mongolska invazija v 13. stol., pa širjenje islama in budizma so poleg razprtij med Cerkvami Vzhoda spodkopali njihove življenjske moči in to mogočno duhovno in civilizacijsko silo malodane povsem ugonobile.
Kljub vsemu pa se je nekaj »brodolomcev« vendarle rešilo in preživelo vse do danes. Na Bližnjem in Srednjem vzhodu imamo tako dve Cerkvi kaldejskega obreda: asirsko in kaldejsko; tri antiohijske: jakobitsko, maronitsko in sirsko-katoliško; dve armenski: apostolsko in katoliško; v Egiptu pa Cerkev koptskega obreda. Na tem področju sta še Cerkvi bizantinskega in latinskega obreda. Težko je reči, koliko je vseh teh kristjanov, gotovo je največja koptska Cerkev v Egiptu s kakimi desetimi milijoni članov. Splošne ocene glede števila kristjanov od Nila na zahodu pa vse tja do Inda na vzhodu naj bi bile okrog 20 milijonov.
Po propadu otomanskega cesarstva njihovo število nezadržno pada. Na področju Turčije je za to kriva nacionalistična politika, ki ima vse nemuslimane za tujce in jih zato z vedno novimi upravnimi sredstvi zatira. Pred letom ali dvema se je EU končno prebudila in začela zahtevati od Turčije, ki se ji hoče pridružiti, naj vendarle spoštuje versko svobodo nemuslimanov. Angleži in Francozi so dobili po prvi svetovni vojni mandat, da pomagajo nekdanjim turškim provincam do državne ureditve. Mandatarji so trenja in spopade med sicer arabskim prebivalstvom, a versko zelo raznolikimi skupnostmi, rešili tako, da so manjšinskim skupnostim izročili oblast, večina pa je bila od nje odrinjena. Ta sistem se je pred 30 leti porušil najprej v Libanonu v krvavi 15-letni državljanski vojni, pred leti v Iraku s strmoglavljenjem Sadama Huseina in zdaj se že dve leti ruši v Siriji, prav tako v neizprosni državljanski vojni. V Siriji so na oblasti manjšinski alevijci ob podpori drugih šiitskih skupnosti in vrste krščanskih Cerkva (kristjani predstavljajo okrog 10 % prebivalstva). Večinski suniti hočejo zdaj na oblast, in to ob močni podpori islamistov z vsega sveta. Naši mediji so poročali, da se na strani upornikov bojuje kakih 300 vahabov in salafov iz Bosne in Hercegovine, Makedonije in Srbije, po vrnitvi domov pa bodo dobili status »veteranov, izurjenih za teroristične akcije«. Tudi na našem jugu nastajajo torej nekakšni »španski borci«, ki se urijo za nek nov totalitarizem. Tem sunitskim džihadistom niso trn v peti le razne vrste vladajočih šiitov, marveč tudi kristjani.
Več: Družina
